/ 

Samo majhen, majhen sprehodek

Nada Gašić – Nastja Uršula Virk – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Nada Gašić o nastanku zgodbe Samo majhen, majhen sprehodek

Vem, v kateri hiši živi gospa Adela, pa sem se prav od tam odločila oditi na svoj prvi popotresni sprehod po razdejanem središču Zagreba. Zelo čustvenega trenutka, ko sem videla, kako rjavijo tramvajske tračnice, nisva mogli pozabiti niti gospa Adela niti jaz.

   

*** 

   

Dogajanje v Zagrebu, 10. maja 2020.

– Zlati moj Tomica, veš, zakaj te kličem? Vesna me je zelo razburila, mi ni hotela zrihtati frizerke, vse sem morala sama! Si tu? Si, dobro je. A solato si kupil ti, ali ona? Ona? Saj, zato pa je bila tako grenka, njen tamal jo je prinesel, sem vedela, da bo zanič, čim sem ga videla na vratih. Poleg tega se ta otrok naokoli vozi z biciklom, bogve kaj vse lahko stakne, in nismo še varni pred tem virusom. A ni tako? Si tu? Si, dobro je. Poslušaj, zares te ne kličem zaradi tega, ampak zato, da mi napišeš in pošlješ prijavo za škodo od potresa. Si tu? Si, dobro je. Kako to misliš, da nisem imela škode? Sem, sem, vse sem zapisala in ti bom narekovala, ti pa napiši in pošlji prijavo, jaz tega ne znam sama.

–  Teta Adela, kot prvo nisi imela škode, kot drugo pa je rok za prijavo potekel 6. maja. Teta Adela, si tu? – nečak Tomica se je zaman razveselil, da je teta Adela že užaljena prekinila zvezo.

– Sem, ampak sem ostala brez besed.

– To pa je nekaj novega.

– Oprosti, nisem te slišala.

– Ponavljam, nisi imela škode, pa tudi, če bi jo imela, je rok za prijave potekel. Teta, ne jezi se, ampak jaz še delam, za računalnikom sem.

– A nisi doma?

– Sem in delam od doma.

– A takooo? To je pa fina služba. Veš, včasih ni bilo tako. Poslušaj, ti bom jaz narekovala, kaj vse se je poškodovalo v stanovanju, ti napiši, pošlji, oni pa naj se odločijo kaj bodo s to odškodnino. Kar gre drugim, naj gre tudi meni.

– Prav, teta, ti kar narekuj, pišem – nečaku Tomici je bilo lažje pristati kot se prerekati.

– Joj, kako si dober, tetkin srček! Vesna tega ne bi napisala. Nekam trmasta je postala, zelo arogantna. Se ni hotela dogovoriti niti, da bi se testirala na virus, pa veš, da sem ogrožena – za vsak slučaj je pokašljala.

– Piši. Takole: pod številko 1, odpadle so ploščice v kopalnici.

– Teta, so to tiste, ki sem jih jaz zalepil lani, ko so ti menjali pipo na umivalniku?

– Ja, to so te,

– Teta, ljudje so izgubili vse, streho nad glavo, daj zberi se, pol centra je razsutega. Ne moreš prijaviti treh ploščic in tiste, ki še bodo odpadle.

– Pa saj ne vedo, kolk ploščic mi je odpadlo, pa tudi kolk jih še bo, ne. To je vse zaradi potresa. Tako se je streslo in razmajalo, groza!

– Kako to veš, ko si pa prespala potres?

– Tomica, ne bodi no zoprn. Piši dalje. Pod številko 2: Razbiti servisni krožnički za sladico firme Meissen, iz prve polovice 20. stoletja. To nekako poudari. To je še od moje mame.

– Teta, kakor jaz vem, je bil to servis od mame mojega pokojnega strica Milivoja, ki je bil brat mojega očeta, se pravi, je to bil servis od moje babice, ne pa od tvoje mame – Tomica se je začenjal razburjati.

– Pa kaj potem, bil je pri nama, pri meni in pokojnem Milivoju, mojemu možu, tvojemu stricu.

– Teta, krožnički so se razbili že lani, za tvoj prejšnji rojstni dan, jaz tega ne bom prijavljal, nas bodo dali v časopise, cel cirkus bo iz tega. Prosim te.

– Tomica, ti kar napiši. Zdaj pa še tretja točka: Steklenica najboljšega francoskega konjaka znamke Martell. Napiši kot se spodobi, z dvema L-jema.

– Teta Adela, steklenica je bila ob tebi, ko smo te našli, kako spiš, bila je na tleh, v enem kosu, nič ji ni bilo, bila je za-čep-lje-na, v njej pa za prst konjaka. Hočeš, da to napišem, pa da nas vse odpeljejo v Vrapče? – Tomica se je popolnoma izgubil, ni več vedel, zakaj se prepira in zakaj pojasnjuje nekaj, česar normalnim ljudem ni treba, premaknjenim pa ni mogoče pojasniti.

– Tomica, srček, to so zelo kvalitetne flaše, konjak pa tudi, ne pravim, da se je razbila, ampak oni pa tega ne vejo.

– Teta, bodi no pametna, potekel je rok prijave škode – Tomica je utihnil, nato pa modro dodal – Poslušaj, če hočeš, napiši vse to na lastno roko, naslovi na občino, napiši koliko si stara, nobenega, ampak res no-be-ne-ga iz družine ne omenjaj ne z imenom, ne s priimkom. Najbolje, da napišeš, da nimaš nikogar, na to se bodo nedvomno odzvali. Oprosti, šef me kliče na drugi telefon.

– Kdo pa je tvoj šef?

Vprašanje je ostalo brez odgovora, nečak Tomica je povsem na robu z živci in prepoten prekinil pogovor in gospa Adela se je počutila zapuščeno. Tako je to, ko gledaš v ekran mobilnega telefona, ki je še trenutek nazaj prekipeval od živahnega pogovora.

– No, dobro. Pa naj bo, kakor hočete. Samo, da vam ne bo kasneje žal.

Adela je vstala, se malo shodila, potem pa se vrnila za mizo. Nataknila si je očala z višjo dioptrijo, vzela svoj pult za pisanje, vložila čisto nov papir, posegla za kemičnim, se odkašljala kot pred nastopom in začela sestavljati koncept pisma.

– Kakšna občina, to vseskupaj ni nič! Pismo gre direktno v roke županu. Tako ga bom tudi naslovila.

– Zdaj pa moram najprej sestavit pismo.
Spoštovani gospod župan mesta Zagreb.

Premikajoč ustnice je nekajkrat prebrala. Ni ji bilo všeč. Ni bilo dovolj osebno, na to se nihče ne bi odzval. Ali pa bi se vsak, ampak z neko običajno frazo.

Od začetka:

Spoštovani in cenjeni gospod župan mesta Zagreb, dragi gospod Bandić, spet je brala premikajoč ustnice. Bilo je dobro, boljše, ne pa najboljše.

Od začetka:

Spoštovani in cenjeni gospod župan mesta Zagreb, častivredni gospod Bandić in obenem dragi Milan,

Ta stavek se ji je tako dopadel, da je veselo vstala in odšla do shrambe kjer je na srednji, lahko dosegljivi polici, hranila griotte. Morala se je nagraditi. Škatla je bila že načeta, in gospa Adela je morala slabe volje zaključiti, da je embalaža vedno prevelika za mala sladka zadovoljstva. Vzela je tistih šest, ki so še ostala, prazno škatlo pa pustila na polici. Nikoli ne veš, s čim je možno napolniti tisto, kar je izpraznjeno.

Vrnila se je v sobo, na mizo odložila bombone, sedla, vzela dva in začela počasi odvijati prvega, da ne bi poškodovala vsebine. Bombon je ležal v ostanku zaščitne folije. Adela ga je obrnila, previdno nesla k ustom in mu spretno, po veveričje, odstranila trdo čokoladno dno, ga malo polizala, zatem z gnusom odložila, z alkoholom prepojeno višnjo pa strpala v usta in začela pohlepno mljaskati. Tako je storila tudi z drugim bombonom. Roka ji je je zašla še po tretjega, a je v zadnjem trenutku uspela odvrniti zločeste prste:

– No, no Adela! – je oštela samo sebe.

Še nekajkrat je prebrala napisano, nato pa zadovoljno nadaljevala:
Najprej bi se Vam želela predstaviti. Sem Adela Premec, upokojenka in vdova iz Bauerjeve ulice v Zagrebu. Kot vam je poznano, je naša četrt, in z njo tudi Bauerjeva, doživela hude poškodbe v potresu. Naše drago mesto Zagreb, katerega župan ste vi, je zelo nastradalo, na žalost so, kakor poroča televizija, ki jo spremljam, nastradale mnoge hiše, v njih stanovanja, v nekaterih celo vse v stanovanjih. Potem so nastradale še mnoge cerkve, kot tudi naša draga Katedrala, ki jo obiskujem, tako kot tudi vi spoštovani gospod župan. Jaz živim sama, izgubila sem moža, nimam nikogar, ki bi se brigal zame, pa tako nisem vedela, da je rok za prijavo škode. Računalnika nimam. Samo mobilni telefon in televizijo, ampak ker slabše slišim zaradi svoje starosti, nisem slišala, kdaj je rok. Ne želim vam zapravljati dragocenega časa, samo prosila bi Vas, da svojim podrejenim rečete naj tudi meni dodelijo odškodnino.

Naštevam:

  1. Odpadle ploščice v kopalnici

  2. Razbit dragocen servis Meissen iz prve polovice 20. stoletja ki je bil ljub spomin na mojo pokojno mater.

  3. Razbila in razlila se je steklenica francoskega konjaka znamke Martell, s katerim sem nameravala pogostiti svoje drage nečake za svoj 80. rojstni dan, ki ga nisem morala proslaviti zaradi korona virusa.

Hvala Vam vnaprej, Vaši pa naj določijo, kakšna odškodnina mi pripada.
Naj še omenim, da vedno volim za Vas in da se s sosedi ne razumem najbolje prav zato ker vem da oni Vas ne volijo, kot tudi niso volili naše drage sosede iz ulice, sedaj že bivše predsednice.

P.S. Zelo imam rada pse in naj omenim, da je bilo mojemu pokojnemu možu tudi ime Rudi, prav tako kot Vašemu hišnemu ljubljenčku psu Rudiju.

Najtopleje Vas pozdravljam, Adela Premec.

Gospa Adela Premec je nekajkrat prebrala, kar je napisala. Všeč ji je bilo. Vzela je kuverto, ki jo je, tako kot večina starejše generacije vedno imela pri roki, kot tudi blok znamk. Odtrgala je tisto, za katero je vedela, da je primerna za pisma, jo zalepila na kuverto, ki jo je naslovila tako, da je bila prepričana, da bo pismo res zagotovo prišlo do gospoda župana. V roke. Pogledala je na stensko uro, nato na namizno in na koncu preverila še čas na telefonu. 9 zjutraj.

– Grem na Jurišićevo na taveliko pošto, ne zaupam jaz nikomur drugemu.

Tako je rekla gospa Adela in se, upoštevajoč nenapisan zakon mesta, uredila kanček bolj spodobno in svečano, kot bi se oblekla, če bi se odpravila do četrtne pošte ali trga. Od vedno je za v mesto prišla v poštev malo boljša garderoba, čeprav je Bauerjeva bolj ali manj spadala pod ožji center mesta. In potres je to vedel.

Potem, ko je oblekla lažjo jakno, je preverila žepe, torbico, v katero je spravila pismo, papirček s črkami V, P, E, M, O, K in izstopila iz stanovanja. Še vedno se je izogibala kabine dvigala.

– Vrag si ga vedi, kdo se je vse vozil, virus je tu …

Izstopila je na ulico noseč sladko, zapisano skrivnost v torbici. Vsebina pisma in njegove morebiti še vznemirljive posledice so jo tako veselile, da je presenetila sosedo in jo pozdravila prva.

Zatem je brez naglice prečkala Martićevo.

– Pa ja, ni se treba več bati; samo majhen, majhen sprehodek po Vlaški mi bo koristil. Čisto sem otrdela od te njihove izolacije. Bolj je škodovala kot koristila. Lepo do Branjugove, se obrnem in spustim po Kurelčevi do velike pošte, pa na Trg bana Jelačića, na tramvaj, na sedemnajstko, pa domov. Maskico bom nadela na pošti, in rokavice, zdaj bi se samo prepotila – tako je govorila in te svoje nasvete tudi poslušala.

Vse je bilo razumno.

Razveselil jo je odprt pogled na Vlaško, na prastaro stavbo avstro-ogrske kasarne, kasnejše vojaške bolnišnice, tako lepo zeleno obarvano, na kateri ni bilo niti sledi popotresnih razpok. Vsaj navzven.

Takoj je zavila levo in se z lahkim, a čvrstim korakom po Vlaški napotila do Draškovićeve. Bolj je gledala pod noge, kot pa okoli sebe, a tu in tam je videla, da se pojavljajo rumene oznake, za katere je že vedela, da označujejo hiše, ki so neprimerne za bivanje.

– Morda je župan Milan imel prav? Morda bi morali bolje skrbeti za svojo hišo, pa se ne bi tako izšlo? Ampak kaj češ …

Do vogala Draškoviče se je utrudila bolj kot običajno.

– Ja, to so ti njihovi preventivni ukrepi. Komaj hodim, pa skoraj sem mu vse zapustila, temu ministru za zdravje. Adela, Adela …

Na križišču Draškovićeve in stare Vlaške se je ustavila in previdno opazovala mimoidoče avtomobile. Ni videla niti padlih kosov fasad, niti zrušenih zidov, ne načetih streh, ničesar. Samo dvignila je glavo in iz tega položaja jasno videla katedralo in njena okrnjena stolpa.

– Mati Božja Bistriška, mati Božja! Na televiziji pa to ni videti tako, kot v živo. Ne zgleda tako … nesrečno.

Prečkala je križišče in prišla na staro Vlaško.

To je tiha ulica. Zdaj pa ni bila samo tiha, pač pa že kar nekam gluha, tako se ji je zazdelo. Pogumno je pogledala čez dvorišče nizke zgradbe na samem začetku ulice in tam, čez vežo, videla porušen zid v notranjosti hiše. Zagledala se je v strehe, nekaj je bilo poškodovanih, ampak ne toliko, da bi se gospa Adela prestrašila in prekinila svoj pohod na pošto.

Počasi, vse počasneje, se je približevala mestu, s katerega se najbolje vidi vzhodni del katedrale in stolpa, ki sta kot okrušena podočnika zevala v nebo.

Dospela do križišča Branjugove in Stare Vlaške, je zdaj že zelo, zelo izčrpana gospa Adela pogledala na otoček, kjer je resignirano, naslonjen na stilizirani oglasni stolp stal, utrujen kot ona, August Šenoa.

Prečkala je ulico pred Svetim Martinčkom, prišla do spomenika in se naslonila na drugo stran črnega stolpa. Šenoin kip je še vedno videla iz profila in mu zelo nežno dejala:

– Dragi gospod Šenoa, kako sem vas rada brala. Vsega, kar smo se o vas učili, se še spomnim.

Spočila si je, spremenila položaj in se postavila ob sam Šenoin kip. Zatem je usmerila pogled proti katedrali in jasno videla tako štrclje stolpov, kot tudi odlomljen stolpič, ki je visel iz vzhodnega dela katedrale – da le ni padel. In kaptolske strehe so bile – čeprav nove – načete.

– Joj, moj dragi gospod Šenoa, vse je tam, vse. Hudo je to videti, hudo … Kakor se pa jaz spomnim, ste bil vi župan prav takrat, ko je prvi potres zrušil prvo katedralo. Pa ste hodili po mrazu in tolažili prizadete, a ni tako? Tako so nas učili. Ne verjamem, da ste koga napadali ali rekli siromaku, da bi moral bolj pazit kakšno hišo gradi. Pa ste zboleli in dobili pljučnico. Vi ste dobili pljučnico, kaj bo pa tale dobu? Denar, denar bo dobu. Zaradi te pljučnice ste umrli mladi, spoštovani in cenjeni župan mesta Zagreb, ugledni gospod in dragi književnik Šenoa – žalostna, zelo žalostna ga je pogladila po hladni roki.

– No, ampak kaj češ, grem jaz do pošte, pa domov.

Ni gledala niti žerjavov, niti strojev, niti delavcev ki so, evo, delali tudi to jutro, ničesar ni videla. Bila je utrujena, na smrt utrujena, a vedela je, da mora storiti vse kar si je zapičila v glavo in nekako priti do tramvaja in hiše.

– Mam masko, nč mi nau hudga. Ti se samo zberi, Adela.

Gledajoč pod noge je dosegla Jurišićevo in se ustavila pred zelo trdno jekleno ograjo, s katero je bila obkrožena mogočna zgradba Pošte.

– Pa kaj jim je? – Adela je pogledala vhodna vrata in doumela, da je Pošta zaprta.

– Saj ti niso normalni, ti grejo zapret taveliko Pošto … Jezus Adela, pa ti si se čisto zmedla, danes je vendar nedelja! Jasno, da ne delajo. Nič, dobro, bom pa pismo vtaknila v kaseljc, bo šlo jutri, pojutrišnjem.

Trebuh je potegnila noter in se je tam, kjer je ocenila da je to mogoče, prebila skozi ograjo. Ne da bi torbico spustila z ramen, je odprla knof, izvlekla pismo in ga vrgla v režo za pošto. Zapustila je kraj in se spretno prebila nazaj, ampak je morala postati in predahniti. Ugledala je Jurišićevo in šele tedaj ugotovila, da ljudje prosto hodijo po tračnicah.

– Mater Božja, jaz pa sem mislila, da sedemnajstka vozi! Kaj mi je? Čisto sem zabluzila …

Zaradi nenadnega navala razočaranja nad svojimi nepremišljenimi odločitvami, je popolnoma izgubila preostale moči.

A morala je priti do doma. Tudi ona se je napotila proti tračnicam Jurišićeve. Počasi, nogo pred nogo, sklonjene glave … nogo pred nogo. Ljudje so se je ogibali, bila jim je v napoto. Nekakšen nenavaden nemir jo je preplavil, zaustavil, zaskočil in gospa Adela je začutila hitro bitje srca. Umirila je dihanje, globoko vdihnila, vzpostavila normalen ritem srca in se oštela:

– No, pa kaj je zdaj s tabo, Adela? Še malo, pa si doma.

Preden je nadaljevala se je ozrla k zgradbi pošte, dvignila pogled in šele tedaj videla iznakaženo streho nad glavnim vhodom in razgaljene lesene tramove, ki so štrleli iz ostrešja. Še enkrat se je obrnila na Božjo Mater, in se pazeč, kako hodi po tračnicah, počasi pomikala proti križišču Draškovićeve in Jurišićeve od koder je imela po Martićevi res še malo, čisto malo do svoje Bauerjeve.

Gledala je v tračnice pod seboj, in kot da so jo spravile k pameti prav te tirnice, tako enolične, enolične, enolične …

– Mater, pa saj sem, stara kura, najprej napisala Bandiću, da nimam nikogar, nato pa da sem hotela s svojimi nečaki proslaviti svojo osemdesetko. Adeeelaaa! Jojmene!

Tako je javknila gospa Adela in povsem neznačilno zanjo samo, zdrknila na kolena. Zajokala je s strašnimi solzami osamljenega, starega človeka. S čelom je udarila po kockah med tračnicami, zatem nekoliko privzdignila glavo, a ni ji uspelo vstati, začela je z obema rokama ljubkovati tračnice.

Nekaj mimoidočih se je ustavilo, a nihče si ji ni drznil približati. Nihče še ne ve, kako ta nesrečna korona deluje; ženska je, morda, okužena s korona-blaznostjo?

Adela je tarnala in začela vpiti:

– Joooj, otroci, joj ljudje božji, očistite te tračnice, so že začele rjaveti, ne dajte tračnic, trava je začela poganjati, Zagreb je zgubljen, ko začne trava poganjati tam, kjer ji ni mesta! Uredite to, populite plevel, zloščite jih, ljudje booožji! Čistite, ne daaajte jih!

Končno je pristopil nek človek, oblečen v delovno obleko, očitno z bližnjega gradbišča.

– Le mirno gospa, mirno.

Adela je nehala vpiti, le še solze so ji tekle.

Zaslišala se je sirena nujne pomoči. Nekdo je pohitel s klicem.

Človek jo je podržal: – Mirno, gospa, prihaja pomoč. Brez skrbi. – A nato bolj zase kot gospe Adeli : – Jaz že vem, kako izgleda mesto ali vas, ko ga požre plevel. Mirno, zagrebške tire bodo že še zloščili, brez skrbi.

Gospo Adelo so odvedli na dežurni nevrološki oddelek. Kljub temu, da je bila v čakalnici gneča, so gospo Adelo brez kakršnegakoli oklevanja takoj odvedli k dežurnemu zdravniku. Nedvomno je delovala kot zelo, zelo nujen primer. Čim so jo posedli pred zdravnika, je popolnoma prišla k sebi; samo malo se je še tresla. Zdravniku je obraz pokrivala zaščitna maska, njegove roke so bile, tako kot roke dežurne sestre, ovite v gumijaste rokavice. Po nekaj rutinskih vprašanjih je spoznal, da se je gospa nečesa ustrašila, da je precenila svoje moči, kot večina starejših, ki so po dvomesečnem sedenju pred televizorjem začenjali vsi hkrati hoditi po svojih ustaljenih poteh. Injekcija bo navadna, nasveti prav tako … Gospa Adela se je povsem zbrala, in iz imenika mobilnega telefona narekovala sestri številko svojega nečaka in številko svoje nečakinje, da bi lahko prišla ponjo.

Medtem, ko je sestra klicala, jo je zdravnik povprašal, kaj se je zgodilo. Začela je: »Ne vem, kaj mi je bilo,« zatem ga je malo motrila in se hitro spet zbrala: »Ne vem, kaj mi je bilo.« Iskreno je priznala, da je po dveh mesecih preveč hodila, da je padla na tračnice, zares se je bolj spustila kot padla, da so jo razžalostile prav te tračnice, ki jih je tako hitro obrasla trava in so tako hitro zarjavele.

Zdravnik je nekaj zapisoval, pa bolj mimogrede dodal:

– Kaj hočete, gospa, vsem nam je žal Zagreba.

Adela je poiskala njegove oči; ni jih našla, njene pa so se solzile in svetlikale ko je mirno, v jasni, šolski in televizijsko zgledni štokavščini, tehtajoč vsako besedo, izgovarjala:

– Gospod doktor, meni ni toliko žal Zagreba, kolikor mi je žal mojega življenja v Zagrebu. Nisem več v letih, da bi pričakala njegovo obnovo. Kaj bom hodila okoli po gradbišču? Gospod doktor, meni je žal mojega življenja.

Sestra je spustila roke, zdravnik se je na stolu obrnil od računalnika proti oknu.
Gledal je razkošne ozelenele veje, ki so pred dvema mesecema, ko se je korona začela, bile še posejane s sramežljivimi popki.

Adelo so odvedli v čakalnico, da bi tam, pomirjena z injekcijo, pričakala koga od svojih.

Zdravnik je snel masko, ki jo je na obrazu nosil že dve uri, vdihnil, razgibal čeljust, nato pa snel rokavice. Pogledal je v svoje zgubane dlani in od nekod se mu je prikradla slika, kako se mu je včasih lahko cela koža nagubala od dolgotrajnega kopanja v jezeru svojega otroštva.

Sestra se je vrnila in tiho razglasila:

– Moj Bog, kako sebična ženska, kako sebična ženska … Kaj je rekla? Česa da ji je žal?

Zdravnik si je nataknil novo masko, navlekel rokavice in, medtem ko je čakal na novega pacienta, pri sebi, v že ovlaženo masko, rekel:

– Žal mi je mojega življenja.

  

  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu

Prevedla Nastja Uršula Virk

 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

          

Nada Gašić – Nastja Uršula Virk – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
                

 

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Nada Gašić
O avtorju
(fotografija O. Alujević) Nada Gašić se je rodila leta 1950 v Mariboru. Od leta 1952 živi v Zagrebu, kjer je diplomirala iz jugoslavistike in sociologije. Kot lektorica hrvaškega/hrvaškosrbskega jezika je delala na katedri slavistike Karlove univerze v Pragi, kjer je doktorirala z disertacijo o češko-hrvaških kulturnih povezav v času moderne, in na katedri slavistike Filološke fakultete Državne univerze v Leningradu/Sankt Peterburgu. Prevela je Dobrega vojaka Švejka Jaroslava Haška, pri čemer se je opirala na značilnosti zagrebškega dialekta. Napisala je romana Mirna ulica, drevored in Voda, pajčevina. Prejela je nagradi Slavić za najboljpi prvenec in Vladimir Nazor za najboljšo knjigo leta. Piše tudi kratke zgodbe, pričakujemo pa tudi izid njenega tretjega romana Štirje plameni, led.