/ 

Jezik kot prostor

Nora Turato – Muanis Sinanović – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Z razstave Nore Turato eto ti na (avtor fotografij Hrvoje Franjić).

   

That’s why he brings his own needles
And get more cheese than Doritos, Cheetos or Fritos
Slip like Freudian
Your first and last step to playing yourself like accordion.

Madvillain – Accordion

   

Razstava eto ti na reške performerke, pravzaprav vsestranske umetnice Nore Turato je spolzka, upira se temu, da bi jo zagrabili, uhaja pomenu. Če je naravni človeški jezik dar, ki omogoča opomenjanje, organiziranje, sublimiranje, dviganje nad človeško živalskost in nato nad samo človeškost, je takšen zato, ker je v njem neskončnost, ker je mogoče tvoriti neskončno število pomenljivih izrazov. In če drži Lacanova teza, da je nezavedno strukturirano kot govorica, potem se to z vso nazornostjo izkazuje ravno v razstavi Nore Turato.

Razstave vedno naddoloča prostor, in ta je v MGLC specifičen, segmentiran in prehoden obenem. Črni trg Andreja Škufce, prejšnja razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, ga je povezala z nedomačnimi sintetičnimi lovkami, tokrat pa vsaka soba znova zavzema unikatno vlogo. Opazno je avtoričino izobrazbeno ozadje v grafiki. Prostori so opremljeni v živahnih komercialnih kontrastih, z ostrimi robovi, ves čas se pojavljajo aluzije, predvsem na novodobne cigaretne škatle z opozorili o nevarnosti kajenja. Vse to pa dvodimenzionalnim podobam daje izrazito prisotnost, saj aludira na dejansko uporabne predmete in naš sodobni okolni svet, krajino, v katero je močno zarezalo oglaševalstvo.

Oglaševalske platforme na stenah so prekrite z besedami v organiziranem kaosu – nepomenskost –, katerega avtentičnost izkazuje prav njegova neponovljivost, tesna zvezanost z jezikovnim svetom individualnega subjekta. Odpira se dilema: ali je o teh zapisih posebno pisati, jih poskušati interpretirati ter jih predstaviti bralcem recenzije ali ne? Predvsem gre za to, da je bolj kot njihov pomen v ospredju njihova specifična barva. Ludwig Wittgenstein je v pozni fazi v svojem dnevniku zapisal, da je treba jezik razumeti kot glasbo, poskušati dojeti jezikovne igre z intuitivnim pristopom, ne pa s formalno semantično analizo. Očitno je tako tudi pri jezikovnih igrah, ki jih tvorijo ludistične jezikovne igrarije. Isti mislec je ob branju Trakla povedal, da pesmi ne razume, a mu je všeč njihov ton. V primeru razstave bi lahko govorili o barvi, specifični barvi besed, ki so združene z barvami v likovnem kontekstu.

Nastane sinestetičen učinek, ki uprostori jezik. Jezik postane prostor, mi pa smo vanj postavljeni, gre skoraj za nekakšno pesem-skulpturo ali več njih, no, raje, seveda, za pesem-stavbo. Besede brbotajo, se mešajo in, ne da bi bile izgovorjene, plujejo po zraku. Kljub temu da se v njih pojavljajo politične reference in sploh reference na aktualno družbeno dogajanje in kolektivnega duha (omenimo enega krajših zapisov – »EU now has 1 GB of free space«), pa se je treba izogniti nevarnosti politične interpretacije, ki bi za njimi iskala posebno sporočilo. Sporočilo je na površini, v prostih asociacijah in učinkih, ki jih vzbudijo v naših umih, v nadaljnjih asociacijah, ki jih same sprožijo, kar je že izraz tudi naše politične in družbene zavesti. Obenem bi takšno interpretiranje zatrlo humorne učinke. Ti so umerjeni in zato delujoči, niso ekscesni, kot se rado zgodi pri poeziji, ki smešne učinke jezikovnega igranja pretirano eksploatira ter svobodno gibanje jezika tako že zameji.

V eni od sob je tudi ekran, ki visi s stropa in kjer se beseda združi z glasom. S tem dobimo uvid v performerske temelje umetnice, ne gre več za združitev vida in pomena, temveč pomena in glasu, oziroma za asemantično premestitev govorice v glas, zvočnost, ritem. Dotični element nevsiljivo kontekstualizira razstavo. O njej je, skratka, težko reči veliko neposrednega, close reading tu nima velike vloge, a zato ima toliko večjo udeležba. V svetu umetnosti, kjer tekst pogosto dominira nad samo umetnostjo, se tu pojavi razstava, katere osrednji element je prav tekst, ki pa gre onkraj samega sebe in zahteva konkretno, telesno prisotnost. In to v času zaostrovanja ukrepov, zapiranja kulturnih institucij in minimaliziranja telesnosti same. Eto nam jo na.

   

Razstava Nore Turato eto ti na je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru do 8. novembra 2020.
Kurator razstave je Vladimir Vidmar.

Muanis Sinanović
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.