Muanis Sinanović – Evelio Rosero Diago – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Roman Vojske Evelia Rosera, enega najvidnejših sodobnih kolumbijskih pisateljev, je preprosta in po svoje lahka zgodba o zelo težkih stvareh. O življenju neke vasi in usode njenih ljudi v navzrkižju različnih vojsk, državne, kriminalne, gverilske, v morilski zmešnjavi, kjer niti ni več pomembno kdo je kdo, saj vsakdo nediskriminatorno prinaša smrt in se različni vojaki prelivajo drug v drugega. Zato tudi v knjigi večinoma nimajo imena oziroma predznaka. Tu ne gre za vsegliharstvo, ki se ga poslužujejo nekateri glasovi nekdanje Jugoslavije in pri tem izenačujejo rablja in žrtev, gre za to, da je v tovrstnem stanju neodločenosti in statusa quo ter množenja sovragov, enega in drugega resnično težko ločiti.
Zdi se, da je Rosero o nemogočem želel govoriti na tak način, da ne bi vzbujal izključno filistrskega sočutja ali skušal upovedati tragiko, ki je lahko samo neposredno občutena. Zato je pripoved povedana skozi usta morda kdaj neprijetnega, vsekakor pa zmedenega in v širši sliki morda celo simpatičnega starca, upokojenega pohotnega učitelja, ki v vasi živi s svojo ženo in neprestano sanjari o ženskih telesih. Njegovo videnje sveta je precej apatično, lahko bi rekli shizoidno, kot bi zrl vanj skozi vetrobransko steklo. V njegovo zavest se večkrat prikradejo domislice, ki delujejo kot da so od nikoder oziroma kod da nimajo smisla v kontekstu dogajanja oziroma so v kontrastu z njim. Ob grozljivih prizorih se denimo pogosto domisli česa zabavnega. Vendar ne gre za nek sadizem, tudi protagonist celoto doživlja kot tragično in neznosno, omenjeni pojavi pa se kažejo kot starostni obrambni mehanizmi.
Kljub svoji seksualni obsedenosti, ki sega tudi do deklic, pa se ob ugrabitvi žene izkaže, da je nanjo močno navezan in si življenja brez nje ne predstavlja. Po njenem izginotju zgolj še tava naokoli, pri čemer nam pisatelj učinkovito izriše pogled nekakšnega živega mrtveca.
Roman je svojemu času in perspektivi primerno kratek. Zdi se namreč, da danes izvirne pisave prihajajo predvsem (torej morebiti s številnimi izjemami) v kratkih formah ter v individualnih perspektivah, ki jih izrisuje jezikovna inventivnost. Lahko bi rekli, da trend »malih zgodb« še traja oziroma šele v današnjem času doživlja svoj resnični razmah, če upoštevamo še vzpon tako imenovane avtofikcije, v kateri se prav male, osebne zgodbe, kažejo kot motor proizvodnje političnih naracij. Male zgodbe so v takšnem vzponu, da pravzaprav postajajo velike zgodbe.
Roserova strategija se, kot rečeno, zdi očitna: ne govoriti o vojni na način, ki bi dogajanje sentimentaliziral, ki bi pred svetom objokoval usodo Kolumbije in podobno. Vendar pa se nam kljub nedvomni pisateljski veščini odpirajo vprašanja, ali nas je to umikanje iz velike podobe, ki ni pogojeno samo z avtorskimi odločitvami, temveč tudi z drobljenjem družbe v prislovično vedno bolj atomizirane posameznike z vedno bolj individualnimi zavestmi, res približa sami materiji? Ali nas to drobljenje približa statusu kierkegaardovskega posamičnika, kot nosilca resnične skupnosti ali bolj jalovemu apatiku, ki vpije v puščavi, ujet v svojo obsesijo z uravnavanjem ravni ironije in cinizma, dovoljšnih in obenem še sprejemljivih za udobno nameščeno zahodno občinstvo?
Roman Vojske se tako napenja na tanki vrvi, ki se razteza med preteklostjo in prihodnostjo literature. Po njej zelo spretno hodi, a vprašanje je, koliko je ta hoja po vrvi res učinkovita pri prikazu vojne tematike in njenih razsežnosti. Zanimivo je pri tem narediti vzporednico z Marquesovimi Stotimi leti samote, ki prikazuje nemir kolumbijske zgodovine v bolj klasični, čeprav še zmeraj izvirni in lokalno zaznamovani formi. Od Marqueza in magičnega realizma so se mnogi novejši pisatelji iz tega področja odvrnili, kar je razumljivo. Kadar se vzpostavi blagovna znamka nekega ultimativnega načina pisanja, ta pogosto začne dušiti druge in drugačne glasove, ki so se pojavili v drugem času. Opredeljevanje za eno ali drugo stran najbrž nima smisla, v obeh primerih gre namreč za organski razvoj določenega tipa pisave. Rosero in Marquez si delita določeno atmosfero. Čeprav v Vojskah ni magičnih elementov, pa je realnost sama tako absurdna, da poustvari že zaznano nezanesljivost resničnosti z njenim znamenitim vzdušjem, ki je tako privlačno za neudeleženega bralca.
Marquezov roman v nagovarjanju svetovne javnosti morda pride dlje, vendar istočasno utrjuje neko statično podobo svoje dežele. Roserov pa je manj monumentalen in nas morda nekoliko pusti viseti v pričakovanju, vendar se v bralca splazi skozi zadnje vhode in na bolj intimen, četudi ne čustveno nabit način. Absurdna resničnost je v tem primeru morda manj predmet golega bralskega užitka kot sredstvo posredovanja neke tujim bralcem nedosegljive izkušnje. Tako je pač s književnostjo – kljub temu, da še verjamemo v kanon, je treba brati vsako knjigo posamič in od nobene pričakovati nemogoče popolnosti.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
