Muanis Sinanović o poslanih zgodbah
Ob refleksiji o vlogi literature v vedno bolj fragmentiranem svetu z razpršeno pozornostjo ter zaradi tesnobe pred vlogo stvarnika, ki jo pogosto zahteva pisanje romanov, poskušam najti krajšo prozno formo, ki bi bila prav tako »zgovorna«. Zdi se mi, da flash fiction omogoča nepredvidene zgostitve, obenem pa jasno odraža metafizične nazore v ozadju. Gre za zgodbi iz serije kratke kratke proze.
***
Škatle
Štirje moški med dvajsetim in tridesetim letom sedijo v edinem odprtem lokalu v mestu. Natančneje, na njegovi terasi. Mrzlo je, ura je približno dve zjutraj in pada dež. Januar.
Lokal je cenen in stoji nasproti majhne, nespodobne avtobusne postaje. Tukaj se zbirajo ljudje iz tretjega sveta ene manjših prestolnic celine.
Eden je komunist, drugi musliman. Ostala sta neopredeljena levičarja. Prijazno se zbadajo in govorijo čudaške, a resnične zgodbe o velikih korporacijah in umetnikih. Pa tudi o videoigrah. Komunist ima še vedno na glavi kapo, ki mu jo je posodil musliman na poti od enega lokala, ko se je zapiral, do tega, v katerem sedijo.
Toda komunista še vedno zebe. Dogovorijo se, da bo poklical dva taksija. Po nekaj minutah iskanja prave in odzivne številke na pametnem telefonu, mu to tudi uspe.
Slišijo, kako je nekaj zgrmelo po tleh.
Vsi v hipu planejo v pomoč starejšemu, a ne ravno staremu moškemu z leseno palico, ki nemočno na hrbtu leži v dežju in steguje svojo prosto roko. Po njegovem presenečenem in utrujenem obrazu se zlivajo dežne kaplje. Njegovi lasje so zaradi vode deško razmršeni. Ima nekajdnevno brado.
Eden mu poda svojo, drugi ga prime za nadlaket. Dvigujeta ga. Tisti, ki ga drži za roko, mu pomaga pod streho in za pomoč pri temu prosi drugega, ki naj mu podpira hrbet. Moški se trese. Je imel srčni napad? V naglasu priseljencev pove, da ni pil. Vendar nekoliko zaudarja po urinu. In med zaplatami vonja po urinu zaveje nekaj vinske sape. Zdi se hvaležen za pomoč, a tudi nekoliko ponižan. Zato prvi končno ugotovi, da je morda čas, da se umakne.
Premočene nogavice imajo. Prvi taksi prispe. Eden drugemu reče, naj sede vanj, ker ga tako zebe.
Kmalu pripelje še drugi. Sedejo vanj in ugotovijo, da ni ta, ki so ga poklicali. Nekdo predlaga, da počakajo pravega, saj ga vendarle ne želijo spraviti v slab položaj. Izstopijo. Sprašujejo se, koliko časa naj še čakajo in če je četrti resnično uspešno naročil dva taksija.
Na drugi strani ceste s palico stopiclja moški, kar opazi eden od njih. So ga izgnali iz lokala? Stopa v sosednjo okrepčevalnico s hitro hrano. Mar išče pomoč? Potrebuje hitro oskrbo?
Ali bo taksi prišel? Ali je taksi na poti? Moški stopiclja.
Tistemu, ki opazuje in pričakuje, ki ne ve, kaj opazuje in če bo pričakovano prišlo, se zazdi, da se je njegov prsni koš odprl. V njem se prhutajoče naseljujejo nedoločna izmučena bitja tega sveta, katerih obrazi se izmenjujejo, prelivajo in zabrisujejo.
Glede na to, da ne ve ostalega, se zdi, da ne more vedeti niti tega: gre za obraze resničnih bitij ali za obraze njegovih strahov?
***
Kaj?
Živela je v majhnem mestu. Ob koncu delavnika, ki ga je opravljala v pisarni, se je že začelo večeriti.
Pot od službe do doma je lahko opravila peš. Bila je samohranilka in v stanovanju sta jo čakala sinova srednješolca.
Na nebu so bile zaplate gostih oblakov, med katerimi se je kazala jasnina. Bilo je v prehodu med sivo, modro in črno.
Na osrednji ulici jo je ustavil novinar z mikrofonom. Če jo lahko nekaj vpraša. Hitro se je približala velika kamera z močno lučjo in sploh ni imela časa, da bi dobro premislila, ko je ponudbo sprejela.
– Kako se počutite danes?
– Precej apolitično.
– Kakšno je vaše mnenje?
– Nimam mnenja.
– Kaj si mislite o vremenu?
– Zima je.
– Hvala.
– Tudi vam.
In že je hitela domov. V njeni zavesti je izkušnja še nekaj časa žarela v hitro prelivajočih se podobah. Vendar so te, ko je vstopala v svoj blok, že čisto zbledele. Ob večerji – pogrela je sinočnji prebranec in hitro spekla nekaj paprik – je sinovoma sploh ni omenila. Preprosto je pozabila.
Ko pa je ležala v temini svoje postelje, so se podobe znova prižgale. Tokrat v bledi, mirni luči. Dobro je odgovorila, si je mislila. Ljudje z mnenji živijo v neprestanem strahu in nemiru.
Toda potem, tik preden je zaspala, je v podobah zazevala jasnina, podobna tisti na nebu med zaplatami oblakov. Iz nje se je počasi in po delih priplazilo ter se nato sestavilo vprašanje, podobno nekakšnemu duhu – kaj zdaj?
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
