/ 

Emily Dickinson: Ne vem, kdaj vzide novi Svit

  

Pesem po mojem izboru

 

 

Emily Dickinson: Ne vem, kdaj vzide novi Svit  (št. 1619, ok. leta 1884)

    
Ne vem, kdaj vzide novi Svit,
zato odprem vsa Vrata:
bo s Perjem kakor Ptič prekrit,
bo z Valčki, kot Obala –

 

prevedla Nada Grošelj

      

***

     

Štirivrstični utrinek izpod peresa ameriške pesnice Emily Dickinson (1830–1886), ki ga literarna veda označuje z zaporedno številko 1619, ni ena njenih najpogosteje antologiziranih mojstrovin; pravzaprav sem naletela nanj šele v njenih zbranih delih. Toda pesem me je takoj očarala, tako da sem jo brez pomisleka sklenila uvrstiti v svoj izbor Emilyjine poezije za zbirko Kondor, med poznejšim razglabljanjem pa sem tudi dognala, kaj me je tako pritegnilo.

V nasprotju z marsikaterim drugim delom iste avtorice nima pesmica št. 1619 nikakršne očitne metafizične razsežnosti: ne govori o smrti, zasmrtju ali teologiji, temveč prek metafore (odpiranje vrat) izraža željno in zvedavo pričakovanje novih začetkov, novih možnosti. Podobe, ki jih uporabi, so – kakor je pri njej običajno – vzete iz stvarnega, otipljivega sveta. To pot sicer ne poseže ravno po podobju iz gospodinjstva kakor v pesmi št. 640, kjer poistoveti tuzemski obstoj s polico, svoje in izbrančevo življenje pa z okrušeno skodelico: »Ne smem živeti s Tabo – / tedaj bi res Živela – / tam onstran, za Polico, / Življenje bom objela // Samo Grobar zaklene / lahko Svoj Porcelan – / vse Najino Življenje – / kot Šalico – ki stran / jo vrže Gospodinja – / češ, Strta je – Čudaška …« A kljub odmiku od gospodinjskega vsakdana uvede dva motiva, ki sta prav tako domača vsem bralcem: ptico in morje. Oba sta redna gosta v njeni poeziji; morje, ki ji je bilo bolj tuje, ima ponavadi simbolno vlogo; lik ptiča, njenega ljubega znanca z domačega vrta, pa se giblje od povsem stvarnih, prigodniških opisov (»Po Potki je prihajal Ptič – / ni vedel, da ga vidim – / prekljunil je Deževnika / in presnega pojedel«) do čiste simbolike: »Peresast stvor je ‘Upanje’ – / ki v duši obsedi.«

Otipljivost ptičjega in morskega motiva Dickinsonova še poudari z omembo fizičnih nadrobnosti, namreč perja in valov. Obenem pa se kar sama ponujata v metaforično interpretacijo, saj ju zlahka povežemo z občutji odprtosti, prostranstev, svobode – skratka, neskončnih možnosti, ki jih prinaša »novi Svit«.

In prav pripovedovalkina prvinska, skoraj otroška radovednost, njen neumorni podjetni optimizem je tisto, kar me v tej pesmi nagovori. Gotovo je že vsakdo med nami doživel, da se je v poznih nočnih – ali še raje zgodnjih jutranjih – urah odplazil v posteljo izmozgan, pobit in črnogled, ko je odprl oči, pa se je spet počutil čilega in živahnega ter se s pristnim navdušenjem vprašal, kaj razburljivega ga čaka ta dan. Prav ta duševna regeneracija, ki jo prinese sen, je opora, brez katere se pogreznemo v brezvoljno depresijo – opora, ki nam omogoča, da sploh preživimo iz dneva v dan. Njen pomen je jedrnato ubesedil Hjalmar Söderberg, švedski pisatelj z začetka 20. stoletja, v romanu Doktor Glas: ko njegov protagonist v dnevniških zapiskih razmišlja o možnosti samomora s ciankalijevimi tabletami, sklene zapis tistega dne z besedami: »Sladko spi, zla moč. Sladko spi v svoji okrogli dozici. Spi, dokler te ne bom potreboval; sam od sebe te že ne bom budil ob nepravem času. Danes sicer dežuje, a jutri bo morda posijalo sonce. Šele ob tisti zori, ko se mi bo zazdela zastrupljena in bolna celo sončna svetloba, te bom zbudil zato, da bom mogel zaspati sam.«

Pesnice, ki je napisala svojo štirivrstičnico približno dve leti pred smrtjo, strup depresivnosti kljub slabemu zdravstvenemu stanju očitno ni premagal. Svoje bivanje je že davno zasidrala v mikrokozmosu domačega posestva in pozneje vse intenzivneje v moči svoje introspekcije in domišljije: »Nocoj je tujina blizu in treba mi je zgolj dvigniti roke, pa se bom dotaknila ‘Abrahamovih poljan’.« Tako intenzivnega prestopa v duševni, fantazijski svet je v običajnih okoliščinah zmožen le malokdo; zanj si verjetno niti ne gre prizadevati. Podjetni občutek novega začetka pa je brez dvoma nekaj, s čimer se lahko poistoveti vsakdo.

   

    

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

     

O avtorju / avtorici
(fotografija Mojca Pišek) Anglistka in latinistka Nada Marija Grošelj se je po doktoratu iz jezikoslovja (2005) registrirala kot samostojna prevajalka. Prevaja pretežno iz angleščine, latinščine in švedščine in iz slovenščine v angleščino. Njeni književni prevodi (doslej izdanih monografskih prevodov je 63) segajo od leposlovja za odrasle in mladino do literarne teorije, filozofije, zgodovine, teologije in mitologije. V znanstvenih in strokovnih prispevkih obravnava zlasti prevajalske probleme, angleške in antične rimske pisce in antično mitologijo. Kot zunanja sodelavka z nazivom docentke poučuje angleščino na ljubljanski Filozofski fakulteti. Od leta 2009 soorganizira interdisciplinarni znanstveni Grošljev simpozij in od 2010 sodeluje pri Festivalu Pranger kot vodja prevajalskega programa. Za svoje prevode je leta 2007 prejela priznanje za mladega prevajalca (zdaj nagrada Radojke Vrančič) in leta 2011 Sovretovo nagrado, leta 2018 pa je bila uvrščena na častno listo IBBY.