/ 

Kje ste bili doslej?

      

Leta 2017 so se, kot posledica izvolitve Donalda Trumpa za predsednika ZDA, pa tudi kampanje za izstop Velike Britanije iz Evropske unije, oblikovale krilatice postresničnostna družba, postfaktična družba, postpismena družba, lažne novice, alternativna dejstva, zaostrile so se razlike med mnenjem in mišljenjem, nastajala je zavest o spoznavnem kaosu, ki onemogoča družbeni dogovor, osnovo mirne družbe, pojavljala so se vprašanja, kdo je verodostojen, kdo ni, kaj je strokovnost in kaj ideološkost, kaj je mnenje, ki ni zasnovano na dejstvih, kaj so dejstva in kaj je laž, kaj je argument in kaj vednost. To so bili odzivi na medijski uspeh laži, ki so postajale zavestna in nesankcionirana osnova za pridobivanje mnenjske podpore oziroma za uspeh neke politične oziroma družbene platforme.

Toda iz moje perspektive se družba v tem pogledu ni kaj bistveno spremenila. Ko govorim o družbi, govorim o spoznavnih zmožnostih družbene kritike in analize, torej o konsenzu glede tega, kaj se dogaja. Kot lezbijka in obenem dolgoletna sodelavka gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji, kot prebivajoča v tem torej podvojeno klavstrofobičnem kotlu, sem bila natančno v središču družbene konstrukcije, deležna produkcije mnenj, ki z lažmi, predsodki, stereotipi neposredno ustvarjajo realnost. Ravno toliko homofobije je oblast dvigovala, ravno toliko jo je javnost prevzemala in ravno tolikšna praznina je zaradi tega zevala v mojem neposrednem okolju, da sem večino časa porabila za saniranje grozovitih posledic, ki jih ima represija na moje življenje.

V vseh teh desetletjih je homoseksualnost naletavala na »mnenja«, da predstavlja vsaj civilizacijski propad, naletavala je na »mnenja«, ki so neovirano ščuvala ljudi, ustvarjala iz njih homofobe, in medtem ko so državljani in državljanke mirno počeli svoje opravke, so bila dogajanja na gejevski in lezbični sceni zaradi groženj z neonacističnim ter drugim huliganskim nasiljem obdajana s policijsko zaščito in radikalno varnostno zavestjo ljudi, ki nanjo zahajajo. Pred ljubljansko Kinoteko v času Festivala gejevskega in lezbičnega filma že vsa leta stojita policista. Pravzaprav so od napadov na lokal Open Cafe leta 2009 vsi homoseksualni dogodki pospremljeni s policijskim varovanjem.

Gejem in lezbijkam ni bilo treba čakati na »mnenjsko odprtost« digitalne kulture ali neoliberalno revolucijo, ki je iz ljudi naredila radikalne nestrpneže. Javna kultura je bila do homoseksualnosti surova in neusmiljena že prej. Uničujoča realnost, kot jo je v dobi digitalne kulture ustvaril dostop do izražanja mnenja vsakomur, kar je temeljito spremenilo javno kulturo, jo zamajalo z inflacijo laži, blatenja, hujskanja, ni za geje in lezbijke nič novega. Množični mediji so bili v teh desetletjih sicer večinoma podporni. Včasih jih je zaneslo v spektakelsko predstavljanje homoseksualnosti, predvsem lezbištva, vendar je bil osnovni medijski konsenz oblikovanje protihomofobnih stališč. Zapletlo se je, ko so se začele zahteve gejevskega in lezbičnega gibanja spreminjati v realne politične odločitve, pretapljati v zakonodajo, v realizacijo pravice do enakosti, kajti te politične in družbene novosti je bilo treba razumevati skozi razsvetljenski koncept razširjenega državljanstva. Te zaplete je v marsičem zakrivila levica s svojim polovičarstvom, dokončno blokado pa je zgradila desnica, in sicer ne le pri konkretnem onemogočanju zakonske enakosti, temveč predvsem pri javnem govoru o homoseksualnosti.

Toda razsvetljenski imperativ o poučenem državljanu, o poučenem mnenju, o razsvetljenem umu, ki naj bi bil podlaga demokratične razprave in na katerega se opirajo analitiki postfaktične družbe, ko skušajo razmejiti mnenje od mišljenja in s tem vrniti javni diskurz v meje dostojnega, je propadal že dolgo. Mišljenjski potencial, predpogoj koncepta državljana in torej koncepta demokracije, je uničila že množična kultura; digitalna kultura je zgolj na široko odprla vrata javnega prostora mnenjski banalnosti in plitkosti. Populisti so v tem videli svojo priložnost, kanalizirali ves ta neizmeren ljudski hrup, povezali kapitalske in mnenjske elite v nerazločljivo, od ljudi distancirano gmoto in jo predstavili kot enoten problem. Nemišljenje je v populističnem umu postalo protikapitalizem. Vzporedno s tem je neoliberalizem s preoblikovanjem smotra države in s specifično fikcionalizacijo individualizma ustvaril nov tip državljana, ki mu manko socialnega obroča prikriva nenehna omreženost, manko participacije pa uporabniškost.

V teh letih, tudi ali pa predvsem po Brexitu in izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika, obstaja mnogo razprav, kako rešiti prostor javnega, kako ohraniti v njem vsaj minimalne standarde družbenega dogovora in sobivanja. Kritična linija je dolga in teče vsaj od protestov za pravično globalizacijo, katerih simbolni začetek je postavljen v demonstracije proti Svetovni trgovinski organizaciji v Seattlu leta 1999, do gibanja Zasedimo iz leta 2011 in slogana »99 % proti 1 %«, ki je močno vstopil v zavest javnosti, ter pohodov po Trumpovi inavguraciji januarja 2017. A zdi se, da je komajda kaj uspeha. Kot da levoliberalna javnost že vsa ta desetletja ne dojame, da je oblast nema, da uporablja proteste za spektakel demokracije, da je tam, kjer jo pozivajo, ni več. Zdi se, kot da je medtem tudi sama levoliberalna javnost postala zgolj množica brez politične fantazije; zdi se, da posega po sredstvih upora, ki nimajo realne moči, da gre za zgolj nemočno samoočiščevanje in potlačitev lastnih političnih napak iz preteklosti in da, konec koncev, tudi same skupnosti, ki so v zadnjih desetletjih pridobile emancipacijsko avro, niso več nujno tisti progresivni dejavnik, ki bi pripeljal do družbenih sprememb.

Angela Y. Davis, veteranka ameriškega gibanja za državljanske pravice iz šestdesetih let 20. stoletja, v svojem delu Freedom is a Constant Struggle, objavljenem leta 2016, sicer še vedno vztrajno ponavlja: do družbenih sprememb vselej pripelje le množična mobilizacija civilne družbe. A dodaja, da se je svobodomiselna javnost po civilnih revolucijah v šestdesetih letih prehitro zadovoljila z zgolj zakonskimi izboljšavami, kajti, poudarja Davis, realnih sprememb ne prinese le zakonska enakost, saj rasizem obstaja v mnogo širšem okviru, vkopan je v samo strukturo družbe. To ključno spoznanje v marsičem pojasnjuje prhlost libertarnosti, ki je prevevala zahodne družbe zadnjih desetletij: nekje pod površjem, onkraj javnosti, so stvari ostajale nespremenjene. Prav iz dogajanja okrog večno blatene skupnosti, kot je homoseksualna, se lahko v sodobnosti naučimo mnogo, kajti ogromen del naporov gejevskega in lezbičnega gibanja je bil usmerjen ne le v zakonske spremembe, temveč v samo rehabilitacijo homoseksualnosti, torej v boj z lažmi, stereotipi, predsodki, v boj s prav takšno mnenjsko brutalnostjo, kot je dandanes udarila na velikem platnu javnosti. Tisti, ki so šokirani nad nenadnostjo vsesplošne postfaktičnosti, morajo doumeti: laž ni fenomen digitalne dobe. Soobstajala je ves ta čas in niti ni bila tako skrita.

Skratka, kje ste bili doslej?

   

   

Nataša Velikonja
O avtorju
(fotografija Nada Zgank) Nataša Velikonja (Nova Gorica, 1967) je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka. Objavila je šest knjig poezije; njen prvenec Abonma iz leta 1994 velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Objavila je tudi štiri knjige esejev in znanstvenih razprav. Deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji: bila je urednica Časopisa za kritiko znanosti, urednica revije Lesbo, dolgoletna kolumnistka Radia Študent, od leta 1993 sodeluje v lezbičnem aktivizmu, je ustanoviteljica Lezbične knjižnice v AKC Metelkova. Od leta 1995 ima status pesnice, kritičarke in prevajalke, ki ga podeljuje Ministrstvo za kulturo RS. Leta 2016 je bila za svoje delo nagrajena z Župančičevo nagrado.