Muanis Sinanović – Črt Kanoni – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Zbirka spominskih zapisov Črta Kanonija (1952), znanega predvsem kot novinarja in filmskega dokumentarista, oživlja spomine na odraščanje v Studencu, tamkajšnji ustanovi za duševne bolnike, ki jo je vodil njegov oče. Gibljemo se med poznimi petdesetimi in zgodnjimi šestesetimi, v razponu nekaj let, ki pa so skozi otroško dojemanje časa in vsrkavanje sveta okoli sebe pustila v avtorju izjemen vtis. Na eni strani odrasel, ljubljanski Črt Kanoni, in za njim poprej nedostopen studenški. Istočasno pa na eni strani stara Ljubljana, ki ji današnja obrobja še niso bila pripojena, polna bujne narave in deških pustolovščin, ter integrirana, urbanizirana, pusta in betonska sodobna margina. Prav ta obrobja, daleč stran od bleščevaega in disneyficiranega centra, pravzaprav krepko na laž postavljajo ciničen samopromocijski izrek “Ljubljana je najlepše mesto na svetu” in tudi tisti, ki smo v omenjenih naseljih kot študentje s province bivali, lahko razumemo Kanonijeva neprijetna občutja, dasiravno so ta zaokrožena z vitalnim optimizmom.
V avtorjevem popisovanju oživi čas pred popolnoma zaprtimi psihiatričnimi ustanovami, obdobje, ko so z bolniki živele tudi družine psihiatrov, in ko so pacienti opravljali dela, za katera so bili izurjeni – tudi zaradi resocializacije, ki jo danes promovirajo, a paciente zavoljo izumetničenih načel in v imenu neizkoriščanja, če je verjeti Kanonijevemu zaključku, pustijo osamljene in z občutkom nekoristnosti.
Pred nami se živo odvijajo deške dogodivščine, a tudi zgodovina samega kraja, povojna zapuščina, kulturno ozadje, podoba mesta, inventarij neke dobe, kar je posebej pomembno zato, ker se zdi, da je v kolektivnem imaginariju prav ta čas izgubljen. Beremo in poslušamo lahko bodisi o predvojni Ljubljani bodisi o desetletjih nove, industrializirane in z blokovskimi naselji posejane prestolnice. Tako iz te bele lise izjemno doživeto, v slovničnem pretekliku, a litarano-doživljajskem sedanjiku vznikne navidez izgubljeno, v čemer nas kot sodobne ljudi sredi občega nihilizma lahko navda upanje. V zadnjih petnajstih letih se zdi, da nas daje predvsem nostalgija, občutek, če sledimo Marku Fisherju, ne samo izgubljene preteklosti, temveč tudi prihodnosti, za katero se nostalgično oziroma v preteklost, ko se je zdelo, da zgodovinski horizont prihodnosti ostaja odprt. V skladu s tem pa nas spremlja tudi kultura temačnega razumevanja starosti in ponikanja časa v nepovrat prekarstva, depresivnega hedonizma, geopolitične in klimatske tesnobe, linearnega drsenja v nič. Vendar pa skozi branje Kanonijeve knjige dobimo neko drugo, krožno ali spiralno perspektivo časa, v kateri se starost znova približa igrivosti otroštva, in v kateri preteklost odtujenega mesta ni izgubljena.
Dečkovo otroštvo je včasih že skoraj kičasto idilično. Slog je preprost, neizumetničen, mestoma se opira na zaskorjane besedne zvezde, vendar v njem kot iz odprtine v zemlji buhtijo spomini, do podrobnosti. Tu in tam se ponavljajo, zapadejo v rutino in blago monotonost, vendar nas nato zopet pritegne kakšna podrobnost in znova se tesneje oprimemo sedeža v časovnem stroju.
V opisih otroških dejavnosti se lahko prepoznajo različne generacije, menjajo se le priprave, imena znamk, podrobnosti: v znani horizont se udobno nameščajo neznani elementi, s čimer se tuje želo preteklega pretvarja v toplo domačnost. Tisti, ki se še spomnimo obdobja do konca devetdesetih, pred uvedbo velikih trgovskih centrov in totalnega potrošništva, bomo prepoznali tip obrti, iger v naravi, slaščičarn in podobno. Pri tem nas lahko navdajo močna in nejasna čustva, če beremo kot mlajši, siloviti sunki zavedanja, da smo na tem svetu tudi sami zgolj zabrisane vesele in žalostne figure vrtiljaka. Vendar to zavedanje ob sočnosti in radosti opisov ni temačno, temveč na nenavaden način skoraj katarzično.
Izgubljeni čas se ne vrača v proustovskih introspektivnih serijah debelih knjig, ne skozi modernisitčno razbohotenost, temveč skozi kompaktno in osupljivo neposrednost. Tam dola, za zidom, priča o tem, da knjigi ni treba biti epohalno delo, da nas prepriča nekje v globini. Gre za zelo lepo, čeprav mestoma malo monotono branje, ki ga lahko priporočamo komurkoli in kadarkoli.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
