/ 

Kimijini svetovi

Negar Djevadi – Dezorientalka – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Negar Djevadi: Dezorientalka, prevedla Suzana Koncut, spremna beseda Primož Šterbec, založba *cf, leto izdaje izvirnika 2016.

Po propadu socialističnih ureditev je mesto poglavitnega vzhodnega Drugega v zahodnem imaginariju znova zavzel islam. Neprestano opazovanje orientalističnega pogleda, ki na videz razsvetljuje območje, dejansko pa ga mistificira in potiska v temo, stalna sumničavost, ki spominja na ameriški lov na čarovnice, iščoč v vsakomer komunistični virus, preventivni ukrepi, spominjajoči na sorodne mere v ZDA, ko so se bale sovjetskih bomb … vse to že vsaj dve desetletji prispeva k novi polarizaciji sveta, vodi enoznačne odzive in interpretacije v zaostrovanja, ki kvarno vplivajo na širše populacije, podvržene nadzorovanju, političnim manipulacijam na podlagi strahu na eni strani ter bombnikom in neprestani grožnji smrti na drugi.

Založba *cf v luči tega geopolitičnega režima že vrsto let znotraj slovenskega prostora s prevajanjem književnosti z območij tega Drugega prispeva k ohranjanju minimuma intelektualne in sploh kulturne zavesti. Roman Dezorientalka je še eden v vrsti aktualne prevodne književnosti, ki med drugim implicitno ali eksplicitno obravnavajo opisano stanje. Njegova avtorica Negar Djevadi je francosko-iranska pisateljica, ki je v obdobju tako imenovane islamske revolucije v Iranu s starši migrirala v Francijo.

Dezorientalka je deloma avtobiografska pripoved, v kateri po besedah same avtorice ne smemo iskati osebne izpovedi. Kljub slogovni naravi besedila in številnim življenjepisnim vzporednicam moramo paziti, da pripovedovalke in piske ne enačimo. V glavni vlogi je prvoosebno govoreča Kimia, v Parizu živeča Iranka, ki pripoveduje epsko zgodbo svoje družine, staršev intelektualcev in oporečnikov ter treh sester. Oče in mati sta sekularna aktivista in najprej nasprotujeta marionetnemu režimu šaha, še enemu v vrsti oblastnih garnitur, ki pod razkošnim bliščem servirajo imperialne sile s poceni iransko nafto, potem pa tudi ajatolovemu režimu, ki si mnogoštevilnost revolucionarnih gibanj prisvoji, jo skrči na eno, klerikalno strujo, in uvede avtoritarno oblast, zaradi česar mora družina skozi mučen proces begunstva zamenjati domovanje. Skozi prizmo njunega delovanja pričujemo zapleteni, protislovni in tragični zgodovini Irana, ki močno nasprotuje enoznačni podobi, kakršno večinoma poznamo iz v našem delu sveta. Ne gre za enostavne bitke med sekularizmom in teokracijo, svobodo in represijo, temveč se tovrstni binomi raztapljajo, se mešajo v boju za suverenost naroda v razmerju z zunanjimi dejavniki, Veliko Britanijo, Rusijo in ZDA. V tem nikoli razrešljivem boju jo vsakič znova najslabše odnese večina prebivalstva, ujetega med bogato perzijsko kulturno tradicijo ter shizofreno modernost.

Druga pripovedna nit se nanaša na protagonistkino iskanje identitete v Franciji, ki se plete skozi subkulture, rockovsko glasbo, iskanje pravega razmerja z izgubljenimi starši, prikrito tleči rasizem, zaradi katerega se hčerkam kmalu razblini idealizirana predstava o kulturni velesili Franciji, v največji meri pa morda skozi prevpraševanje lastne spolnosti. V takšnem pat položaju ni mogoče zares vzpostaviti identitete, kakršna bi omogočala orientacijo v svetu, od koder tudi prihaja ironični naslov dela. Večina pripovedovanja poteka iz čakalnice za umetno oploditev, kjer se v prizadevanju za zanositev, na točki, kjer se srečujeta pretekla in (potencialna) prihodnja generacija, zgoščajo številna protislovja Kimijinega življenja.

Pripovedovalka med obema prostoroma in časoma prehaja precej samonanašalno in s tem očitno. Svoje tehnike prehodov primerja s filmskimi oziroma jih dostikrat tudi performira – v tekstovje denimo prinaša postopke montaže ali veliki plan. Ob vsem tem komentiranju lastnega pripovedovanja včasih dobimo občutek užitka v pripovedovanju, ki morda prekaša pomen pripovedanega, s čimer se zamaje naš ustaljeni občutek za romaneskna razmerja, sploh zato, ker beremo o težkih rečeh. Morda se nam delo zato za trenutke lahko zameri. Učinek poudarja tudi navajanje podatkov, denimo kar z Wikipedije, v opombah pod črto. Vse to lahko gledamo tudi v drugačni luči – metapostopki ne služijo nujno temu, da pripoved odtujijo, temveč da jo naredijo bolj pristno, saj protagonistko prenašajo iz zgolj znotrajromansknega sveta v zunanjega – občutek imamo, da beremo nekoga, ki je med nami, recimo kakšnega blogerja ali esejista. Tudi esejističih postopkov je precej, v njih pa se avtorica pogosto izkaže z lucidnimi utrinki. Sam sem do navedenih postopkov ostal deloma zadržan, vendar so izpeljani z dovoljšno doslednostjo in suverenostjo, da je roman do konca uspel ohraniti dialog z menoj.

Dezorientalko tako berem trojno: kot bogat vir za razumevanje zgodovine Irana, kot pripoved o razcepljenem sodobnem subjektu v globaliziranem svetu ter kot (precej dostopen) literarni eksperiment.

Poudaril bi tudi hvalevredno potezo uredništva, ki je besedilu pridružilo še zgodovinski prikaz “islamske revolucije” brzčas največjega poznavalca moderne bližnjevzhodne politike ter zgodovine na Slovenskem, Primoža Šterbenca. To neprecenljivo besedilo, tudi zato, ker ga je spisal domač strokovnjak v okolju, kjer je strokovno raziskovanje in javno komentiranje postkolonialnega stanja vse prej kot samoumevno, ponuja dodatno osvetlitev tega ključnega globalnopolitičnega dogodka, s tem pa tudi posebno izhodišče za dojemanje samega romana.

   

  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

Negar Djevadi – Dezorientalka – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.