/ 

Človek betona, človek zemlje

Esad Babačić – Muanis Sinanović – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

esad-babic
Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg, Cankarjeva založba, 2020.

   

Veš, mašina, svoj dolg, je nagrajena in s tem že etablirana knjiga. Ni potrebe po tem, da bi jo obravnavali kot neznanko, kot nekaj, kar pred bralce šele prihaja. Raje evaluirajmo stanje po nagradi. Je resnično tako relevantna, si zasluži svoj status?

Da. Zaradi treh poglavitnih razlogov.

Zato, ker je to knjiga, ki razume, kaj je utrip naših ulic. Ki razume, da košarka na njih ni zgolj postranska, rekreativna dejavnost, temveč samo njihovo bistvo. Da je za vsako blokovsko naselje košarkarsko igrišče tako pomembno, kot je za nacionalno kulturo pomemben Cankarjev dom. Tudi če igrišča in nacionalna kultura morda zanimata vedno manj ljudi. Ker je vsaka dobra partija enako pomembna kot dober koncert ali predstava. In ker se na igriščih piše zgodovina ulic. Zgodovina s svojimi pravili in svojo etiko.

Zdaj pa smo že pri drugi točki. Zbirka je pomembna zato, ker prikaže neko drugo, vse prevečkrat zanemarjeno skupnost. Skupnost, ki je nad državami, nad etnično pripadnostjo in nad ideologijo. Starodavno skupnost polisa. Babačić je rojeni Ljubljančan, ki je vpet v tok tega mesta skozi njegove različne faze. In to je vpisano v vsak njegov stavek, v vsak esej te knjige. Tako zelo, da se njegova mladost kaže kot mladost mesta. Njegovo staranje je staranje Ljubljane. Riše mapo njegovih povezav, njegovih organskih mrež, zbliževanj in razhajanj. Zadnje čase se veliko govori o intersekcijskih teorijah in politikah, križiščnih identitetah, v katerih se srečujejo, rasa, etnija, spol, religija in razred. Na križiščih Babačićeve Ljubljane se srečujeta razred, etnija in identiteta mestnih četrti. Identiteta mestnih četrti ju naddoloča. In to je izhodišče, ki ga v času abstraktnega življenja, kjer je politikanstvo izgubilo vsak stik s konkretnimi skupnostmi, tako zelo potrebujemo. Veliko nesporazumov, veliko sovraštva, bi bilo razrešenega, če bi politika štartala s prakso, z odločanjem na ravni blokov. Potem ne bi bilo važno več, kdo je Bosanec, kdo je gej in kdo temnpolt. Interes bi bil naenkrat precej skupen, in če bi že kdo gledal koga postrani, potem bi ga tok žive politične prakse hitro skuliral. Za skuliranje gre. Ulice so vedno znale skulirati budale na človeški način. Ulice, ne ulica.

In iz tega lahko preidemo na tretjo točko. Ker je Babačić kot zapisovalec teh besedil v prvi vrsti meščan, pa ne v smislu porazsvetljenske filozofske politične misli, gleda z neko predmoderno modrostjo, ki veliko bolj kot na teoretske koncepte prisega na ljudske modrosti in na njihovo poezijo. Na spontano sinkretičnost pesniškega zrenja. V njej se mešajo zastrta modrost bosanskega sufizma, slovenskega kmetstva in jugoslovanskega proletariata. Babačić bere svet skozi mrežo znakov, metafor. Skozi poetično jasnino, v kateri je vse jasno, čeprav ni jasno nič. V kateri je bolečina, ker so stvari jasne, a jih ni mogoče razrešiti. In v kateri je upanje, ker so jasne. Ker ni politično korekten, a tudi ni politično nekorekten.

Knjiga ni popolna, a ji ni treba biti. Saj vemo, da v tistih najboljših košarkarskih partijah na betonu, ki si jih zapomnimo, ne gre za organizacijo, za vzdrževanje istega tempa, temveč za potezo, za željo, za znoj pod odprtim sončnim nebom. Za trenutek, v katerem se zdi, da kar traja, ne pa za kompozicijo. Zbirka bi par tekstov kolumnisitčne narave lahko pogrešila. Dosti je ponavljanja referenc, ki pa obenem izražajo tisto obsesijo, ki je lastna vsem močnim tekstom. In milenijci se nikoli ne bomo ujeli s pogledom osemdesetašev, vedno se nam bo zdelo, da nas v nečem bistvenem ne razumejo, da vlada prevelik generacijski prepad. A tega se Babačić tudi zaveda in to tudi neposredno nagovori. In najbrž bo tudi naša generacija neločljivo zavezana pogledu svoje mladosti, tako kot so to ostale, kot pesnik zapisuje, tudi generacije pred njim.

   

   

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

 

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Esad Babačić – Muanis Sinanović – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   
Muanis Sinanović
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.