/ 

Pasje bombice jezika

Miha Maurič – Muanis Sinanović – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Miha Maurič: Mašinerija mogotcev, Zbirka Sončnica, vsa nora od svetlobe, Hiša poezije, 2020.

Miho Mauriča je pesniška javnost doslej poznala predvsem kot skrbnika Šalamunove knjižnice na Cankarjevi v Ljubljani in kuratorja dogodkov v istem prostoru, pa tudi kot sooblikovalca programa IGNOR. Kljub poprejšnjim, načeloma sramežljivim znakom, da tudi sam piše poezijo, je prvenec Mašinerija mogotcev manjše presenečenje.

S kakšno poezijo imamo tu opravka? Če je sodobna slovenska poezija, precej posplošeno rečeno, sledila dvema glavnima tokovoma, eden je temeljil na izročilu neoavantgard, se utemeljeval na jezikovnem rudarjenju in prostostilnem kreativnem jezdenju na podobah, je drugi bolj narativen, semantično vsakdanjejši in izpovednejši. Vmes se je seveda odvila cela vrsta mešanj in različnih individualnih usmeritev, pogosto z očitnejšo politično konotacijo. Ob prevladi drugega toka v devetdesetih in prvem desetletju tega stoletja je neoavantgardni pesniški duh znova vzniknil v seriji mlajših pesnikov. Mednje s svojo prvo knjigo stopa tudi Maurič.

V zbirki na sledi zvoku in vznikanju podob, ki se prepletajo, ponudi izrazito individualno izrekanje. Če se je kdaj morda predvidevalo in trdilo, da gre v tem za generičnost, se morda impliciralo, da jezik zabrisuje sledi osebnega, pa poetike Varje Balžalorsky, Edit Paf, Urške Kramberger in samega Mauriča pričajo, da se ravno skozi določeno distanco od neposrednega jaza v jezikovne operacije pretihotapijo globlje, celo ontološke pozicije posameznih pesniških glasov, ki so seveda še kako utelešene skozi ontične razsežnosti političnih, socialnih in zgodovinskih dejavnikov.

V Mauričevih pesmih je nekaj izrazito telesnega; verzi se spletajo skozi nedojemljivo in nikoli do konca ubesedljivo razmerje med jezikom, govorili (usti), prenosniki jezika (zrakom) in telesom, skozi katerega živijo čustva in diskurz. Ta neubesedljivost omogoča pesniku potapljanje v morje eksistence, po katerem po svoje pluje tudi mišljenjsko in fenomenološko. V tem me – oprostite za nediskretnost – nekoliko spominja na mojo lastno poetiko v zbirki Dvovid. Telo in jezik tvorita zavozlan klobčič, ki pa obenem omogoča nekakšno mačjo igro z njim ob predenju, ki tvori svojevrsten šum. Pri tem pesmi odlikuje izrazit občutek za ritem, baterija deluje neutrudno in disciplinirano, čeprav prej govorimo o disciplini, kakršno recimo izkazuje bobnar v prostojazzovskem ansamblu kot klasični glasbenik. Poseben razdelek tvorijo pesmi, sestavljene iz besed, od katerih se vsaka začne na isto črko, od prve črke abecede do zadnje, kar utrjuje vtis discipliniranosti.

Fenomenološki odnos tega izrekanja se kaže tudi, denimo, v odnosu do smrtnosti in generacijskosti, ki jo ta implicira, tudi skozi sorodstvene odnose. Pri tem je zanimivo, kako se pesniški subjekt scela izogne sentimentalnosti, ko, denimo, skozi šum izreka odnos do preminulega bližnjika.

Znotraj posameznih pesmi se tvorijo točke intenzitete, kjer prihaja do posebnih zgostitev, podobno kot pri bildanju, kadar izvajamo zadnjo ponovitev, na meji mogočega, ali, spet, znotraj sešna improvizirane glasbe. Gre za valove, ki med branjem natrgujejo linearnost časovnega poteka teksta ali tekstov, organiziranih v zbirko, s tem pa sama zbirka kljub jasni zasnovi in razdelitvi obenem odpira različne možnosti vstopa, s čimer še posebej očitno izpričuje nekaj – pesniška zbirka je drugačen material kot knjiga proze.

Otroci, sploh iz bolj porednih miljejev, so včasih v adventnem obdobju kupovali različno pirotehniko, med katero so se neizogibno znašle pasje bombice. Te so tvorile manjši, nenevaren pok, a so udarile nenadoma in ko so bile prižgane serijsko, so ustvarile orkester na meji med serijo pokov in pokljanjem. V prispodobi te meje in kot v nekakšni prisotnosti tega pokljanja lahko rečemo, da so v zbirki male eksplozije, male pasje bombice jezika.

Z njo Maurič suvereno stopa v sfero pesnjenja, obenem pa krepi, potrjuje in širi svojo prav posebno vlogo v današnji slovenski poeziji, ki je zaznamovana z neko tiho, a žarečo in generirajočo prisotnostjo.

 

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  

Miha Maurič – Muanis Sinanović – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   
Muanis Sinanović
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.