Primož Mlačnik: Šarm
Založba Cerdonis, 2017
Prvenec Primoža Mlačnika, zbirka kratkih zgodb Šarm pomeni prav posebno intervencijo v sodobno kraktkoprozno krajino. Ne odpoveduje se jeziku in njegovim stranpotem ter podrastjem, a tudi ne globoki vpetosti v svojo socialno sodobnost. Ne izogiba se čustvom, vendar jih vtke v njihovo skupnostno ozadje. Vsebuje realistične elemente, ki pa so pogosto upovedani skozi fantastične. Kot bi skušala kratko zgodbo opolnomočiti tako, da v njej zgosti in bolj ali manj smiselno razporeja tradicionalne moči literature ob “izzivih svojega časa”.
Morda je smiselno, če se omenjenih elementov lotimo posamič. Ob branju hitro ugotovimo, da so zgodbe pozorne na številne tegobe današnjega dne, s perspektive mladega, izgubljenega, a vseeno sorazmerno udobno nameščenega prebivalca tukajšnjih krajev, ki jih lahko razumemo kot Slovenijo ali preprosto še ne obubožane dele Evrope. Opazimo subtilne umestitve problema mladih, ki se po neuporabnih diplomah vračajo na periferijo od koder težko uidejo s kakšno službo v glavnih mestih, ter z njihovo degradacijo vstop v svet, ki jim je bil prej nedostopen, svet modrih ovratnikov. Odtujenost Erasmusovih izmenjav, ki, ob vseh dobrodošlih potezah, v sebi zgošča probleme globalizacije. Migracije. Pa tudi psihopatijo kulturniške industrije ter lažnost odnosov znotraj nje. Mlačnik se ne boji sprevrniti klišejske razporeditve zla in dobrega, kakršne pogosto nastopajo v umetnosti. Tako se lahko zgodi, da župnika po krivem obdolži pedofilije in mu uniči življenje sociopatsko dete, ki odraste v bolestno ambicioznega umetnika. Športnik ni nujno nekoliko neumna karikatura, prijateljstvo je naphano z dvoumnostmi in malimi manipulacijami. Obenem pa je to zbirka, v kateri končno resno nastopi denar: denar kot v literaturi prevečkrat zanemarjeno vodilo naših življenj, čustev in odnosov. Kljub vsemu temu Mlačnik nikoli ne gre k enoznačnim odgovorom: z menjavo ustaljenih vzorcev razporejanja dobrega in zla ter vpeljavo drugačnih tem ne pride do strumnega marša za novo podobo sveta v literaturi, temveč tudi v novih razmerah interpretacije ostajajo odprte, okoliščine pa vedno vsaj malo dvoumne. Zdi se, da se s tem vrača figura starega pisatelja, ki je v sebi združeval novinarja, satirika, karikaturista in psihologa, kar je izzivalno in dobrodošlo, saj gre za neke vrste opolnomočenje družbene vloge pisatelja ne glede na to, koliko bralcev bo Šarm dosegel.
K temu pripomore vpletanje fantastičnih elementov in sanj, ta modernistična prvina, ki prekinja jasno naracijo. Na trenutke morda celo preveč; včasih se ob zgoščanju in zapletanju zgodbe lahko, v že tako interpretativno novih situacijah, zgodi, da sledi in znaki poniknejo, ali jih vsaj zelo težko najdemo, ne da bi v tem opazili pomen. Vendar pa se tudi ob tem včasih pripeti, da pomen odkrijemo, zaslutimo – in takrat se nam razkrije smisel, podobno kot kadar po daljšem času razumemo navidez nesmiseln, nesmešen namig ali šalo.
H kompleksnosti prispeva tudi Mlačnikov stil. Pisatelj vsekakor obvladuje pisanje v višjih legah slovenščine, tako na ravni sintakse kot leksike, obenem pa se občasno zazdi, da se na svojo umetelnost preveč osredotoča, da je ta pisava po svoje preveč zglancana; tako prečiščena, da se včasih zdi že nejasna. Mestoma nekoliko aludira na nevrotično zabavljivi stil kakšne revije Joker ali prefinjenega trola, kar, se zdi, nekoliko otežuje vstop v razplastenost zgodbe, saj vzpostavlja distanco. Spet drugič pa se v teh jezikovnih vijugah, okljukih, gradi sama zgodba, jezik nam razpira pomene in odpira prehode. Na trenutke je videti tudi, da se veščina samoparodira, denimo v zgodbi, kjer en pisatelj piše drugemu zelo prijazno, prilizinjeno izsiljevalsko pismo.
Pri vsem povedanem pa Šarm vztraja kot izzivalno branje. Ob vsej sarkastičnosti in ironiji, ki nastopata v zgodbah, nikakor ne gre prezreti subtilnih podtonov, posebne nežnosti in empatije do junakov, ki se nahajajo v težkih in včasih nemogočih položajih. Ter nekakšne vseobsegajoče melanholije, melanholije totalitete, ki se kaže kot bolj ali manj zavoženi svet in ki pogosto vznikne ne neposredno iz pripovedi kot take, temveč iz njenih detajlov in prepletanja pisave, likov, posameznih mest v dogajanju in podobnega. Gre za zbirko, ki ves čas hlasta po ubeseditvi celote, kar pa najbolj doseže v trenutkih, ko stvari ni mogoče artikulirati, ko se mora hlastanje končati. Branje, ki je včasih hektično, včasih pa nenavadno umirjeno.
Prvenec, ki lahko, tudi zato, ker je prvenec in s tem nosi določene konotacije, bralca, ki si želi pričakovanega in utečenega, preseneti, odvrne ali prestraši, ki pa s svojo posebnostjo odpira lastno nišo. Znali bi ga ceniti zavzeti bralci, ki v pripovedih prav toliko kot razvijanje zgodbe cenijo ovire pri njihovem razvoju, strukturne, pomenonosne vrzeli; bralci, ki neprestano prežijo za bralskimi avanturami ter so pripravljeni kdajpakdaj biti nemočni. Obenem pa Mlačnikovo pisanje, ki je zdaj na začetku, kaže še številne možne poti razvoja. Tako velikopotezen pristop k pisanju, ki v sebi združuje raznorazne poteze seveda zajema tudi različne možnosti kombiniranja elementov, odvzemanja ali dodajanja drugih ter piljenja njihovih sicer že zanimivih odnosov.