/ 

Samo majhen, majhen lubček

   
Nada Gašić – Nastja Uršula Virk – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Nada Gašič o nastanku poslane kratke zgodbe

Zjutraj 22. 3. 2020, minila je dobra ura od prvega potresnega sunka, sosedje prezebli in prežeti s prvinskim strahom še vedno stojijo oddaljeni od svojih hiš, toda v skladu s črednim nagonom vseeno iščejo drug drugega. V tem trenutku iz hiše, uro in pol po začetku potresa, izstopi naša soseda, v zgodbi Adela, povsem zrihtana je in s prezirom opazuje nas, ki smo bolj podobi migrantom kot Zagrebčanom. Ma, moja si … tako sem si rekla in napisala zgodbo.

  

***

  

Gospa Adela Premec ni odpovedala praznovanja svojega osemdesetega rojstnega dne; to so namesto nje storili nečaki in nečakinje in si med seboj izmenjevali običajno frazo: v vsakem zlu je nekaj dobrega. Zlo je bil COVID-19, dobro pa je bilo, da se bodo tako izognili rojstnemu dnevu neljube tete Adele, hudobne in prefrigane starke, ki je – čeprav nepriljubljena – uspešno vzdrževala stike z ne tako bližnjim sorodstvom. Gospa Adela ni bila niti posebno pametna, niti posebno izobražena oseba, a je vse, kar ji je manjkalo, nadoknadila s premetenostjo, tisto odvratno zaveznico neumnosti. Nečaki in sosedje so v glavnem o njej govorili, »ne veš, ali je zabita, dementna ali pa samo pokvarjena«, nečakinje pa, »ah, od nekdaj je bila takšna«, »ne moreš je spremeniti«. Gospa Adela se je teh govoric zavedala, a se na njih, že leta vajena svojega in njihovega vedenja, ni ozirala. Bila je prepričana vase in v svoje življenjske odločitve: za njo sta bila dva zakona, eden davno in eden nedavno, ugasnjen z dokončnim odhodom soproga, ki ga je Adela za časa njegovega življenja poniževala in gnjavila, po smrti pa spoštovala in ljubila skupaj s podedovano grobnico v Arkadah, vikendom v Crikvenici, znatnimi prihranki in stokvadratnim stanovanjem na Bauerjevi ulici. V to svoje stanovanje je rada kdaj pa kdaj povabila svoje najdražje in premeteno opazovala katere oči najbolj tavajo po stanovanju, in je tistega, ki je s pogledom najbolj prečesal stanovanje, že kar naslednji dan zvabila na čaj v dvoje in obljublila, da bo njej, ali njemu, zapustila tako stanovanje kot prihranke, ki jih je, kakor je temu pravila, hranila za »težke čase«. Da bi bilo vse skupaj bolj prepričljivo, je dodala še »saj, o ostalem pa se že še dogovorimo«. In zadevo zapečatila: »Pogoj je, da vestno skrbiš za našo grobnico. Bo tudi oporoka, brez skrbi, ampak jo še pišem, saj veš, cel kup podrobnosti, čim pa bo, pa jo dobiš v roke. Ponavljam, pogoj je skrb za grobnico. In seveda, da nikomur, ampak res nikomur, za zdaj nič ne govoriš.« Temu se nihče ni mogel upreti. Kdo normalen ne bi skrbel za grobnico v Arkadah? In zares, nečaki in nečakinje so eden drugemu zamolčali pogovore s teto Adelo.

Vsem je bilo jasno, da je praznovanje treba odložiti; sklep Štaba za boj proti Koroni o prepovedi vseh – tudi družinskih – zbiranj je povsem zadoščal, da celo nekomu tako trapastemu, kot je bila gospa Adela kapne, da so se črni dnevi zgrnili nad vse, ne samo nad nesojeno slavljenko. Prisluhnila je zadnji besedi mlajših sorodnikov: Teta, vsem je zelo do tega, da te zaščitimo, saj veš, da so starejši bolj občutljivi in da se, bog ne daj, tudi mladim lahko zgodi vse sorte, no, ampak ti pa si sploh v tej najbolj ogroženi skupini. Zaščititi te moramo, praznovanje prestavljamo, ampak nam ne uide. Odložila je mobitel in pogledala proti okenski polici, na kateri se je v lončku prestrašeno pobesil tulipan. Hitro in nevarno za svoja leta je vstala in odšla do dragocenega bifeja v dnevni sobi, ki so ji vsi pravili salon. Ko je odpirala zastekljena vratca bifeja, so tečaji uporno zarenčali. Besno jim je nekaj zabrusila.

Segla je po steklenici odličnega konjaka, ki ga je že dolgo hranila za proslavo jubilejnega rojstnega dne, in čeprav bi še mladi težko v hipu odvrteli zamašek, je gospa Adela med obračanjem pokazala presenetljivo moč v rokah. Konjak je natočila v kristalen kozarec, katerega čistočo, za katero je navsezadnje skrbela sama, je vseeno preverila.

– Drek vam je žal vaše tete, samo čakate, da crknem, pa da si prigrabite stanovanje in vse ostalo. Ne boste mene nič okoli prinašali, jaz že vem, kam veter piha.

Po prvem požirku je puhnila sapo, in čeprav je bilo okno zaprto, se je tulipan od strahu zdrznil.

Dva dni gospa Adela ni poklicala nikogar; bila je užaljena in jezna. Po priporočilu taglavnih se je držala doma in se zamotila s sprehodi do shrambe in premlevanjem, kaj vse pogreša za daljše bivanje v stanovanju.

»Nč mi nau hudga« – s temi besedami je zaključevala kontrolo zalog med odpiranjem in zapiranjem hladilnika. Prišla je do sklepa, da se je, konec koncev, nakup delikates, ki jih je nabavila, da bi rojstnodnevno kosilo bilo karseda svečano, izplačal, tako da bo dolgotrajna gostija v osami sila zabavna. »Oni pa naj kar jedo žgance!« Tako se je bodrila gospa Adela.

Tretji dan so se oglasili nečaki, za njimi pa tudi nečakinje in to točno po obratnem vrstnem redu od tistega, po katerem jim je obljubila dediščino. Pokramljali bi radi s teto, ki se je po prvem navalu besa vendarle nekoliko omehčala; vsi so bili zaskrbljeni, vsi so ponavljali, kako se je treba paziti, ker tole je pa od hudiča in kako je vrag vzel šalo … Minilo je še nekaj dni; krizni Štab je ljudi v glavnem miril, tedaj pa so – po Adelini presoji povsem nenadoma – začeli ob glavni bolnišnici dvigovati šotore, v katere bodo namestili dvesto obolelih, na koncu pa so oznanili, in tudi pokazali, kako nizajo postelje v večnamenski dvorani Arena. Od trenutka, ko so bili na oddelek Klinike za infekcijske bolezni sprejeti prvi oboleli, pa do trenutka, ko so pokazali postelje v Areni in zastrašujoče šotore, so minili le trije tedni. Adela je bila, tako kot večina hrvaškega prebivalstva, zbegana. Pomagalo, ampak tudi odpomagalo ji je, da je vsako jutro ob devetih ritualno vključila televizor in lepo oblečena in počesana poslušala pametnega in preudarnega ministra za zdravje. Njemu je zaupala.

– To je res, ampak res en fin človek. In kako je pameten, in to čeprav je minister. Pa še doktor je! Ostali so bolj tako, tako … – je imela navado reči nečakinjam. Njim je govorila tako, pri sebi pa – »Res, tako fejst moški, tako čeden, tako …«

Te dni se Adelino vedenje ni kaj dosti razlikovalo od vedenja večine njenih vrstnikov: v glavnem je bila doma, pregledovala zaloge, klepetala s svojimi ali s kakšno prijateljico, noge pa si šla na kratko pretegnit na prosto in to zgodaj zjutraj, dokler ni bilo še nikogar na ulici. Čim pa je zagledala kakšnega od znanih sprehajalcev psov, se je brž oddaljila:

»Tile, ki imajo raje pse kot ljudi, tile bi me pa še zanalašč okužili.«

Bolj, kot so minevali dnevi, bolj je postajala nemirna. Nenehno televizijsko ponavljanje o prežeči nevarnosti je vodilo v pomanjkanje spanca, s katerim se je Adela sicer tako hvalila. »Običajno spim kot mladenka, prav tako, kot mladenka. In zdaj? Bog me obvarji …« Zbujala se je okoli druge ponoči, vstajala, hodila na wc, pa v kopalnico, se vračala v posteljo, a do jutra ji ni uspelo zaspati. Da bi se pomirila, je še enkrat prebrala in raztrgala zadnjo oporoko z imenom najnovejšega naslednika z najnovejšim datumom. Kar jo je sicer obdajalo s takim zadovoljstvom in ji dajalo nov zalet, jo je tokrat pustilo ravnodušno. Zbujala se je neprespana in nezadovoljna. Vseeno je – vztrajna gospa Adela – opravila jutranjo toaleto in dostojno, ob devetih zjutraj čakala, da jo nagovori gospod minister.

– Tako, tako fejst in pameten. Takooo čeden – je potihem komentirala.

Po njegovem nagovoru je obvezno odpila malo konjaka, ki je potišal tako prihajajoči strah kot neobičajen nemir, ki ga ni povezovala z občutkom tesnobe, temveč z nečim … Ni se mogla spomniti, s čim. Zatem je nekoga poklicala in pokomentirala število novo obolelih. A nemir, ki jo je vedno bolj prevzemal, je ni zapustil niti po odrešilnem konjaku. Nikakor se ni mogla otresti podobe bolniških postelj v Arena centru, niti podobe klavstrofobičnih šotorov, ki so se po nekih neznanih poteh osamljenih možganov začele mešati s podobami iz samega začetka epidemije na Hrvaškem. Takrat so posnetki ljudi bolj pomirjali kot plašili: par močnih, nabildanih mladeničev, ki se dolgočasita v brezhibno čisti, luksuzni, z vsemi aparati opremljeni bolniški sobi.

– Pa saj to je kot v filmu, čista Amerika, samo želiš si lahko – tako je, s kančkom zavisti, komentirala gospa Adela.

Pretekla sta še dva, trije dnevi, ne več. Prizori in številke so postajale skrajno vznemirjajoče in gospa Adela je vedno bolj posegala po konjaku. Steklenica se je počasi praznila, je pa Adela ohranila dostojanstvo in ni pila iz flaše. Pomit kristalen kozarec je, skupaj s steklenico, vedno znova vrnila v bife, čigar tečaji so cvilili.

Tedaj pa je v noči pred prvim pomladnim dnem, prav na dan njene okrogle obletnice, Adela poskočila v postelji. Ni se ozirala ne na kolk, ne na navijalke.

– Vem, vem kaj je treba storiti! Vem! – bila je smela in pogumna, a za to, kar jo je čakalo tistega dne, je potrebovala še malo vzpodbude.

Povsem prebujena je ob dveh zjutraj gospa Adela vstala, se napotila v dnevno sobo in iz bifeja vzela steklenico in kozarec. Obe roki je imela zasedeni, zato je z laktom skoraj pobalinsko zaprla bife. Tečaji bifeja so to žalitev premolčali. Vrnila se je v spalnico in pazila da ji, že nekoliko odreveneli osemdesetletnici, iz roke ne pade ne kozarec in ne – bog ne daj – flaša.

– Ja, ja, vse bi radi podedovali, ampak da bi pa kaj popravili pri hiši, to pa neee. Ta bife bi zarjavel, če ga ne bi pogosto odpirala. Ničvredneži, navadni ničvredneži.

Preden se je odvlekla v posteljo, je gospa Adela nalila pošteno količino konjaka v lep kristalni kozarec. Polovico je izpila, odložila tako steklenico kot kozarec na nočno omarico in iz nje vzela kemijski svinčnik in trdo, plastično podlogo z mehanizmom za pričvrščanje papirja. Ta mali pult s papirjem, na katerem je vsakodnevno beležila drobnarije, ki so ji »ušle«, je Adela položila na privzdignjena kolena, katera je dodatno pokrila tako s plimojem kot z odejo. Pobeglih drobnarij gospa Adela nikoli ni imenovala pozabljene stvari. Iz mehanizma je odstranila list papirja in začela na novega vestno pisati novo oporoko. Dobro podkovana z dolgotrajnimi izkušnjami pisanja in trganja oporok, je na več mestih zapisala aktualen datum, ko pa je končala tako s pisanjem kot s prepisovanjem, ko je končno sklenila, da je »to to,« je previdno prepognila papir s tekstom nove oporoke in ga skrbno zložila v kuverto, na katero je napisala OPOROKA, da pa bi bilo še bolj prepričljivo, je dopisala in podčrtala IZRAZ POSLEDNJE ŽELJE MENE, ADELE PREMEC. Potopila se je v nemiren, a veder spanec. Zjutraj, na sam svoj rojstni dan, je že okrog osmih zjutraj vstopila v kopalnico in se zelo oprezno, opirajoč se na številna držala, ki jih je iz previdnosti že davno montirala v tuš kabino, stuširala, previdno izstopila iz nizke kadi, in se, pazeč na svoj občutljivi kolk, sfrotirala z grobo brisačo. Zatem se je počesala, odšla v sobo in oblekla obleko, ki jo je že tako ali tako nameravala obleči za svoj osemdeseti jubilej. Vrnila se je v kopalnico in nanesla malo rdečila na lica in na ustnice. Ni ji bilo všeč, kako izgleda, pa se je obrisala s papirnatim robcem, toda ostalo je nekaj sledi rdečila, in to ji je delovalo dobro. Zatem je v kuhinji skušala kaj pojesti, a ni bila lačna in na misel ji je prišlo, da bi ji dobro delo malo, samo malo konjaka. Krenila je proti dnevni sobi, nato pa se je fakinsko nasmehnila sama sebi, saj se je spomnila, da je konjak ostal na nočni omarici, in odšla v spalnico. Natočila si je toliko, kot se ji je zdelo spodobno in sedla pred televizor. Spustila je kozarec in prižgala TV. Zamislila se je, videla, da ima še kako minuto do nagovora Štaba in gospoda ministra, se vrnila v spalnico in iz nje prinesla steklenico. Iz bifeja je vzela še en kozarec in preverila njegovo čistočo. In je natočila vanj. Ko se je pojavil minister, je počasi dvignila svoj kozarec, trknila ob tistega drugega, nazdravila, poslušala in pomrmravala »kakšen dec, kakšen dec« in zatem nekaj takega kot »hvala za čestitke«. Po končani konferenci je izključila TV, zapustila sobo, na hodniku oblekla plašč, vrgla torbo preko ramena in stopila iz stanovanja.

Na stopnišču ni srečala nikogar. Na ulici nikogar, šele po nekaj metrih je zagledala človeka, ki je sprehajal psa. Človek je hodil v njeno smer in gospa Adela se je umaknila da ji ne bi prišel niti blizu. Kmalu je, korak za korakom iz svoje Bauerjeve prispela do Martićeve, potem pa jo je ubrala proti Kvatriću in videla, da mesto ni tako pusto, kot bi Štab želel. Ni mogla hitreje, toda vseeno je za svoja leta relativno hitro prispela do trga.

Na kratko se je ustavila pred vhodom na Tržnico Kvatrić, tam kjer so kiosk, ura, in kjer so v gosti vrsti z ene strani čakali na kruh, z druge pa na mlečne izdelke. Videlo se je, da na trgu nihče ne upošteva priporočenega razmaka med ljudmi.

Gospa Adela Premec je celo življenje znala dobro ocenjevati žrtve: prva, na katero se je na prvi pomladni dan leta 2020 vrgla slavljenka, je bil moški srednjih let. Človek je imel roke polne vrečk in vrečic in se ni uspel niti izmakniti, ko ga je Adela zasula s poljubi.

– Samo enega, samo majhnega, majhnega lubčka! Rojstni dan imam! – je koketno vzklikala med kratkimi predahi. Za njim je bila žrtev majhnih, res majhnih poljubčkov ženska, ki se je brez uspeha trudila izmakniti in ubraniti vsaj zelenkasto zaščitno masko. Ljudje so resnično odreveneli; nabito polne vreče živil in vozički, za katere so se bali, jim niso dopuščale premikanja; so se pa za njih bali ravno toliko, kot jih je bilo strah ponorele ženske ki je izkoristila vsesplošno zaprepadenost in nekaj žrtvam spretno snela zaščitne maske.

– Lubčka, rojstni dan imam, osemdeset sem stara, lubčka, lubčka, samo majhnega lubčka!
Adela je vpila, a vpili so tudi ostali. Ljudje so kričali, ljudje so tudi psovali.

– Pokličite policijo! – jih je vse preglasil močan moški glas.

Čas kriz in nevarnosti je čas hrepenenja po vsaki vrsti uniforme.

Glas so premagali kriki, ki niso pojenjali, nekdo je spustil dragoceno torbo, nekdo je zaklical na pomoč, toda v vsesplošni zmedi, gneči in živčnem bežanju, med katerim je bila pohojena marsikatera noga, se je razlegalo Adelino:

– Lubčka, samo lubčka, rojstni dan imam, lubčka, samo enega lubčka!

Končno se je pojavila tudi policijska patrulja.

Nato so vsi hiteli razlagat, kako je bil to šok vseh šokov, da se je ženski do konca strgalo, da je policija zelo, zelo zamujala. Vsesplošno soglasje je bilo, da je babnica znorela in da bomo, na koncu koncev, vsi ponoreli.

Policija je ločila gospo Adelo od prestrašenih meščanov. Čeprav je iz nje vel zadah po alkoholu, je začuda prisebno odgovarjala na vprašanja. Ko so jo vprašali, če se zaveda, v kakšno nevarnost spravlja sebe in druge, se je policaju zazdelo, da ga je starka zlobno pogledala in nekoliko preveč jasno in pogumno odgovorila:

– Kako ne bi vedela, gospod policaj, in res se zelo opravičujem. Ampak, tega si tudi želim. Zdaj se želim okužiti in iti v bolnico. Zdaj, ko je še dovolj mest v tapravi bolnišnici, ko je še vse čisto, urejeno, ko je še dovolj zdravnikov in sester in tistih, kako jim že pravijo, tistih no … respiratorjev. Zdaj, zdaj se je treba dokopati do bolnice, zdaj imam možnost, da me pozdravijo. Čez dva tedna me ne bo nihče hotel niti pogledati, kaj šele, da bi me dali v pravo bolnico. Mene bi dali v šotor, v šotor, ali pa, še huje – v tisto Areno. Moške in ženske skupaj, brez stranišč, brez zdravnikov, o ne … zdaj hočem v bolnico!

To je rekla in se zlobno nasmehnila; starejši policaj se ni znašel, mlajši pa še manj. Osemdesetletna Adela je zaključila svoj rojstnodnevni zlobni pohod tako, da je naskočila in pocmokala oba policaja ki sta se s pogledi, brez besed, dogovorila da ne bosta o tem, kar se je zgodilo, povedala živi duši.

Nista vedela, kam naj jo odvedeta: prenevarno bi jo bilo odpeljati na postajo, morda se je že nalezla virusa in pred starko se je bilo težko ubraniti. Da bi jo pospremili do bolnice, na preiskave, ni imelo smisla, vedela sta, da se še nič ni razvilo.

Naredila sta najpametnejše: pospremila sta jo do stanovanja na Bauerjevi in poklicala njeno nečakinjo, ki je prišla prekrita z masko, zaradi virusa in priporočil o zaščiti, pa tudi zaradi sramu, ki ji je v ves obraz pognal rdečico.

Nečakinja se je zahvalila policistoma, se stokrat opravičila za tetino vedenje, in tudi za to, ker tako stara gospa zaudarja po alkoholu. Ko pa sta ostali sami, ji je čez masko rekla:

– Teta, bila si in ostajaš sebična. Kako da te ni sram?

Adela je že mirno sedela in jo mirno gledala:

– Poslušaj, ljubica, jaz moram poskrbeti zase. Vi ste mladi, pa vam ne bo nič, ampak, da pa jaz preživim zadnje dni v Areni v nekakšni izložbi, da neki fakini buljijo vame skozi steklo Arene? Ne, tega pa pri meni ne boš videla. Pojdi in delaj svoje, ampak jaz pa upam, da sem se okužila. Skrajni čas je, da se dokopljem do taprave bolnice, da se pozdravim in še kakšno leto preživim v zdravju in veselju. A si slišala?

Nečakinja je do solz besna odšla, gospa Adela pa je šla v sobo po še malo konjaka. Potem pa se je vendarle odločila spočiti.

Preden je zaspala z nasmeškom na obrazu, je poljubila kuverto z oporoko, se namestila v udoben položaj fetusa, odložila oporoko pod blazino in si v polsnu pomrmravala;
– Tako, tako fin in fejst moški. Pravi džentelmen. Njemu, njemu sem vse zapustila, familja pa naj se gre kar solit.

Izčrpana od podviga se ni zbudila do jutra in tako v svojem pijanem snu niti ni vedela, da je le dan po njenemu osemdesetem rojstnem dnevu, 22. marca 2020 ob šestih in štiriindvajset minut, mesto Zagreb stresel močan potres, ki je z močjo 5,3 po Richterju rušil, zrušil in poškodoval vse, kar je mogel, tudi Arkade na pokopališču Mirogoj; ni vedela, da je v hladno jutro potres na ulice in parke prignal Zagrebčane, da je na tisoče njenih sosedov, s povsem pozabljenim strahom pred virusom Covid 19, stalo na tramvajskih tračnicah Zvonimirove v upanju, da jih ne zadenejo ne opeke, ne strešniki z zibajočih se streh; ni vedela, da je potres silovito tresel vse hiše in hišice, še posebej pa četrt, v kateri je, s spancem mladenke, z oporoko ob nasmejanem obrazu, spala gospa Adela. Sanjala je, da se kot mladenka guga in ziblje v naročju zelo, zelo fejst moškega. In ministra in džentelmena …

  

V Zagrebu, 24. 3. 2020

  

Preostali prispevki in literatura na portalu

Prevedla Nastja Uršula Virk

 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

          

Nada Gašić – Nastja Uršula Virk Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
                

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Nada Gašić
O avtorju
(fotografija O. Alujević) Nada Gašić se je rodila leta 1950 v Mariboru. Od leta 1952 živi v Zagrebu, kjer je diplomirala iz jugoslavistike in sociologije. Kot lektorica hrvaškega/hrvaškosrbskega jezika je delala na katedri slavistike Karlove univerze v Pragi, kjer je doktorirala z disertacijo o češko-hrvaških kulturnih povezav v času moderne, in na katedri slavistike Filološke fakultete Državne univerze v Leningradu/Sankt Peterburgu. Prevela je Dobrega vojaka Švejka Jaroslava Haška, pri čemer se je opirala na značilnosti zagrebškega dialekta. Napisala je romana Mirna ulica, drevored in Voda, pajčevina. Prejela je nagradi Slavić za najboljpi prvenec in Vladimir Nazor za najboljšo knjigo leta. Piše tudi kratke zgodbe, pričakujemo pa tudi izid njenega tretjega romana Štirje plameni, led.