Muanis Sinanović – Semira Osmanagić – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Med dvanajstimi opicami in Bridgit Jones
Koliko korakov naredimo, ko stojimo, je drugi roman Semire Osmanagić. Glavna protagonistka je ženska, ki po napadu na šefa med sestankom pristane na kliniki za duševne bolezni. Že tu pa pridemo pred zagato. Celotna pripoved je namreč izpovedana v njeni prvi osebi, s perspektive izrazito nezanesljive pripovedovalke, ki stalno prehaja med čudno stvarnostjo in domišljijskim svetom književnosti. Tudi sama piše nekakšno znanstvenofantastično, “kupolasto” knjigo. Imamo tipično metafikcijsko situacijo, ki pa jo nenavadne lastnosti protagonistke v romanu precej zapletejo.
Vse, kar o dogajanju izvemo, torej izvemo iz njenih ust in njen glas tvori atmosfero, ki bi jo najlažje opisali kot mešanico filma 12 opic in Dnevnika Bridgit Jones. Ti dve prvini je zelo težko kupiti, nanju se je težko navaditi, a se splača poskusiti. Če v fikcijski svet uspemo “pasti”, ugotovimo, kaj psihološki triler in romanco druži. Oba namreč bivata na čisti površini nekakšne norosti. Vse se zgolj dogaja, vsaka analiza se hitro zaplete v zanko in se vrne v izhodišče; poteka neprestano izrekanje, ki pa ničesar ne razreši, dogajanje na ravni družbe in institucije, ki bi lahko bilo prikazano v mračnih tonih, pa je prežeto z nekakšno nevrotično, rahlo creepy lahkotnostjo, ki pa se mu v najbolje izpeljanih delih smejimo s tako imenovanim guilty pleasure.
V tej nejasnosti, v tem nelagodju je najbrž tudi največja prednost obravnavanega romana. Če sledimo klasičnim izpeljavam Christopherja Lascha, je za sodobno kulturo množičnega narcisizma značilno neprestano drsenje simptomov na površini; človeške duševnosti se gibljejo med raznoraznimi impulzi, niso zmožne globjih uvidov; nekoliko impresionistično rečeno, so ujete v svet neona kot umetne, instant luči in hladnih, gladkih površin, ki se jih ni mogoče oprijeti. Osmanagić uspe to stanje izjemno artikulirati, toliko bolj, ker ga nikoli ne nagovori direktno, temveč se izrisuje skozi samo pripoved. Meja med patološkim in normalnim se zabriše, po izpustu iz institucije antijunakinja raje izbere ponovno bivanje v njej, saj se “norost” tega kraja brzčas kaže kot bolj strukturirana. Pri tem gre pripovedi na roko verističen pripovedni slog, ki si ne prizadeva za umetelno opisovanje dogajanja in jezikovno raziskovanje, temveč lagodno prehaja iz povedi v poved, skoraj bi lahko rekli v anglosaškem stilu, tako, da je bolj pomembno kaj je izrečeno in kdaj kot kako je izrečeno. S tem se vzpostavi jasnejša strategija razmerja med izrečenim in zamolki.
Da pa bi takšen nezanesljiv in čuden fikcijskih svet obstal, je potrebna skrajna pozornost. Žal romanu pri tem nekajkrat spodleti. Protagonistka si izmišlja razne domislice, bizarne zgodbe, kar v posrečenih primerih povzroči omenjeno muzanje in odobravanje, v najslabšem primeru pa izgubo rdeče niti. Domislice so na nekaterih mestih enostavno preveč pretirane, preveč otročje, nesmiselne. Protagonistka si da veliko opravka z oralnimi fiksacijami skozi hrano, kar gre v prid ideji narcisizma, vendar te in ostale fiksacije včasih preprosto uidejo iz nadzora, četrta stena se podre in ne vemo več, kaj je organski del romana in kaj nepotrebno izživljanje.
Naslednja slabost je manko širše fabulativne zasnove. Da bi se opisani fikcijski svet utrdil, se v skladu s slogom in samim dogajanjem na pladnju ponuja možnost bolj razvejane zgodbe, ki bi vse skupaj strdila in dokončno utemeljila. Vendar do posebnega razvoja ne pride; posamezne epizode dogajanja si vrstijo, toda niso medsebojno jasno povezane. Da bi, paradoksno, ta nejasen svet deloval bolj prepričljivo, bi ga morala povezati bolj jasna zgodba.
Če se vrnemo k izhodišču, lahko rečemo, da je idejna zasnova romana odlična in da se mu posreči zarisati določeno unikatno atmosfero. Metafikcijski elementi so večinoma osmišljeni in delujejo kot podtalni komentar mainstream književne kulture: namesto iskanja rešitve velikih problemov in razvozlavanja duševnih vozlov skozi zgodbo, se zdi, subtilno sugerirajo airmacijo površine, nerazrešljivosti in čisto veselje nad pripovedovanjem, nekakšen fragmentarni festival norosti pripovedovanja. Zgodba ničesar ne reši, ves čas delamo korake v prazno, kot nakazuje naslov. Vendar pa romanu na nekaterih mestih spodleti pri sami gradnji, pri vzpostavljanju oblikovnega okvira. Težko se je znebiti priokusa, da bi polneje zaživel, če bi bili nekateri deli preprosto izključeni, drugi pa okrepljeni.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
