/ 

Kratek odgovor Plavčaku (Tradicionalizem in fašizem)

 

Muanis Sinanović – odgovor Roku Plavčaku – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

Pozdravljam odločitev Roka Plavčaka, da odgovori na moj esej. Žal se je sogovornik uštel pri domnevi, da je moj esej odziv na njegovo recenzijo antologije tradicionalizma, zato je bolj kot z mano polemiziral z njenimi avtorji. Sam se nikakor nimam za pripadnika dotične miselne šole. Z njo se strinjam predvsem v treh točkah: 1.) da s kartezijansko metafiziko pride do temeljnega zgodovinskega obrata, 2.) da znotraj velikih svetovnih religij obstajajo elementi skupne tradicije in 3.) da je prišlo do pozabe diference na transcendentno in imanentno resničnost.

Tekstov pripadnikov tradicionalistične šole ne berem kot svete knjige. Morda mi je to Plavčak pripisal, saj nas študij filozofije, kot ga poznamo pri nas, napeljuje k dogmatičnemu sledenju in pikolovskemu navajanju filozofov – denimo razsvetljenstva. Prav tako ne idealiziram tradicije. Mislim, da zgodovinsko ne obstaja čista razmejitev med modernostjo in tradicijo (Plavčak denimo z neke boleče evropocentrične pozicije zmotno navaja, da sekularnost nastopi z razsvetljenstvom, medtem, ko jo nekatere religiozne tradicije poznajo že v svojih izvornih družbenih formah), kljub temu, da lahko govorimo o problemih in prednostih tako tradicije kot moderne, ki ju prepoznavamo predvsem v nekaterih metafizičnih obrisih in konkretnih zgodovinskih dejanjih. Zato moj kratek odziv ne bo posvečen obrambi pripadnikov neke specifične miselne šole tradicionalizma (poudaril pa bi, da s kolažem citatov, priljubljenim Plavčakovim slogovnim postopkom, lahko pridemo tudi do prehitrih zaključkov o „družinskih sorodnostih”; povezovanje vsaj nekaterih mislecev tradicionalizma s fašizmom je preprosto absurdno) niti idealizirajočemu zagovoru tradicije – na večino Plavčkovih očitkov z metafizičnega vidika odgovarja že moj izvorni tekst.

Rad pa bi predvsem izpostavil nekaj ključnih problemov pri Plavčakovi idealizaciji modernosti, ki ni prav nič manjša od idealiziranja tradicije, kakršno izvajajo njegovi nasprotniki. Modernost je namreč povezana z nekaterimi neizogibnimi problemi, na katere Plavčakov zanos ne more odgovoriti.

Fašizem je specifičen pojav modernosti, ki nastane kot odziv na nezmožnost razrešitve ekonomskih protislovij kapitalizma. Sohn Rethel to dobro opisuje v svojem izvrstnem marksističnem delu Razredna struktura nemškega fašizma. Še bolj pa je odziv na fragmentacijo družbe, individualizacijo, pomanjkanje solidarnosti in osamljenost ter izginotje zunanjega smisla življenja. Zdi se namreč, da človeško življenje ne more biti zadovoljivo, če ni utemeljeno na nečem zunaj sebe. Preživelec Auschwitza, Viktor Frankl – ki je po lastnem pričevanju našel smisel tudi na tem kraju, nepogrešljivi zapuščini modernosti – je v svojih anketah ugotavljal, da stopnja samomorilnosti na ameriških kolidžih ni odvisna niti od ekonomskih niti družinskih razmer študentov. Odvisna je od osmišljenja lastnega življenja. Osmišljenja ni mogoče izvesti brez neke oblike transcendiranja. O tem priča denimo sodobna definicija sreče, ki se enači s psihološkim stanjem. Sreča je trenutno stanje – od tod zdravila in droge, ki to stanje zagotavljajo. Vendarle se zdi, da dotična sredstva niso preveč učinkovita. Prav tako tovrsten pogled na srečo lahko pripelje do absurdnih debat o evtanaziji zaradi depresije. Depresija je imanentno stanje človeka, ločenega od njegove utemeljitve v kozmosu in kot tako ga definira ter podeljuje pomen njegovemu življenju ali smrti. Isti logiki sledijo fašistične ideje o evtanaziranju ljudi z določenimi „okvarami”. Prepričanje, da je sreča utemeljena s trenutnim stanjem je tudi v središču splošne politizacije in vulgarizacije sveta, na katero seveda niso imuni niti intelektualci; v središču potrebe, da bi se nasprotniki v hipu strinjali z nami, sicer so fašisti ali SJW-ji.

Fašizem ljudem, ki se znajdejo v takšni specifično moderni tesnobi, daje kratkotrajno iluzijo transcedentalne utemeljitve v narodu oziroma drugih skupnostih. A tudi te skupnosti so podvržene vsem postopkom razkroja, značilnim za imanentni svet, zato je obsojen na propad, vendar tudi na vračanje, dokler na probleme modernosti ne bo odgovorjeno z ustreznejšimi sredstvi. Če bi bil fašizem enak tradicionalizmu, potem bi bil preprosto tradicionalizem in ne fašizem. Zanj je značilna aplikacija scientističnega svetovnega nazora – socialnega darvinizma in kulta tehnologije, neločljivima od holokavsta – na določene tradicionalistične ideje.

Vsesplošno izkoriščanje živali v industrijski živinoreji ter pri medicinskih poskusih je izrazito moderen pojav, ki ga lahko natančno lociramo v Descartesovi utemeljitvi upravičenosti seciranja, torej na začetku moderne mehanicistične metafizike, v katere temelju je delitev na spoznavajoči subjekt in (objektivnega) spoznavanja deležni objekt. Razvoj novoveške znanosti je pripeljal do takšne stopnje uničenja planeta in živih bitij, da celo govorimo o antropocenu – dobi v zgodovini Zemlje, na katero bistveno vpliva človek. Ne gre za nekaj, kar je zgolj njena naključna pritiklina, temveč je vpisano neposredno vanjo. Ker kozmos nima nobenega pomena in ga upravljajo slepi mehanični zakonu, je na razpolago in edino smiselno da ga osmislimo tako, da ga podredimo hladnemu razumu, s čimer pride do neomejene eksploatacije. Tradicije spoštujejo naravo kot zatočišče lepega in odsev transcedentnega. O problemih novoveške znanosti niso pisali zgolj veliki fenomenologi, temveč tudi sami marksisti; tako Horkheimer in Adorno v svoji Dialektiki razsvetljenstva neusmiljeno napadeta razsvetljenski um in ga pokažeta kot nadaljevanje tradicionalnega (s čimer se sam ne strinjam). Nekatere najnovejše znanstevne usmeritve – Varelova kognitivno-znanstvena paradigma, kvantna mehanika v panpsihističnih interpretacijah – so pravzaprav bližje tradicionalisitčnim intuicijam kot klasični novoveški znanosti.

Naslednji problem je demokracija, razumljena v okvirih splošne volilne pravice. Tradicionalne demokracije niso poznale splošne volilne pravice (čeprav so bile izključujoče na podlagi razrednega, spolnega privilegija). Morda bi veljalo o tem znova razmisliti v okvirih sodobnih standardov. V moji teološki tradiciji obstaja prepričanje, da se oblasti ne sme podeliti nikomur, ki si zanjo prizadeva. Rezultati splošne demokracije so očitni – od Hitlerja do Trumpa.

Tudi sodobni rasizem je izrazito moderen pojav. Utemeljen je na moderni formi abstraktne države, ki za gibanje po Zemlji zahteva legitimacijo, torej na birokratski postvarelosti dejanskega bivanjskega prostora, ki ji je pripisana pravica do selekcioniranja tistih, ki imajo pravico do obstanka, in tistih, ki je nimajo. Uničevanje ameriških avtohtonih ljudstev, aboridžinov in katastrofalne kulturne posledice soočenja modernosti s podrejeno tradicijo na Japonskem (splošna depresivnost in osamljenost) ter arabskim svetom (religiozni fundamentalizem) so prav tako problemi, na katere modernost še ne pozna odgovora, a jih v svoji samozavesti proizvaja.  Po Heglovi bizarni filozofiji zgodovine napredek s časom poteka od Vzhoda proti Zahodu, Kant podaja brutalno rasistične antropološke opazke, ostali razsvetljenci pa temnopolte v najboljšem primeru vidijo kot divjake, ki morajo z ustreznimi prijemi šele postati polnopravni pripadniki človeške skupnosti; univerzalizem ima sistematično rezervo, ki jo je podedovala tudi sodobnost. Upravičujejo ga z zgodovinskim kontekstom, a kaj ko je to v nasprotju z idejo zgodovinskega progresa, saj veliko starejše svete knjige rasizem tudi eksplicitno zavračajo. To še ne pomeni, da rasistične implikacije in eksplikacije v celoti jemljejo vrednost razsvetljenjski filozofiji, vseeno pa je daleč od idealne podobe, ki ji jo mnogi pripisujejo.

Zdi se, da ima določene institucionalne koristi od nje manjši del sveta – čeprav je prav zaradi nji tudi v eksistencialni, če ne eksistenčni, ki ju pogosto zamenjuje, krizi – večina sveta in svet v celoti pa ob modernističnih receptih tone v pogubo, kakršne ne pozna nobena tradicionalna kultura.

Kot sem poudaril – moj namen ni idealizirati tradicijo ali demonizirati modernost, niti ne mislim, da obstaja med obema čista razlika. Zapisal sem, da je poglavitni cilj mojega eseja izpostavitev ločnice med tradicionalizmom in fašizmom, ne argumentiranje v prid tradiciji. Tradicija je zame, kot sem poudaril, metafizični pojav, za katerega Plavčak povsem očitno nima občutka, zato je debato ob izhodiščni pomoti toliko lažje zvedel z metafizičnega na zgodovinski teren. Ob tem temeljnem nesporazumu si ne želim nadaljevati polemike. Vendarle pa s tem odzivom izpostavljam nekaj očitnih problemov Plavčakovega teksta, ki niso nujno povezani z mojim izvornim besedilom. Ni namreč težko utemeljiti, da je fašizem vsaj toliko blizu modernosti, kot je tradiciji, zato je samozavesten pristop, ki trdi nasprotno, lahko precej neupravičen. Za takšno utemeljitev pravzaprav sploh ne potrebujemo tradicionalističnih prepričanj, saj so jih dovolj ponudili tudi številni moderni evropski misleci, in to ne zgolj konservativni, temveč tudi levičarski – od Foucaulta do frankfurtske šole. Ideja modernosti je navsezadnje padla že s postmoderno in padec se je se utrdil s prodorom umetne inteligence, razkrojem javnosti (družbena omrežja, fake news) in propadom imanentisitčnih idej emancipacije (komunizem, hipijevstvo). Ti so propadli prav zato, ker so se z obljubo po dobrinah in osebnih svoboščinah uresničili v povojnem stanju blaginje in niso izpolnili svoje obljube po smislu, nato pa so bili subsumirani pod kapital. Modernost povsem očitno precej grdo razpada pred našimi očmi. Dvomim, da je odgovor na krizo lahko Plavčakov idealizem. Kljub Plavčakovim dobrim namenom je treba poudariti, da sodobno vojno uničenje, ki mu leta pričujemo na Bližnjem Vzhodu, poteka v imenu zelo modernih idej demokracije, egalitarnosti in človekovih pravic. Posebej drugačen zanos ni spremljal niti prejšnjih kolonizatorjev.

Izhoda seveda ne ponuja klasični tradicionalizem, temveč življenjska oblika, ki šele mora nastati – in pozoren opazovalec bo opazil, da se njeni zametki pojavljajo v spregi z nekaterimi neuničljivimi tradicionalnimi idejami.

Moj namen ni bil govoriti o bližajoči se apokalipsi. Bil je predvsem prevprašanje toksičnega provincialnega binoma tradicija-modernost, ki v slepi strasti zažiga tukajšnje samonanašalne debate in kot fašiste izključuje množico inteligentnih, široko izobraženih in občutljivih ljudi. Dotičen pojav je po svoje posebej strupen na slovenski kulturniški sceni, žal pa zaznamuje tudi življenje širokih množic, ki jih vodi v nesmiselne spopade.

Ta namen pa vsebuje poudarek glede nečesa, kar bi moralo biti očitno, namreč da ljudje, ki so skeptični do moderne ureditve sveta in si delijo tradicionalne vrednote, niso nujno fašisti. Da je tudi v logiko teh vrednot vpisana kompleksnost in dvoumnost, ki kljub nestrinjanju s številnimi modernimi vrednotami, ne pomeni zagrenjenega sovraštva do tistih, ki jih zagovarjajo ali vzpostavljenega pravnega reda. Dejansko sem pričeval neformalnim pogovorom v eminentni levičarski družbi, v katerih je bil denimo precej klasičen konservativni mislec, Luka Lisjak, označen preprosto za fašista. Ko sem sam z radikalno slovensko literatinjo nekoč začel pogovor o potencialnih povezavah svojih stališč z radikalnimi strujami (s čimer sem mislil na radikalno levico, ki sem ji sam tudi pripadal), sem bil deležen prestrašenega vprašanja, če sem se pripravljen povezovati z radikalnimi islamisti. Ko konservativni filozof poda nekaj argumentov proti evtanaziji, ga pričaka tipičen strupen charachter assasination na družbenih omrežjih. Pripadniki te ali one religije smo se vedno znova poklicani zagovarjati zaradi izjav drugih pripadnikov, kar je tipično rasistični diskurz delitve na dobre in slabe pripadnike neke skupnosti (denimo dobre ali slabe temnopoltne). Slovenska kulturna krajina je prežeta z najbolj barbarskim poniževanjem krščanskega izročila, čemur se pridružuje pokroviteljsko naklonjen odnos do drugih verskih izročil, namenjen predvsem provociranju kristjanov. Ali si je možno zamisliti, da se nekdo, ki je musliman, ne pridruži gonji proti Handkeju zaradi podelitve Nobelove nagrade, posvetne simbolne institucije? Morda je dovoljšna kazen za Handkeja to, da prejem nagrade povezuje z mističnim izkustvom osvoboditve. Ali ni pri tem ironično, da bi številni ljudje, ki takšno gonjo zahtevajo, v svojem srditem antiklerikalizmu raje videli, da religije ne bi bilo, kar je morda v nasprotju s prepričanjem nekaterih od teh istih ljudi, v katerih obrambo ob podelitvi Nobelove nagrade stresajo svoj bes? Ali v Sloveniji sploh obstaja konservativni diskurz, s katerim bi bilo mogoče brez strahovite sumničavosti razpravljati, ne da bi ta privzemal vedno bolj odtujene mu in nedoločne buzzworde? Problem s pojmi, kot sta patriarhat ali razredni boj, ni v tem, da se ne bi mogli vsi strinjati, da je s seksualno objektifikacijo in plačnimi razlikami nekaj narobe. Gre za to, da sta teološka pojma. Na eni strani je relativni svet družbenih konstruktov, ki jim na drugi strani vlada večnost patriarhata in razrednega boja. Svečeniki te teologije imajo ekskluzivno pravico določati, kaj je prav in kaj narobe. Tako se pogosto zdi, da je denimo nekaj a priori narobe z žensko, ki se odloči dati prednost družinskemo življenju (sam tega seveda ne razumem kot normo). Ni izkoristila svojih potencialov, ostala je useless human being. To pa je že blizu kolonialni logiki – opredelimo nek problem in vas nato na vse kriplje poskušamo osvoboditi. Problem modernih idej emancipacije, od komunističnih do religiozno fundamentalističnih, je, da svet razumejo kot v temelju izkrivljen, zato ga je treba izruti iz njegovih temeljev, ne glede na to, če se vsi strinjajo s tem. To seveda življenje utemeljuje na odporu. Danes, ko so številne svoboščine izborjene, izginja tudi jasno prepoznaven zunanji sovražnik, zato ga s fanatičnostjo konstruiramo. Izpraznjenost bojev vodi v kulturne boje, ki proizvajajo nevrotične (slepa želja po uničevanju, ki jo označuje danes izpraznjeni izraz subverzija) ter psihotične (paranoja, h kateri so je morda najbolj nagnjeni najbolj zavarovani pripadniki srednjih razredov) simptome. Zagotovo življenje, utemeljeno na tovrstnih bojih, težko doseže zasluženo dostojanstvo.

Zdi se, da si znotraj slovenske leve inteligence marsikdaj sploh ni mogoče zamisliti, da bi bil nekdo, ki ni levičar, lahko spodoben človek. Ali si lahko povprečen slovenski levi intelektualec zamišlja kristjana, ki ni navdušenec nad Janšo ali Brščičem in ki se ne spogleduje tudi z neofašističnimi političnimi opcijami? Debata za ali proti modernosti in tradiciji lahko traja v neskončnost; odvisna je lahko od čudežno neskončne zaloge jezikovnih iger, definicij in izbiranja teh ali onih zgodovinskih podatkov. Nazadnje pa se bije na terenu duševnosti vsakega posameznika posebej – to, s kakšnim dostojanstvom uresničuje svoje vrednote in kako se pri tem počuti, je najboljši argument za ali proti. Če sem s svojim esejem želel poudariti, da smo „tradicionalisti” tu, da se vam ni treba strinjati z nami, da pa zato še nismo fašisti in vas ne čakamo v senci za najbližjim vogalom, ko se vračate iz službe, ter ne volimo in ne podpiramo skrajnih desnic, povezanih z našimi religijami, želim tokrat pozvati le še k temu – dovolite nam dihati.

To pojasnilo se ne nanaša toliko na besedilo Roka Plavčka, ki ga imam za omikanega in izobraženega sogovornika. V skladu z najinim internim dogovorom predlagam, da razpravo nadaljujeva v dialoškem tonu – ključna tema, ki jo velja obdelati je morda, kako izstopiti iz strupenih kulturnih vojn ter doseči medsebojno razumevanje in sodelovanje pri pragmatičnih političnih zadevah, glede katerih se strinjamo.

     

  

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

     

Muanis Sinanović – odgovor Roku Plavčaku – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

       

Muanis Sinanović
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.