Spomini Šefketa Ramadanija

Rutinski pregled spominskega materiala. Na ta trenutek smo čakali zelo dolgo. Šefket Ramadani je končal pod streli na območju stanovanjske enote Zvezda v Šentdvidu. Po dolgotrajnih nalivih so ga odkrili zjutraj, sredi velike luže, ki se je raztezala na skupnih površinah med bloki. Šefket Ramadani, vodja ene najbolj zloglasnih tolp na območju srednje in jugozahodne Evrope, je preminul 12. 1. 2092. Njegov spominski material je dobil odobritev za pregled, saj gre za informacije v skupnem interesu, za potrebe raziskovanja psihopatoloških osebnosti in poskusov preventivnega delovanja v družbi. 

Nekoč so si vse skupaj predstavljali malo drugače; ko bomo znali rekonstruirati nevronske mreže in informacije, ki jih tvorijo, prevesti v nam razumljive kode, se bo pred nami zavrtel film, ki nam bo od prve do zadnje točke v linearnem poteku razgrnil življenje določenega subjekta. Mit se je prijel in povprečen prebivalec si zadeve še vedno predstavlja na ta način. Vendar ni tako. Surov material, ki ga dobimo, nima premočrtne časovnosti in je večkratno kodiran v različnih simbolih. Procesu dešifriranja se pridružijo naratologi in psihologi. Šele z dolgotrajnim delom pridemo do smiselnih pripovedi v običajnem pomenu. Vendar se zdi, da bo zgodba Šefketa Ramadanijai, da bo ostala nekoliko kriptična in nedostopna tudi v takšni, obdelani obliki. Nekaterih niti ni mogoče povezati.

Najprej je tu nekakšna nerazločna mešanica teles in senc, potem pa se iz nje izlušči podoba nekega moškega, zelo jeznega, ki na nekoga v sosednji sobi močno vpije. Besed ni mogoče razločiti, prav tako ne prestrašenega šepetanja ženske, ki se prav iz te sobe sliši kasneje. Očitno pa gre za nekaj zelo občutljivega, saj je prizor prepreden z belimi lisami. Nato se sliši jok. Najverjetneje gre za spore med staršema, algoritem se zakoplje v podatke in potrdi identiteto. Nenadoma je pred nami obraz matere brez zob, razen zgornjih sekalcev, neurejena pričeska in potna majica. Mati se sklanja in nekaj vpije vanj, robovi slike dobijo obrobo iz globokih črt, kot bi iz ust prihajal narisan vihar. Oče dviguje pest nad mamo, Šefket ga vleče za nogo, do udarca ne pride. Pozneje mu oče drži zanko okoli vratu ter mu pravi, naj se že odloči, s kom bi raje živel, z njim ali materjo. Čez čas mu očita, da je uriniral v hlače, saj je jasno, da svojemu sinu ne bi storil ničesar žalega. Le kako mu lahko tako malo zaupa, vpraša.

Kmalu za tem: nekaj pove očetu, ta ga boksne v trebuh. Mama ga po tleh vleče za lase. Vmes pa, nenavadno, spokojni in harmonični trenutki, nekoliko zabrisani. Zaspi v objemu očeta, mamo drži za roko, kaže na drevesa, in ji nekaj pripoveduje. Šola: premeščanje po širšem metropolitanskem območju mesta Ljubljana, od Trbovelj do Škofje Loke. Prizori praznega hladilnika, pa potem znova zelo polnega. Videti je, da imata starša pri iskanju dela zelo različne uspehe, med opravljanjem klasičnih prekarnih del pa dosti časa preživita brez službe. Kot je razbrati, se preboju v plemiški razred nista približala, najbrž zaradi nestabilnega domačega okolja. Nekdo majhnemu Šefketu reče “Jehovc” in vsi se smejijo. Podobni prizori se večkrat ponovijo. Videti je, da njegovih staršev na tem zborovanju ni, ostali pa mu ne stopijo v bran, le hahljajo se ob strani. Samo neki deček z večjim križem za vratom ga kasneje tolaži. Subjekt opazuje ocene na ekranu, kot vemo, so bile solidne.

Opažamo različne spominske konstelacije. Gruče nekaterih spominov, ki so jih sodelavci pred menoj razporedili v vzorce, se enkrat vežejo na en, drugič na drug grozd. Enaka dejanja ljudi imajo zdaj pozitiven, drugič negativen pomen. Podoben pojav opazimo pri kakšnih petih procentih subjektov.

Mladost mineva, Ramadani se udeleži pogreba staršev. Preverim informacije, preminula sta v avtomobilski nesreči. Preseli se k moškemu, ki je očitno stric, za katerega pa se zdi, da vedno bolj drvi v norost. Ima nenadzorovane izpade besa, Šefket mu ne more ničesar dopovedati. Nekoč pridejo zdravstveni delavci in policija ter ga odpeljejo. Subjekt nekaj časa živi sam, ko se opazuje v ogledalu, vidimo drugo osebo, s premešanimi in zamaknjenimi potezami obraza.

Tudi on se zdaj nahaja v ustanovi za duševne bolezni. To je najjasnejša faza njegovega pogleda, stvari delujejo dane, nezakodirane. Videti so strašljive, najbrž ravno zato, ker so takšne kot so, nefiltrirane. Opazimo, kako ima subjekt težave pri rokovanju z njimi, s težavo opravlja vsakdanje naloge, enkrat se polula na hodniku bolnišnice in začne zmedeno tuliti kot otrok.

 Ko se stanje začne izboljševati, si veliko dopisuje preko interneta. Sčasoma se vzpostavijo intenzivni pogovori, polni poetičnih prispodob, analogij, metafor, ki potekajo z uporabnico Waterfall_Bird. Srečata se v nekem kraju ob vodi, labodi drsijo po gladini, poljubljata se, imata spolni odnos v mesečini. Opazimo gladko belo kožo in nežne zavoje postave, ki se svetijo na rosni travi. Veliko se družita na podeželju, potem pa se preselita v ljubljanske Moste. Sledijo neprestani prepiri, razhajanja in ponovna zbliževanja. Šefket ima nekaj spolnih stikov z moškimi in ženskami, po odnosih bruha. Neprestano visi na Metelkovi, večkrat ponoči blodi med uporabniki avtonomnega prostora in najde družbo. V stanovanjih na metropolitanskem območju snifa kokain, amfetamine, razdrobljen ekstazi, golta zrna MDMA in vse skupaj zaliva z alkoholom. Najbolj psihoaktivna substanca se vendarle zdi kanabis. Vrača se v neko zanikrno hladno sobo, kjer ne more zaspati, zaznamo hudo tensobo, osamljenost in žalost, nekakšne evokacije, vidno polje pa zastrejo svetlobni vzorci najnenavadnejših barv, kombinacij, visoke kompleksnosti in pravilnosti. Tedaj subjekt umirjen zaspi. Nenavadno je, da si je njegov likovno in matematično neizobražen um lahko zamišljal takšne podobe.

Razmerje z ljubeznijo njegovega življenja – etnična Slovenka – se je Šefketu Ramadaniju moralo zdeti kot večnost, kot labirint, v katerem se z drugo osebo neprestano izgubljaš in srečuješ, kot neskončen splet radosti in trpljenja, nekaj, kar ga bo popolnoma oželo. Toda pred mojimi očmi se to odvije v nekaj minutah in potem je končano za zmeraj.

Pride državljanjska vojna in Ramadani se, kot je za predstavnika manjšin pričakovano, pridruži levi koaliciji. Ves čas mu delegirajo postranske naloge, in začne se počutiti ponižanega. Istočasno je dovolj blizu, da lahko opazuje dvoličnost vrhuške, njene propagandne prijeme, manipuliranje z informacijami, njihovo kolažiranje in razplamtevanje sovraštva. Večina ljudi je neempatičnih in videti je, da so levi zato, ker so bili njihovi starši, svoje delo pa opravlja zgolj zaradi ohranjanja ravnovesja moči, vsaj tako rad pijan pripoveduje. Poleg tega se izkazujejo za presenetljivo nevedne v zadevah zgodovine in religije, kar Šefket ugotovi pozneje, ob začetkih svoje kriminalne poti, ko, zopet pijan, javno prebira odlomke iz knjig. Tudi on si, kot je videti, želi biti izpostavljen, opazimo ljubosumnost do vplivnih ljudi v levi koaliciji. 

Pogosto se odpravi v neko stanovanje tik za starim bežigrajskim stadionom oziroma današnjim velikim botaničnim vrtom. V neurejenih prostorih se dan in noč zbirajo boemi, marginalni pisatelji, feministke in lezbijke s podeželja, genialni hekerji, pesnice in pesniki, neopankerji in druga sodrga.  Snifajo spid in pijejo ceneno rdeče vino. Tukaj Šefket dobiva knjige – iz nekoč čislanih zbirk z zelenimi ter sivo-rdečimi platnicami – v katerih “ugotovi”, da je napredek laž, da je bil novi vek veliko bolj mračen in totalitaren kot srednji in da je celotna zgodba razsvetljenstva utemeljena na pobijanju nerazsvetljenih in anarhičnih kmetov, ki se jih razlašča in sili v tovarne, pa klanju in zasužnjevanju ljudstev v drugih delih sveta. Vsega skupaj so se domislili nališpani francoski uradniki v pajkicah, ki so si rekli filozofi, to rad ponavlja. Nemci so bili morda res nacisti, toda to je bila zapoznela reakcija na fašizem osvajalskih Francozov. Razvije nekakšen proljudski sentiment, ki se napaja pri Herderju in drugih romantikih, veliko jih navaja, po brezpotjih interneta pa začne razpečevati temačne meme, ki smešijo njegove nadrejene. 

V nekem stanovanju v Šiški se začne dobivati z radikalnimi desničarji. Na podlagi propagande iz lastnega tabora si je zamišljal, da gre za nekakšne zlodeje, toda ugotovi, da večjih piflarjev v življenju še ni srečal. Sprejmejo ga odprtih rok. V deževnih večerih se vrača mimo Tivolija, preči center mimo hotela Slon. Na tem mestu se zdi, da se zvoki celega mesta združujejo, kapljice so zgoščen zvok bobnarskih metlic, zvoki avtomobilov pa v daljni tkanini dežja izgubljeni basi in saksofoni. Vse ostalo je tišina in tišina je v njegovem notranjem ušesu zvok otožnega, zateglega petja. To se s kvalitetnimi slušalkami, ki jih imamo pri nas, sliši neznansko sproščujoče. 

Ramadani začne iskati duhovno zatočišče. Nekega prijatelja, sorojaka, prosi, naj ga nauči molitve, zaporedja vseh gibov, medtem, ko vsrkava arabsko besedilo in bere prevode. Prijatelj to stori na hitro in nervozno, saj se mu mudi po opravkih. Ramadani ga ne upa drezati, tako, da skuša spojiti prijateljeve gibe in tiste, ki jih je videl na posnetkih. Sčasoma se tu in tam odpravi v ljubljansko mošejo, sam.

Kmalu postane razočaran tudi nad radikalnimi desničarji, vendar ni točno jasno zakaj. Med razberljivimi dogodki ni ničesar takšnega, kar bi podalo nedvoumen odgovor. Vedno več časa preživlja v stanovanju za Bežigradom, med drvarnicami in debelimi stenami blokov, zgrajenih pred drugo svetovno vojno. Eden od tamkaj prisotnih pisateljev je štipendijo, ki mu jo je podelila Javna agencija za knjigo, vložil v nakup večje količine kokaina, kaotične razmere pa so pripravile plodna tla za razcvet ilegalnih dejavnost. Pisatelj, M. V., in naš Šefket Ramadani sta začela svoj pohod ter sčasoma širila svoje dejavnosti: odpirala sta farme trolov, preprodajala prepovedano literaturo, reketirala župnike na področju rdeče regije.

Potovanje v Istanbul, kjer je treba opraviti posel. Z M. V. prvi večer stojita na strehi ter gledata trajekte na Bosporju. Morska ožina je videti kot obrnjeno zvezdno nebo, na katerem svetijo ladjice. Z vseh strani, v različnih tempih, jakostih, kot šepeti ali kriki, se vsujejo klici k molitvi. M. V. mirno kadi cigareto, Ramadani ga opazuje v profilu. Zaznati je nekakšno ljubezen. Po koncu klicev k molitvi ostaneta v tišini in gledata v mestne luči. Nekaj dni se potikata po obrobjih Istanbula, sestanek imata v veliki stekleni stolpnici. Zvečer se zabavata v klubu bogatih afriških izseljencev, pisatelj jih premaguje v biljardu, Ramadani pa v polaganju rok. Drsita gor in dol po gladkih tlakovcih Galate, spoznavata ljudi, snifata koko v ulici tik ob Istikalu. Med stavbami se razpirajo pogledi na Zlati rog, ki Ramadanija pritegujejo s skrivnostno močjo. Znajdeta se v velikem klubu, tam je nek transvestit, visok dva metra in petnajst centimetrov, pisatelju neka ženska položi roko na desno dojko, nek gej Ramadaniju, takoj ko pride iz stranišča, pihne omamen dim v njegov obraz, potem kakšno uro intenzivno pleše. Opazimo pisan spekter vzorcev v vidnem polju. 

Čez nekaj tednov: sredi noči sede v taksi, mimo pa pripelje zatemnjen avtomobil z močnimi lučmi. Je tu indic glede tega, kako je končal M. V.? 

Sledijo povojni časi, Ramadani se veliko giba v družbi Ministra za obnovo. Postane njegov zaupni prijatelj. Neka večerja pri njegovi prijateljici, kaviar v krogu in šampanjec. Prijateljica ima zgodnji in spodnji del trenirke potiskan z imenoma slavnih znamk. Začne se prepir, subjekt ministru pove, da gostiteljica ni primerna zanj. Opazimo, da gre za trikotnik oziroma vsesplošno poliamorijo, kjer partnerji medsebojno krožijo. Občasne orgije, ki pa jih tako Ramadani kot minister opazujeta s strani. Posli potekajo gladko, brez šuma. Življenje drsi v banalnost in depresivni hedonizem, medtem, ko se mesto in njegova okolica razvijata in postajata zeleno središče Evrope, kot ga poznamo danes. Veliko je tujih turistov, tudi pomembnih, Ramadani deluje veder, vendar ponoči v posteljo lega sam in se izogiba tovrstni družbi. Minevajo leta, ljudje se starajo in pogrezajo v udobje, poliamorični stiki prenehajo, s tem pa tudi orgije.

Moški glas, ki spominja na M. V., Ramadanija povabi na kosilo v Šentvid, kjer naj bi se pogovorila o nečem pomembnem. Kot kaže hitra preverba, gre za pisateljevega sina. Kosilo se tudi res zgodi, zavleče se v kokainsko seanso, se zareže v noč. Ko Ramadani želi prečiti stanovanjsko enoto Zvezda, vidi blisk in pade.

Primer se zdi dokaj lahek, vendar bo potrebno sprožiti zapleten dokazni postopek in upravičiti spominski material kot vir. Z vidika splošne slike pa opažamo določene atipične poteze. Med vsem opisanim dogajanjem, ki se zdi bujno in z vidika povprečnega prebivalca nadpovprečno vznemirljivo, vidimo drobne zareze, kot lise na starem filmskem traku, ki so močno vtisnjene v spomin, prežete z nekakšnim svetlobnim nadihom. Vendar pa so prizori za temi plastmi svetlobe povsem banalni: kos kruha, ki ga subjekt pograbi v trgovini, sosledje dreves med dvema blokoma, množica, ki prečka cesto, vlaki, pogled skozi okno ponoči, lastna stopala med ležanjem v postelji, pomivanje kozarcev. Skupno jim je le to, da je v vsakem od njih Ramadani sam, vendar notranje stanje, zabeleženo tudi na grafu, beleži določeno dialoško dispozicijo, kot bi bil subjekt v družbi in bi se pogajal o neki ponudbil. Kakorkoli že, po teh pogajanjih se je življenje vedno vrnilo v ustaljene tirnice. 

Material sam po sebi je avtentičen, ustrezno obdelan in primeren za obravnavo na univerzah. Na ekranu naredim kljukico, pograbim plašč in zaklenem pisarno. Dovolj zgodaj je, da bom uspel ujeti tekmo s tamalo, ki se precej navdušuje nad nogometom.