/ 

Femonacionalizem

Muanis Sinanović – Sara R. Farris – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Sara R. Farris – V imenu pravic žensk: vzpon femonacionalizma (Sophia 2019, prevedla Antonija Todić).

  

Kaj je femonacionalizem? Preprosto rečeno gre za pojav, za katerega je značilno branjenje ženskih pravic v spregi z nacionalistično politiko, saj se predpostavlja, da imajo tujci do žensk avtomatsko in vsesplošno zatiralen odnos, pri čemer je na strani izbrane nacije (ali civilizacije) ta odnos vsesplošno boljši. Sarah Farris, prodorna teoretičarka feminizma, orientalizma in predstavetljica sociologije na Univerzi Goldsmith v Londonu, se tega pojava, ki zaznamuje novejšo zgodovino zahodnoevropskih držav in politike priseljevanja znotraj Evropske Unije, loti s teoretsko suverenostjo. Pri tem lahko pripomnimo, da so elementi femonacionalizma zaznamovali tudi ameriško invazijo na Afganistan, na koncu pa bomo izpostavili še nedaven tipičen femonacionalistični pojav na Slovenskem, ki natanko ustreza analizi Farris.

Femonacionalistični diskurz torej jasno vzpostavlja dve ločeni, zamejeni in popolnoma različni si entiteti, kar natanko ustreza večstoletni tradiciji orientalizma, ki ga v istoimenskem klasičnem delu analizira Edward Said. Ves čas gre za projekcijo neke zahodne teleologije – prepričanja o linearnem poteku zgodovine, univerzalnosti delitve na antiko, srednji vek in novi vek, razbiranje logike smisla družbenih kodov na podlagi lastnega koda – na drugega.

Denimo, tipično takšno prepričanje je, da se muslimanke pokrivajo prisilno, v najboljšem primeru, da se to odločijo zaradi “opranih možganov” (pri čemer je stanje ideološke nevtralnosti in neobremenjenosti vedno na naši točki gledišča). Takšna enostavna orientalistična logika seveda ne more razložiti, zakaj je bila, kot v svoji knjižici Feminizem in islam to opisuje Ana Frank, prav pravica do nošnje rute na univerzah ena glavnih točk feminističnega boja v Turčiji ter zakaj obstaja islamski (ali tudi krščanski) feminizem. Said na koncu omenjene študije zaključi, da se retorika predsodkov, ki je globoko zažrta in sega vse do akademske vednosti, ni bistveno spremenila od srednjega veka in zdi se, da jih politična korektnost le prikriva, ter da šele najmlajše generacije na zahodu, odrasle na internetu, v nastajajočem multipolarnem svetu, ki se dekolonializira in kjer lahko manj govorimo o popolni prevladi ZDA in Zahodne Evrope v svetu, osvajajo bolj kompleksne poglede na tovrstne medkulturne odnose. To velja tudi za femonacionalistične pojave.

Farris jih analizira na treh kontemplementarnih ravneh: na birokratski, skozi razvoj dokumentacije in zakonov znotraj treh držav, Francije, Nizozemske in Italije, kulturni, ki je utemeljen na starih patriarhalnih mitih, prevedenih v kvazifeminizem ter ekonomski, kjer femonacionalizem služi utrjevanju neoliberalne gospodarske ureditve. Pri tem izpostavlja tudi paktiranje nekaterih feministk – vključno z nekaterimi migrantskega in specifično muslimanskega ozadja – s tovrstnim projektom.

Ključna kulturna matrica, po kateri deluje femonacionalizem, je neko specifično mitsko razumevanje domovine, v katerem se ženska poveže s teritorijem, tlemi, naravo, moški pa z osvajanjem in branjenjem. Izpričujejo jo, denimo, številne ženske na grbih italijanskih mest. Če je ženska zemlja in ozemlje, potem jo je mogoče tudi osvojiti, jo iztrgati iz rok drugih moških. Priseljenske ženske se skozi programe integracije in razne kampanje poziva, naj se “osvobodijo” tako, da pravzaprav zasedejo tipične spolno določene vloge, vloge mater. Od migrantske ženske se, kot Faris prikaže na številnih konkretnih primerih, pričakuje, da bo mati, da bo tla, iz katere bo vzbrstelo novo življenje, ki se bo integriralo v predobstoječo celoto. Pri tem je posebej dragocen poudarek, kako ista matrica vztraja tudi v liberalnih politikah in še zdaleč ni zgolj domena skrajne desnice. Položaj sam po sebi je poln paradoksov, ti se, denimo, izpričujejo tudi v tem, da so v Franciji matere migrantke pozvane k odhodu na govorilne ure, v šolo pa ne smejo vstopiti, če si ne snamejo rute.

Kulturni vzorec pa gre v prid gospodarstvu in potrebam, ki so nastale s prestrukturiranjem zahodnih družb po nastopu neoliberalizma. Če je stari, fordistični sistem dela v času države blaginje omogočal, da je moški z industrijskim delom ob pomoči državnih izdatkov zaslužil dovolj za oskrbo družine, je neoliberalna atomizacija in individualizacija na trg množično poslala tudi ženske, ki so postale gonilna sila novih storitvenih sektorjev. S tem pa je nastala vrzel v skrbstvenem sektorju, saj se je izpraznilo strukturno mesto v gospodinjskem delu, pri oskrbi starejših in otrok. Za del žensk s tem produktivno delovno mesto postane tudi simbolni status, ki izraža emancipiranost, kar dodatno povečuje potrebe po delavcih v tej sferi, ki jih zapolnjujejo migrantke. Te so tja tudi napotene skozi različne programe, ki težijo k “opolnomočenju” migrantskih žensk.

Po domače rečeno – proces državno vsiljenega “opolnomočenja” za migrantske ženske je pogosto tudi neplačano, prostovoljno, navadno pa slabo plačano delo, ki ga ne želijo in ne morejo opravljati domačini. Odličen primer femonacionalizma se je nedavno pojavil v časopisu Mladina: članek z naslovom Za boljšo zaposljivost albanskih žensk govori o spodbujanju vključevanja Albank v javna dela – predlagajo kuhanje ali pomoč pri urejanju okolice – tudi v imenu razbijanja tradicionalnih vzorcev. Program, ki poteka v Mariboru, sicer prinaša tudi za omenjene ženske zadovoljive rezultate, a sodeč po raziskavah Farris temu pogosto ni tako: priseljenkam je odveč, saj so tako primorane opravljati dvojno reproduktivno – včasih tudi dvojno neplačano – delo. Obenem znova pridemo do paradoksa, saj se izkazuje, da so številne priseljenke izobražene in pridejo v okviru selitev moških, v novih deželah pa ne najdejo zaposlitve, ki bi ustrezala njihovi izobrazbi ravno zaradi vladajočih predsodkov.

Izpeljava Sarah Farris je teoretsko briljantna: operira z jasnimi koncepti, ki jih lucidno povezuje in jih po potrebi preoblikuje ter znova oživi, kadar pripadajo teoretski tradiciji in jih je treba aplicirati na nove zgodovinske razmere. Posebej dobrodošlo je, da jih združuje z bogatim empiričnim materialom: dokumentacijo, raziskavami in statistiko. Že na oblikovni ravni gre za izjemno zgleden primer delovanja teorije pri analizi konkretnih družbenih pojavov. Z delom teoetičarka dokazuje, da je marksizem še vedno lahko prodoren analitični aparat, kadar se ogne svetovnonazorskemu dogmatizmu in se obenem prepusti trdemu delu; skratka, če je marksizem na ravni teorije in ne na ravni splošne ideološkosti. Žrtev odlične teorije je, lahko rečemo, slog: knjiga je, če nas tema ne zanima (kar pa si zaradi nejne perečosti težko predstavljamo), najbrž lahko precej suhoparna. Veliko je ponavljanja, napovedovanja, stil pa je puščoben. Opozoriti velja tudi, da je dobrodošla spremljava branju poznavanje nekaterih osnovnih marksističnih konceptov, a bržčas se da skozi delo prebiti tudi brez njega.

Ko govorimo o vsebinski ravni, se lahko strinjamo s prevajalko Antonijo Todić, ki je napisala spremno besedo, da gre verjetno za ključno delo sodobne feministične teorije, ki lahko s svojimi uvidi preseže nekatere slepe pege feminizma ali razjasni nejasnosti na terenu ženskega vprašanja pri migrantkah. A ni ključno zgolj znotraj feminizma, temveč tudi pri razumevanju migrantskega vprašanja kot enega osrednjih zgodovinskih, ekonomskih, socialnih in političnih vprašanj ta hip.

   

   

 Preostali prispevki in literatura na portalu 

 

   

Muanis Sinanović – Sara R. Farris – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.