/ 

Perzijska psevdokriminalka

Seme smrti

Dževad Karahasan: Seme smrti, prevedla Jana Unuk, Beletrina, 2018

   

Seme smrti, prvi del trilogije s protagonistom Omarjem Hajamom, znamenitim perzijskim polimatom – astronomom, matematikom, pesnikom – se, če smo povsem iskreni, ne začne obetavno. Hitro se nam zazdi, da se bo pripoved ujela v klišeje pamukovskega orientalskega postmodernizma in bosanskega pripovedništva, ki črpa vire v zgodovini in je značilen za velikana Selimovića in Andrića. Kljub temu, da je Dževad Karahasan živeči klasik bosanske književnosti, se ne moremo ogniti občutku predvidljivosti.

A samo zato, da nas, toliko bolj nepredvidljivo, pripoved v naslednjem koraku z izjemno spretnostjo posrka in nas nato ne spusti več do konca. Med številnimi dopolnjujočimi se, izvrstno izdelanimi potezami romana, jih velja izpostaviti nekaj. Prvi je osrednji motiv kriminalne preiskave, ki bi lahko dajal občutek, da gre za kriminalni roman, toda izkaže se, da to ni. Da je pravzaprav psevdokrimič. Metafikcijski postopki obrazce krimičev razveljavijo in v tem kakopak nekoliko spominjajo na Ime rože. Kar jo od še enega klišeja loči, je to, da se tu Eccovemu krščanskemu srednjemu veku nasproti postavlja islamski srednji vek, s svojo drugačno filozofijo, pri čemer bi lahko sodili, da gre za nameren dialog. Izraza filozofija nam ni treba uporabljati zgolj v splošnejšem, vsakdanjem smislu, temveč tudi kot ime dejanske vede – Seme smrti je v veliki meri filozofski roman, ves čas odpira filozofska vprašanja, povezana predvsem z identiteto in človekovimi spoznavnimi zmožnostmi.

Toda ne gre za knjigo, ki bi bila zastavljena esejistično in pretirano zahtevno. Filozofija se odvija skozi interakcije, pri čemer pripovedovanju najbolj služijo odlično osnovani in razporejeni liki posebnežev. Pri tem Karahasan spretno izrabi stereotip vzhodnjaškega čudaka. Ekscentriki se pojavljajo ravno ob pravih trenutkih na pravih mestih, da izrečejo ključno opazko, ne da bi pri tem delovali vsiljivo. Ves čas delujejo na ozadju množice, ki se v povprečju ne razlikuje posebno od množice na kateremkoli drugem delu sveta.

Poučen bralec bo morda uspel opaziti subtilno vtkane vzporednice s sodobnim političnim stanjem v mestu. Islamski svet v romanu je prav tako kot Bosna in Hercegovina razdeljen na dva pola, dve glavni mesti, Hajamov Isfahan s svojimi vedno novimi gradnjami, finančnimi špekulacijami in posebno logiko delovanja zakona nekoliko spominja na sodobno Sarajevo.

Ob vsem tem na dobrih dvesto petdesetih straneh Karahasan uspe vključiti obilo zelo lepih, skoraj misitčnih podob, času odgovarjajočih zapletenih znanstvenih premislekov, vprašanja družinskih odnosov, seksualnosti ter razmerja med osebnim in javnim, ne da bi roman deloval prenapihnjeno. Gre za pravi kalejdoskop tem in motivov, ki nas bodo zlahka prepričale v ponovno branje. Kljub temu, da za suspenzom čutimo nek trik, ki se bo na neki točki sprevrnil v svoje nasprotje, se suspenza zaradi odlično zgrajenega okolja in vzdušja ne moremo znebiti. Pisatelj nas mami in obenem zavrača, z nami pleše zapeljiv pripovedniški ples.

Mestno okolje je prikazano nenavadno živo in v različnih odtenkih, v skladu s časom in Hajamovim počutjem. Poudariti velja tudi dialoge, ta najtežji del pisateljske obrti, ki so v romanu živahni, barviti, obenem pa umerjeni in naravno vpeti v razvoj zgodbe.

Na koncu pravzaprav ne moremo reči, kaj Seme smrti kot celoto razloči od scenarijev Pamukovih ali Ecovih klasik. Morda se tudi prav v tem skriva mehanizem bralskega užitka. Knjiga je dovolj varna in nevarna obenem, da deluje zelo zapeljivo. Obenem pa ima – kot smo zapisali – nedvomno dovolj svoje misli, dovolj metafizične teže in intelektualnega zaledja, da je karizmatična tudi onkraj dotičnih primerjav.

Seme smrti je ključno tudi zaradi interpretacije Hajama: če so ga številni na Zahodu obravnavali kot sekularno figuro v islamski zgodovini, kar brzčas izhaja iz nesrečnega predsodka o islamski veri, pa je Karahasanov Hajam avtentičen vernik: posvečen, a nedogmatičen, prodoren, a etičen. Poleg estetskega užitka je roman vredno brati tudi z vidika prefinjene, visoke oblike medkulturne relfeksije in izmenjave. Obenem pa tudi kot notranjo kritiko naraščajočega fundamentalizma v žlahtni tradiciji znotrajverske debate.

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: