/ 

Stopanje v isto reko

Miklavž Komelj – Muanis Sinanović – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   

   

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

 

Miklavž Komelj – Stigmatizacija, Goga, 2019.

    

O poeziji Miklavža Komelja težko spišem kaj novega. Tisto, kar je zanjo po mojem branju zanjo bistveno, sem v veliki meri artikuliral v eseju Sublimno v poeziji Miklavža Komelja, ki je bil izbran na lanskoletnem natečajo za esej o novejši slovenski književnosti. Kar sem opažal v njem, drži tudi za knjigo Stigmatizacija.

Pesniške knjige Komelja na svoj način prehitevajo aparat književne kritike in s tem prevprašujejo sam njen status znotraj književnega polja. Včasih, se zdi, se kritika hiti odpraviti zbirke avtorjev, če te izhajajo po njenem mnenju prepogosto. S tem se postavlja v dvoumen položaj: poleg nekakšnega nudenja zaslombe književnosti ali njenega varuštva se tudi spravlja v položaj menedžeriranja kulturne industrije, čeprav pri poeziji, paradoksno, težko govorimo o obstoju takšne industrije. A Komeljeva poezija s samo svojo naravo, za katero je značilna bujnost, utemeljena  v statičnosti, neprevprašan aspekt kritiškega pisanja postavlja pred zagato. Kaj napisati o poeziji, ki vztraja v svoji moči, katere moč je prav v tem, da ni nova, da se upira primerjavam, da se ne pusti zagrabiti, torej je tudi ni mogoče odpraviti.

S tega vidika bi bilo morda najbolje o zbirki, kot je Stigmatizacija, sploh ne pisati in pustiti, da odmeva v nekakšni tišini. Na ta način ji ne bi ničesar odvzeli. Če pa se tega že lotimo, je potrebna določena seizmološkost, previdnost, zmožnost prisluhniti drobnim razlikam v ponavljanju.

Kljub temu, da je Komelj večkrat poudaril, da se čas izdajanja knjig ne ujema nujno s kronološkim nastajanjem pesmi – nekatere so lahko tudi veliko starejše od datuma objave – lahko rečemo, da je mogoče opaziti določene loke. Slabo desetletje, v katerem so izšle zbirke Rosa, Nenaslovljiva imena in Roke v dežju, bi lahko opredelil kot obdobje, ki ga zaznamuje poseben nadih, poseben ton, ki bi ga težko natančneje artikuliral. Nekako v duhu, v katerem je Wittgenstein rekel, da pesmi Georga Trakla ne razume, a mu je blizu njihova barva. V tem primeru ne gre za “nerazumevanje” Komeljevih pesmi iz tega obdobja, temveč za to, da konceptualni prijem razliko težko poudari, saj je veliko bolj subtilna.

Zbirka Liebestod iz leta 2017, ki je precej obsežna, predstavlja nov ton, obenem pa svojstveno bruhajočo zaokrožitev tega obdobja; istočasno prelom, prehod in posebno utemeljevanje – utemeljevanje v nedovršni obliki, torej ne utemeljitev.

Stigmatizacijo vidim kot obenem prehod in začetje novega cikla. Izraz cikel je tukaj deloma neustrezen, poudariti pa želi plemenito statičnost Komeljeve poetike. Pesmi so pogosto krajše in spominjajo na skice, čeprav, zopet v opusu meja med skico in čim drugim ni povsem jasna. S skico seveda ne mislim česarkoli slabšalnega, temveč je v okviru obravanave poetike to mogoče razumeti kot samostojno delo, ne kot neko predfazo. Vseeno pa se včasih zdi, da je v pesmih iz Stigmatizacije prisotna določena zadržanost, ki morda implicira določeno utrujenost, pri čemer tudi utrujenosti ne moremo misliti slabšalno, prej v smislu utrujenosti, s katero bi povezali jesenski čas, ki je obenem zaznamovan s svojo lepoto. Ko govorimo o skicah, moramo upoštevati tudi stotine risb s skupnim motivom črnolase ženske, ki jih je Komelj naredil v zadnjih letih in so nedavno, ob pesnitvi Ni mogoče čakati zaman, izšle v samostojni knjigi. Ena od teh risb se nahaja tudi na naslovnici obravnavane zbirke.

V jesenskosti, v odpadanju in razlistovanju – pesmi lahko beremo kot nekakšne liste, ki jih poberemo – je implicirano porajanje in mislim, da je Stigmatizacija zbirka, ki prenaša Komeljevo poezijo iz zgoraj omenjenega loka skozi nov lok do vrha, ki ga predstavlja ravnokar izšla, prav tako omenjena, pesnitev Ni mogoče čakati zaman. Naslov aludira na krščansko metafiziko. V tem kontekstu bi lahko rekli, da gre za prehod iz Komeljeve faze, v katerih je znotraj (post)sekularnega sveta luknjal simbolne svetove in skoznje spuščal vetrove v pesniški svet, kjer obstaja metafizična opora, a vseeno ne predstavlja točke identifikacije, kar toliko bolj opazimo v NMČZ – od postsekularizma k postsekularizmu torej. Pri tem pa se ni zgodila nikakršna sprememba v samih pesniških postopkih. Komeljeva poetika se torej vseskozi premika tako, da stoji.

Stigmatizacija je knjiga, ki na sebi lasten način uteleša Heraklitov rek, da v isto reko ni mogoče stopiti dvakrat.

  

   

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   
Miklavž Komelj – Muanis Sinanović – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.