/ 

“Obtožujem!”: h konservativni kritiki novega kulturniškega uma

   
Muanis Sinanović – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

      

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Obtožujem!”: h konservativni kritiki novega kulturniškega uma

Bodimo zdravorazumski in recimo, da je morala sklop pravil za samodiscipliniranje v nadzorovanju svojega ega in ravnanje v osebnih ter družinskih odnosih, pa da je eden njenih glavnih učinkov zarisovanje meje med jazom in drugim, med egom in okoljem, ta meja pa ima bistven vpliv na naše razumevanje sveta. Omenjeni odnosi so nadalje bistveno zaznamovani z enakomernim razmerjem med pravicami in dolžnostmi. Kdor se je kdaj posvetil dobro znanim praksam, ki jih navadno imenujemo duhovne (v nasprotju z orientalističnim klišejem ima denimo transcedentalna meditacija marsikaj skupnega z nekaterimi monoteističnimi praksami), je lahko tudi ugotovila, da ego ni vse, kar tvori sebstvo, lahko je opazila, kako zelo je ego zavraten in da je edina rešitev zanjo, da nad njim uvede tiransko oblast. To ne pomeni, da ga bo kdaj popolnoma obvladal, na pragmatični (in ne ključni) ravni pa je dober začetni korak k notranji pomirjenosti, boljšim osebnim odnosom in zadovoljivejšemu ter učinkovitejšemu družbenem delovanju.

Recimo tudi, da je Michel Foucault morda mislec, ki ga je današnja levica kar najbolj napačno razume – kot nekakšega prototeoretika identitetnih politik Sam se pri svojih bojih se pogosto kritično navezuje na marksistično družbeno ontologijo, po kateri oblast poteka od zgoraj navzdol; tisti spodaj so odrešeniki, tisti zgoraj pa nebodigatrebe in zatiralci. Pozicijo je treba zamenjati, tako, da se zgoraj znajdejo tisti, ki so bili spodaj in obratno. Gre za imanentizacijo in s tem znatno osiromašenje krščanske ideje, po kateri bodo prvi zadnji in zadnji prvi. Seveda je bila Marxova misel sama po sebi veliko bolj razdelana in sofisticirana, a skozi stoletje in pol vulgarizacije – začenši z leninističnim svetovnim nazorom – se je v zavest množic, med katere danes sodijo seveda tudi višje izobraženi kognitivni delavci, nezavedno naselila ta podoba družbene resničnosti, ta vizija politike.

Nadalje recimo, da je v zadnjih desetletjih v nesluteni meri razpadel družbeni konsenz in da množice ne verjamejo več v skupinsko moralno pogodbo – pogosto sta njihova morala oz. amoralni kodeks obnašanja utemeljena na razpuščanju jezov, ki zamejujejo ego v korist nečesa, čemur rečejo svoboda. Pustimo ob strani to, da je Kant že davno ugotovil, da je prav podvrženje pravilu, prepovedi, kraljevska pot v svobodo. Navsezadnje Foucault ni bil pretirano navdušen nad Kantovo mislijo. Prav tako pa ni bil navdušen niti nad marksizmom, še manj nad uradno interpretacijo slednjega znotraj francoske komunistične partije (morda bi kdo rekel, da je težko zanikati, da je oba pogosto preprosto enačil). Njegova družbena ontologija je precej drugačna: oblast ne poteka samo od zgoraj navzdol, temveč tudi od spodaj navzgor ter v druge smeri, je široko razprostrta skozi celotno družbo in lahko bi rekli, da je velika verjetnost, da smo v marsikakšnem oziru tudi mi sami, »navadni ljudje«, civilna družba, oblastniki. A oblast ni izključno nekaj slabega; je tudi produktivna, prebuja človeško željo po uresničevanju svojih potencialov in jim to omogoča. Navsezadnje je francoski mislec podprl tako nastop neoliberalizma kot islamske revolucije v Iranu; o tem si lahko mislimo karkoli – in rezultati kažejo, da njegova izbira najbrž ni bila najboljša – a vsekakor ne gre za naključno napako, za izjemo v njegovi misli, temveč lahko rečemo, da sta bili ti njegovi politični opredelitvi konsistentni z njegovo teorijo. V svoji pozni fazi je izražal interes za vzhodnjaško religioznost, čeprav je v splošni zavest znan predvsem kot karikatura gejevskega razvratneža.

Da Foucault ni popolnoma tuj nekaterim konservativnim vrednotam, priča tudi pred leti v slovenščino prevedena knjiga Ekonomija želje: krščanstvo in kapitalizem v postmodernem svetu teologa Daniela M. Bella, ki s Foucaultovimi in Deleuzovimi koncepti poskuša poiskati krščansko alternativo kapitalistični zavesti, pri čemer seveda prizna temeljno nazorsko razhajanje z omenjenima avtorjema. Res je sicer, da poznamo spajanje religije in marksizma, a vselej za ceno imantentizacije religije, neosveščene odpovedi bistvu religioznosti.

Čemu ta očrt razlik? V današnjih pravičniških vojnah, ki jih bije najnovejša levica, opažamo posebno kognitivno disonanco: na eni strani prepričanje v rušenje vseh možnih moralnih vrednot, upiranje moraliziranju, in na drugi strani – neverjeten razrast moraliziranja. Slednje je utemeljeno na preprosti shemi: nekaj me moti in lahko opredeljiv krivec je zunaj. Jaz sem dober, drugi je slab. Nekako tako sta fašizem razumela tudi Foucault in Deleuze, kot obliko zavesti, ki presega konkretno zgodovinsko manifestacijo v tridesetih in štiridesetih.

Imate težave z zlorabo drog, ki izhaja iz nerazvozlanih duševnih vozlov – kriv je neoliberalizem, v katerem drog ni mogoče ne jemati! Živite nezdravo, ste odvisni od hitre hrane ali cigaret in imate zaradi tega slabo vest – rešitev je tukaj, slabo vest vzbuja biopolitični režim in uničevanje svojega zdravja je najboljši način odpora proti njemu! Ste leta oportunistično izkoriščali slepe pege sistema, v katerem delujete in ste dosegli uspehe, ki pa niso mogli zadostiti vašim megalomanskim pričakovanjem – obtožite ta isti sistem!

Ko razpade zdravo razmerje med pravicami in dolžnostmi (in na tem mestu se poslavljamo od naših levih teoretskih prijateljev), pade tudi ovira za razrast ega. V naravi ega pa je, da se skuša razrasti v neskončnost. To je povezano s tem, da smo bitja, ki svoje življenje in njegovo mesto v lastnem okolju osmišljajo: naše osebno in družbeno življenje sta v veliki meri utemeljena na osmišljanju, s tem pa tudi na interpretaciji. In kjer imamo opravka z dereguliranimi možnostmi interpretacije, tam imamo odprte simbolne rede, ki jih je mogoče oblikovati v neštetih permutacijah, vse do razpada duševne stabilnosti.

Ljudje so živčni, hitro so triggered, neprestano se čutijo ogrožene. Kljub temu, da najnovejša levica odpravlja vse ovire na poti zadovoljitve želje, številne njene sledilce navdaja globoka nezadovoljenost. To je pričakovano: ego, ki ga nič ne ovira, si po svoji naravi želi neskončne zadovoljitve, ki pa ni mogoča. Nekaj je narobe s samo željo, ki ne more biti zadovoljena. Najnovejša levica se nahaja v libidalni krizi. Če bi rekli duhovni, se od pomena libidalnega ne bi povsem oddaljili, v primeru, da oboje razumemo v integralnem smislu, da človeka obravnavamo celovito in ga ne, tako kot novoveška metafizika, delimo na ločeni instanci telesa in duha. Med pojmoma libida in duha bi našli pomenske sorodnosti, v prvem pa jasno zapuščino tradicionalnih metafizik.

V zadnjih letih smo lahko na družbenih omrežjih in v medijih spremljali nenavadne izjave resno upoštevanih glasov v slovenski literaturi. Tako je bilo stanje kulturnikov denimo primerjano s stanjem Afroameričanov v času rasne segregacije, prišel sta poziv po Rosi Parks in obsodba vseh, ki se upirajo kolektivističnemu duhu upora kulturnikov. Zelo naklonjeno sprejeto besedilo, ki napada knjižno uspešnico Aljoše Bagole o izgorelosti knjigo označuje za nasilje, v precej moralizirajoči argumentaciji proti njej pa združi vse od koncentracijskih taborišč do čistilk; naenkrat proti tipični pogrošni knjižni uspešnici skupaj nastopamo kulturniki, opisani nekako tako kot je Engels opisal industrijski proletariat v Angliji 19. stoletja, taboriščniki ter nekvalificirane delavke in delavci, avtor knjige pa je nekakšen Hitler. Kaj sledi, zažiganje knjige? Tudi sam sem nekoč uveljavljenega slovenskega pesnika – s katerega pogledi se še vedno precej ne strinjam, tako kot se najbrž ne bi strinjal z marsičem v Bagolovi knjigi, če bi se mi zdela tako relevantna, da bi jo hotel prebrati – primerjal z Radovanom Karađićem. Spet drugič me je po dveh dneh in dveh nočeh precej podmazane zabave samozaposleni v kulturi ob dogovarjanju za projekt prepričeval, kako smo kulturniki ubogi, ker se v naš delovni, plačani čas ne prištevajo takšni pogovori. Ob opazovanju razprav nekaterih pripadnikov našega srednjega razreda – torej vsaj po teorijah nekaterih levo usmerjenih filozofov nove globalne buržoazije – da je samozažig veljavna oblika protesta zaradi groznih razmer, ki menda vladajo pri nas, distanciranega bralca navda bodisi bes zaradi arogance, bodisi sočutje zaradi izguba stika z resničnostjo.

Ko je egu prepuščeno, da se uresničuje z neomejenimi možnostmi osmišljanja sveta, besede izgubijo smisel (in besede imajo smisel predvsem, dokler se držimo neke bolj ali manj dogovorjenega načina uporabe, glej poznega Wittgensteina) in vsaj na videz je možno vse, razen vzpostavitve smisla. Zdi se, da se dogaja ravno nasprotno kot veli marksovsko obče mesto: vsaj znotraj nekaterih slojev na Zahodu ne gre za premestitev ekonomskih problemov na ideološko in osebno raven, temveč za premestitev osebnih in ideoloških problemov (pomanjkanje osmišljujoče ideologije v dobi dovršenega nihilizma) na ekonomski teren.

Družbena omrežja omogočajo hitro razpisovanje tiralic in razplamtevanje simbolnih linčev. Vsakdo lahko oblikuje svojo interpretacijo lastnega položaja in položaja drugih, vsakogar je mogoče obtožiti česarkoli. Sledijo salve zgražanj, raba pridevnikov “strašno” ali “grozno” za precej benevolentne situacije, ob čemer je jasno, da ljudje, ki to govorijo, niso videli ravno dosti strašnega in groznega (ali pa gre za postravmatski odziv, na katerega se moramo odzvati s predivnostjo, ne pa ga podpihovati). Vznikajo novi glasovi generacij, nove idejne avantgarde, ki pa ne govorijo nič posebno novega. Opazujemo, kako nepravični obtožujejo pravične ali kako ljudje z maslom na glavi obtožujejo ljudi z maslom na glavi, kar spomni na znani meme, v katerem dve osebi v obleki spidermana kažeta s prstom drug na drugega. Nobene potrebe ni po preverjanju informacij in moralne integritete posameznikov, dovolj je, da nekdo “pogumno” izrazi to, kar “vsi mislimo”. In tako se izkaže, da kulturniška levica deluje po istih principih kot Trumpova volilna baza, nad katero se seveda vzvišeno zgraža.

Od neznansko razpasenega ega ni mogoče pričakovati, da bo trezno moralno tehtal, zmogel videti lastne napake v vsaj približno enaki meri, kot bo videl napake obtoženih – v kulturi vsestranskega simbolnega linčanja smo daleč od modrosti “naj prvi vrže kamen tisti, ki ni grešil”, ki je bila v preteklosti morda prevečkrat zlorabljena za uveljavljanje občega molka in nekritičnosti. Če se nam je včasih lahko zdelo, da moralizatorski pritisk prihaja iz ene centralne, religiozne institucije, se zdi, da danes prihaja iz razpršene, raznostranske mreže tudi povsem drugih ideoloških izvorov; nikoli ne veste, česa boste obtoženi in kdo vas lahko zašpeca. Kar nekoliko spomni na dobre stare obveščevalne službe realnih socializmov. Res je, da lahko jeza, kot veli zdaj že obče levičarsko mesto, prispeva k spremembam, a pri tem se pozablja na to, da lahko to uspe le nadzorovani jezi, jezi, ki je podvržena samodisciplini in je skrbno usmerjana. V nasprotnem primeru nas čaka predvsem kaos in regres v vedno globlje frakcionarstvo.

A, da je vse možno samo na videz, kaže to, da se hierarhije prenesejo tudi v igro vlog žrtev. Tako imajo paradoksalno tisti, ki so privilegirani, privilegirano pot do uveljavitve samega sebe kot deprivilegiranega, kar prinaša simbolni kapital. Kdor ni privilegiran, bo ob izbruhih na družbenih omrežjih prej deloval čudaško in ostali se ga bodo izogibali. Tudi moraliziranje je dovoljeno izbrancem. Naslednji učinek pa je odtujevanje dobronamernih ljudi, ki so ob rojstvu imeli nekaj več ekonomske sreče, a izražajo solidarnost s tistimi, ki so je bili deležni manj.

Ob splošnem porastu histerije na najnovejši levici in razkrajanju nekaterih nujnih točk konsenza, ki povezujejo celotno družbo, da ta lahko sploh deluje kot družba, se na volitvah najbolje odrežejo centralistični politiki, ki obljubljajo ohranitev stabilnosti, čeprav gre za stabilnost znotraj krivičnega družbenega reda, ki ga nekateri imenujejo pozni kapitalizem. Ob porastu histerije na desnici pa bi težko zanikali, da znaten del glasov za nove desničarske populizma prispeva tista populacija, ki zanje glasuje zaradi provociranja in nastavljanja ogledala levici.

Najpomembnejša lekcija, ki bi jo najnovejša levica in tisti del kulturništva, ki ji pripada, morala osvojiti, bi bil vpogled v teoretsko ozadje svoje nezavedne družbene ontologije in resna obravnava poststrukturalistične kritike marksizma, izhajajoče iz odpora do dušečega duha povojnih komunističnih partij, kakršno najbolje uteleša Foucault. Foucault je na levici podobno nerazumljen kot je pri nekaterih ateistih narobe razumljen Nietzsche – ta je res srdito napadal krščanstvo, vendar zato, ker je v njem videl utelešenje resentimentalnega duha, ne zato, ker bi nasprotoval religiji kot taki (njegova obravnava budizma in islama, čeravno površna, je precej drugačna od obravnave krščanstva in to ne na hipijski način, ki zaničuje vse, kar je Zahodno in slavi vse, kar je Vzhodno). Iz istega razloga je napadal tudi socializem, v lastnem delu pa je napovedal premestitev resentimenta v sekularnega duha po zatonu krščanstva, kar se je na Zahodu tudi zgodilo (krščanstvo je v zatonu predvsem na Zahodu, medtem, ko v tretjem svetu o čem takem težko govorimo). Kaj drugega je, paradoksalno, najnovejše levičarstvo kot oblika fundamentalizma, sorodnega religioznim fundamentalizmom: rigorozni moralistični puritanizem, ki neprestano obsoja, ki ni sposoben dosledne moralne drže in odpuščanja ter distanciranosti do banalnih zadev vsakdana in si želi svojo voljo ter svojega osiromašenega duha vsiliti vsem ostalim.

Foucault in Nietzsche seveda nista nikakršna moralna filozofa, marveč ravno obratno, figuri, katerih misel se giblje onstran dobrega in zlega – a najnovejša levica bi se morala zamisliti nad tem, da sta v tem zgodovinskem trenutku bržčas konservativni kot levi misli.

Prevzem vulgomarksistične družbene ontologije, po kateri je oblast in s tem odgovornost zgolj na eni strani, je seveda mogoče razumeti denimo v razmerah carske Rusije ob vzponu najbrutalnejšega industrijskega kapitalizma, ki sili v za veliko večino ljudi danes v Sloveniji nedojemljive življenjske razmere ob brezbrižnosti in norčevanju stare aristokracije, kjer je moralno razmerje med pravicami in dolžnostmi skoraj v celoti porušeno v škodo delavstva, težko pa ga je razumeti v prostoru in času, ko velik del prebivalstva v Sloveniji predstavlja svetovno elito. Ko mnogi kulturniki povprek govorijo o neoliberalizmu, pozabljajo, da je ta pri nas še razmeroma benevolenten, da recimo ne poznamo neoliberalizma, ki se je uveljavil v Veliki Britaniji – institucije socialne varnosti in institucionalna podpora kulturi sta pri nas pač v svetovnem vrhu.

Ob vsem tem seveda ne moremo zanikati dejstva, da krivice, zlorabe institucij, sistemsko zmanjševanje delavskih pravic in zelo težke življenjske situacije obstajajo tako v Sloveniji nasploh kot znotraj kulturniške populacije. A k vzpostavljanju solidarnosti ne bodo prispevali moralna nedoslednost, odpoved osebni odgovornosti in abstraktno pravičništvo na družbenih omrežjih, temveč konkreten izraz solidarnosti do konrketnih ljudi v stiski, priprava konkretnih zakonskih ukrepov in ekonomskih alternativ (denimo zadružniških opcij in delavskega lastništva podjetij prej kot nedoločno revolucionarno sanjarjenje). Tudi sami slavitelji partizanstva bi težko ne oporekali temu, da težke življenjske razmere popolnoma determinirajo naše ravnanje, saj je denimo za upor proti okupatorju bilo nujno ravno preseganje okoliščin, prevzem osebne odgovornosti in – kar jim gre morda še posebej v nos – vzpostavitev jasne hierarhije ter kulta osebnosti, ki se niti v mnogih ureditvah iz različnih zgodovinskih obdobij in delov sveta ni nujno izključeval z nadzorovanimi demokratičnimi praksami.

 

Preostali prispevki in literatura na portalu

 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

  
Muanis Sinanović – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

      

Muanis Sinanović
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.