/ 

Pripis v podporo gibanju #MeToo – z moške perspektive

Muanis Sinanović – v podporo gibanju #MeToo – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
  

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Čas izpovedi #metoo odpira številna travmatična vprašanja, ki si jih že zelo dolgo, če sploh kdaj, nismo zastavili. Nujno je, da se sistematično ospoljeno nasilje enkrat za vselej konča. Razkrivajo se njegove razsežnosti, ki si jih prej nismo upali priznati. Številni – predvsem moški, a tudi ženske – se pri tem obnašajo defenzivno in želijo stvar potlačiti. Takšni odzivi zadeve seveda ne bodo rešili. Na drugi strani opažamo hinavščino, ki želi nasilje zvesti zgolj na posamezne psihopatološke primerke. A seveda ne gre samo zanje. Velik del odpora, ki ga izražajo moški, izhaja iz tega, da v sebi čutijo neko sorodnost z odnosom, ki ga dejanja nasilja nad ženskami vsebujejo, obenem pa se zavedajo, da še zdaleč niso nasilneži, kakršen je denimo Weinstein. Kombinacija instinkta, da je tudi v njihovi duševnosti nekaj izkrivljenega in odpora do tega, da bi bili označeni za hudodelce, izziva psihični konflikt, ki se kaže v jeznih odzivih.

Odraščati kot moški v tej družbi je, vsaj za velik del nas, neznosno. Že v zgodnji puberteti se začne prisila neprestanega dokazovanja lastne moškosti, ki se izraža predvsem v dominaciji nad ženskami. Mislim, da je krivično “toksično maskulinost” povezati z idejo moškosti kot take ali s preferenco po dejavnostih, ki veljajo za moške, denimo s športom, včasih tudi intelektualnim dokazovanjem. V tem je lahko nekaj viteškega, nekaj vzvišenega, k čemur naj bodo z veseljem v večji meri povabljene tudi ženske. Vse, kar počnejo moški, ni nujno zavrženo.

Ne, ključni pritisk, ki skozi čas prizadene moško duševnost, je pritisk po dominaciji nad ženskami. Bodimo pozorni na besede. Že ideja osvajanja vsebuje neko predatorsko implikacijo. Vojske osvajajo mesta s triki, to je z manipulacijo nasprotnika. In ideja osvajanja ženske je utemeljena prav na nabiranju trikov, s katerimi je treba žensko zmanipulirati, jo zapeljati. Ženska je tu razumljena kot nek tuji objekt, ki ga je treba pridobiti z določenimi veščinami. Očetje in strici jih sprašujejo, če so kaj upecali. Včasih jih peljejo k prostitutki, ki je objekt za dokazovanje svoje zrelosti. Igraš videoigre? Moral bi se igrati z deli ženskega telesa. Ko sem hodil v osnovno šolo, je bilo povsem sprejeto, da so se fantje petelinili s ploskanjem po ženskih ritih. To nikoli ni naletelo na kakšen poseben odpor, še najmanj na odpor pri avtoritetah, učiteljih in ravnateljih. Nikoli ni v šolo prišel noben starš zaradi hčerine pritožbe.

Neuspeh pri osvajanju prinaša hud medvrstniški pritisk. Fantje, ki jim zadeva ne gre od rok, se počutijo ničvredne. Tisti, ki jim gre, se počutijo, da morajo tekmovati z drugimi, ki jim gre, da le ne bi izpadli iz igre. To, kar imenujemo predatorstvo, vsekakor ni izjema, ampak osnovna komponenta odraščanja moških, ki ima tudi na njihovo življenje travmatične učinke. Zato je obsojanje t.i. incelov slaba stvar. Gnus, ki ga tudi progresivni ljudje čutijo do incelov, izraža to, da stvari niso premislili do konca. Inceli, moški, ki se zaradi neuspeha pri iskanju partnerk osamijo v moške skupnosti, in gojijo mizogina načela, so v prvi vrsti še ena žrtev tega sistema “toksične maskulinosti”, ki ga vzdržuje družba v celoti. In še en simptom, ki ga je treba znati prebrati.

Na drugi strani so dekleta seveda ravno tako vzgojena v ta uničujoči režim. Fantje ne pomislijo, da bi bilo s tem kaj narobe, ker jim enako interpelirana dekleta ne povedo, kakšen pritisk je zanje prisila, da igrajo to vlogo, da tekmujejo v tem, katera bo bolj privlačna, bolj zaželena. Ne vedo, da so tudi punce zatravmirane zaradi tega, ker so – v tej menda tako razsvetljeni, seksualno osvobojeni, liberalni in enakopravni – vzgojena v to, da ustrezajo moški – s popkulturo znatno oblikovani – želji. Tudi mame in sestre in sestrične jim tega ne povedo. Moški se tako nenadoma znajdejo pred globoko eksistencialno krizo in tesnobo: zakaj sem nenadoma tako slab, ko pa sem vse počel po pravilih.

In tako pride do strdlin v umu, za katerih dekodiranje je potreben neverjeten napor. Treba je iti proti celotni družbeni ureditvi. Treba je zavreči praktično vse, kar nas je oblikovalo. Ni dovolj obtožiti religijo ali konservativizem. Morda zveni nenavadno, toda piscu teh vrstic pri dekodiranju tega uničevalnega, v temelju nasilnega koda, pomaga prav vera. Gre za mentaliteto, ki je razširjena med vsemi svetovnimi nazori: med levičarji in desničarji, med vernimi in nevernimi, med progresivci in konservativci. Vsesplošno ekspresno iskanje razlogov za situacijo ne bo pomagalo, dokler se ne soočimo s tem, da so gnili že sami temelji.

Pravilno je, da ženske izrazijo travme in posledice, ki jih je ta, recimo mu, sistem, pustil na njih. Treba je poslušati in se truditi razumeti. Ne zgolj moralizirati po družbenih omrežjih in izražati načelno podporo, temveč prevprašati samega sebe in stvari, v katere verjamemo. In potem, če zadevo razumemo, priznati, da smo živeli po napačnih principih, sodelovali pri stvareh, ki so mnogim prinesle veliko gorja.

Naj se moški imamo za feministe ali ne, naj se počutimo prizadete ali ne, naj nas je strah ali ne, tudi če obstaja nadlegovanje moških, za katerega pripoznanje včasih veljajo drugačni kriteriji, tudi če je trenutni val nekaterim povod za obrnjeni šovinizem ali izražanje politično nezavede želje po iskanju večnih krivcev, je, če smo le količkaj pošteni, treba predvsem poudariti, da gibanje metoo izraža neko temeljno resnico o družbi in nas kot moških ter odpira možnost za katarzo, spopadenje z lastno slabo vestjo, predvsem pa vzpostavitev odnosov med spoloma, ki bodo bolj ustrezni tako za ženske kot za moške.

In brez vsakršnih pomislekov je treba izraziti podporo vsem žrtvam spolnega nasilja kot posameznicam, z izkušnjo, ki je nezvedljiva na kaj drugega.

     

Preostali prispevki in literatura na portalu 

    

Muanis Sinanović – v podporo gibanju #MeToo – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
  
Muanis Sinanović
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.