/ 

Cenzura, a čigava?

Muanis Sinanović – ob odzivih na antologijo Bog si ga drka na nas – Kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Na začetku bi rad poudaril, da osebno poznam Dejana Kobana, Igorja Divjaka in Lenarta Sušnika, ki so izdali zbirko, o kateri govorimo. Z Dejanom se že nekaj časa dogovarjava za kavo in prevzem knjige. Z vsemi tremi smo o položaju debatirali in davno zaključili. Spoštujem njihovo integriteto in značaj – kot sva rekla z Lenartom, game recognizes game. Kljub ideološkim nestrinjanjem, bi jim kot osebam zaupal v najtežjem položaju.

Prav tako nimam nič proti pesnicam in pesnikom, objavljenim v knjigi. Še več, privoščim jim promocijo, ki so je deležni, saj vem, kako težko se je priključiti, če nimaš ustreznega ozadja. Želim jim vso srečo na njihovi pesniški poti.

Samo vprašanje kot tako je za mene precej preprosto. DSP je cehovska institucija, ki naj ohranja nevtralnost. Na portalih in v občilih so dobrodošle razprave in polemike iz vseh strani, in te se tudi odvijajo, nad čimer se nihče do sedaj ni pritoževal. Naslov antologije pa kot statement onkraj razprave udejanja določeno moč. Ko se krhko ravnovesje enkrat poruši, je narejen precedenčen prvi korak v prevzem institucij. Ravno proti temu se mnogi borijo v zvezi z RTV. To ni teološko ali filozofsko vprašanje, temveč sociološko in politično.

Razlaga urednikov glede pomena besede “Bog” v naslovu je notranje koherentna. Vendar je treba poudariti, da obstajajo določene omejitve pri rabi besed, ki imajo za določene skupine intimen pomen. Denimo p*der, c*gan, n*ger. V osebnem krogu lahko rečem prijatelju geju v šali p*eder, dokler lahko on meni reče terorist, in vsi poznamo nepisana pravila zafrkancije ter se sproščeno zabavamo. Ni nujno, da se oba strinjava s prepričanji drug drugega, vendar tudi ni nujno, da se najina življenja zelo razlikujeta – nisem asket niti svetnik, življenje in družba pa naju lahko spravita v položaje, zaradi katerih bova imela več skupnih izkušenj kot jih bova imela z dednimi privilegiranci, domnevnimi liberalci. Življenjska praksa gre po svoje in nas po svoje tudi subjektivira. V javnem kontekstu te konotacije izgubijo svoj pomen, in od tod potreba po previdnosti.

V osrednjem slovenskem časopisu je izšel članek o omenjenih zagatah. Novinar, ki ga poznam še iz časov Radia Študent, mi je zastavil nekaj vprašanj, na katera sem mu tudi odgovoril. Odgovore hranim in so na voljo v vpogled. Poudarjali so vse omenjene nianse in skušali vse skupaj pomiriti ter pokazati na osnovno logiko.

Moj poskus je bil predvidljivo neupoštevan, težko pa je bilo predvideti ta nivo nesramnosti in polarizacije. V naslovu se je takoj pojavil škandalozen naslov o cenzuriranju. Če smo natančni, do cenzure ni prišlo, prišlo je kvečjemu do cancelanja oz. deplatformizacije, ki je glavno orožje v boju ravno nasprotne strani. Knjiga je izšla, nihče se nad tem ne pritožuje, zgolj DSP je odrekel soizdajo. To sem tudi napisal v odgovoru novinarju, vendar ni upošteval. Liberalni intelektualci dan in noč prežijo, kaj bo rekel kdo, tudi, če se briga zase, in za svojo skupnost, ne odnehajo, dokler se ti ne zvlečejo pod rjuhe; spinajo, delajo slamnate može, grozijo in črnijo. Brane Mozetič je nedavno na Facebooku objavil fotografijo obnovljenega zvonika in pripisal “golazen”. Povsem normalno. Boris Vezjak nas utruja z razlagami, zakaj je duhovnik totalitarec, ker je rekel, da kristjanke dišijo, saj s tem diskriminira ostale ljudi. Kot musliman se ne počutim niti malo ogroženega, če kristjan reče, da kristjanke dišijo. Ta mašina teče dan in noč In potem si ti cenzor, ko enkrat za spremembo želiš enako obravnavo. Distancirati se od medijev, kot sta Nova24 in Demokracija, bi bilo seveda odveč.

V celoten prispevek je vključil en stavek iz mojega odgovora. V tem pogledu mi je namenjenega približno toliko prostora kot gospodu Jožetu Možini, ki je kot edini podpisnik izpostavljen. Pismo DSP-ju je podpisalo približno dvesto ljudi različnih prepričanj in usmeritev, kar je bilo odlično izhodišče za razpravo. Zakaj je bilo treba posebej omeniti g. Možino, če ne zato, ker je polarizirajoča in na drugem polu osovražena figura? Zakaj, če ne z namenom hujskati? Nimam nič proti temu, da je pismo podpisal, kot vsakdo, ima tudi sam pravico sodelovati v javnih zadevah, in je v njih dobrodošel, sprašujem se le, zakaj se ga uporablja kot nekakšno figuro v igri?

Namesto tega so vsi članki doslej v zvezi z menoj omenjali Salmana Rushdieja, gospa Tanja Tuma pa tudi Charlie Hebdo. Sprašujem se, od kod te analogije? Sem komu grozil s smrtjo ali razpisoval fatve (seveda po vseh desetletjih tudi pomen te besede ostaja nepojasnjen – fatva je katerokoli mnenje verske avtoritete, denimo mnenje, da kajenje cigaret ni priporočljivo, in ne obstaja centralna institucija, ki ga lahko spremeni v zavezo; praktično lahko kdorkoli z diplomo razpiše fatvo, četudi je še tako bizarna)? Ali je dovolj to, da sem musliman? Življenjske izkušnje me učijo, da je pripadnik manjšine pri liberalnih elitah zaželen, dokler je nebogljen, ubog, dokler lahko preko njega izkazuješ svojo dobrodelnost. V trenutku, ko se izkaže za subjekta in želi prakticirati svoje državljanske svoboščine, je dojet kot grožnja.

Časopis je v članek vključil mojo fotografijo, ki je stara deset let. Pustimo ob strani to, da ni več reprezentativna, saj imam na njej še deško kožo in trideset kil več. Predvsem je moja najbolj čudna fotografija. Mar v zadnjih desetih letih nisem dosegel ničesar? Mar nisem nastopal na mnogih javnih dogodkih, kjer so bile posnete nove fotografije in mar takšen časopis nima dovolj obširne baze javnih osebnosti? Upravičeno lahko sumim, da je bila uporabljena z namenom diskreditacije mojega mnenja, ki itak ni bilo upoštevano. Medij je pač tudi podoba.

Vsa ta vprašanja sem naslovil na uredništvo časopisa. Zahteval sem opravičilo in moj popravek ter odprtje debate o medijih v službi politke. Poudaril sem, da nisem očkov sin – kot nekateri vpleteni in kot veliko število ljudi, ki v Sloveniji kreira mnenje, poleg očkovih hčera – da me domobranci in partizani ne zanimajo in kot državljan zgolj zahtevam enako obravnavo. Čakal bi na odgovor, ki ne bi prišel.

Članku so priloženi tudi primeri takšnih ali drugačnih tožb in dejanskih cenzur, v Sloveniji, na Poljskem in podobno, ki z našim primerom nimajo prav nobene zveze. Tu ne gre za pritiske teokratske države, bolj ustrezne primerjave bi bile denimo tiste z odstranitvijo Jordana Petersona s Twitterja. Vem, da ima novinar visoke kognitivne sposobnosti in so mu jasne osnove pravil sklepanja in vlečenja primerjav. Zakaj torej zapade v takšno iracionalnost, če ne zaradi popolne ideološke zaslepitve?

Bilo je namreč tako, da se je tik pred realizacijo eden od projektov, pri katerem sem sodeloval in novinarka tega medija me je prosila za izjavo. Še preden sem se uspel odzvati, sem že izvedel, da je iz uredništva prišla direktiva, da mi v tem časopisu ne bodo delali več promocije. Ko sem to obelodanil na IG, sem izvedel, da je novinarka deležna teženja s strani različnih urednikov v hiši. Toliko o cenzuri – kaj ji je bližje, deplatformizacija ali ravnanje urednikov. Njenega imena ne bom razkrival, v tej situaciji ni nič kriva, informacijo sem izvedel iz drugih internih virov. Ideja, da mi ne bodo delali promocije, je ustrezna – saj so mediji bolj ali manj postali promocijske platforme, ne pa kritične institucije.

Novinarja, kot pravim, poznam iz časov radia, in na portalu je mogoče preveriti, da je njegov nazor bolj ekstremen kot moj, ne da bi se spuščali v osebne anekdote. Do tega nazora ima pravico, tako kot imam jaz do svojega. Toda kje so osnovni novinarski standardi? Druga avtorica je za isto izdajo napisala svoje mnenje, nekoliko osladen in vznesen tekst, ki se popolnoma ogiba dejstvom in poskusom razumevanja, tekst, ki je brez vsebine, zgolj jezdi na moralnem high groundu. Pribijanje, pač.

Sprašujem se, kaj kvalificira nekatere ljudi na polju kulture, izobraževanja in novinarstva za službe? Zakaj so tako naduti, nesposobni in hinavski? Zdi se mi možen le en odgovor: pijani so od moči, istočasno pa se bojijo, da bi jo izgubili. Če imaš dedno pozicijo, če ti je zagotovljeno, da se lahko skozi karierno pot prebiješ s parimi frazami in brez mišljenja, če se zavedaš svoje profesionalne šibkosti, boš javnost dojemal istočasno kot peskovnik in boš zafrustriran ter prestrašen, da ti ne bo enkrat treba polagati računov. Vsak dan se moraš hajpati, da delaš v imenu višjega dobrega, žrebati tistih par dogem, in obtoževati druge, da so dogmatični. Vedno sem bil skeptičen do obtožb Janeza Janše o pritiskih na medije; ti pritiski so, za razliko od pritiskov na nasprotnem polu, povsem transparentni, medtem, ko na drugi strani ljudje čofotajo v provincialni mlakuži strahu. Dolgo so mi že znani.

Osuplja me tudi prepričanje, da bomo vsi kar zamrznili od strahu in se podelali v hlače. Nekdo mi je rekel, da sem tudi sam etabliran, imam moč, saj sem dobil nagrade. Prijatelji, da sem prišel do sem, sem moral skozi reči, ki jih niste videli niti v filmih. Kot pravi meme – we are not the same. Ustrašiti se pred sinkoti in hčerami ne bi bilo samo nemogoče, temveč tudi nečastno, v nasprotju z mojim uličnim kodeksom. Navsezadnje je vse, kar rabiš, da prekineš dolgočasni BDSM mučenje partizanov in domobrancev, en Busanc, ki ga ta igra preprosto ne zanima in bo vztrajal pri tem, kar mu pripada. Za lastno reputacijo mi je postalo bolj ali manj vseeno – dosegel sem, kar sem si zastavil, in se lahko mirne volje prestavim v poklic, kjer bom zaslužil več, in se mi ne bo treba stalno pozicionirati v teh butastih diskurzih, kjer mi ne bo treba serijsko proizvajati tekstov, za katerimi ne morem zares stati, in kjer bom lahko govoril, kar pač želim, ne da bi se mi bilo stalno treba ukvarjati z gnilimi kompromisi. To bom tudi storil in svoje delovanje na podorčju kulture omejil zgolj na stvari, ki me strastno zanimajo – tako je bilo na začetku tudi mišljeno, konec nedolžnosti pa vedno pride. Naredil bom korak nazaj, pravim, vendar mi ni nikoli težko narediti ponovnega koraka naprej, če bo to potrebno.

Vse skupaj lahko še zaostri zaskrbljenost, glede naraščajoče nestrpnosti do verujočih, ki sva jo z avtrojem prijazno izpostavila v pismu, in je pravzaprav dokazala najino poanto. Potrebe po prijaznosti pa niti ne vidim več. Navsezadnje pa bi poudaril, da sem spoznal, da gre tu v prvi vrsti za razredni problem. Nivo komunikacije z omenjenimi izdajatelji je izrazito drugačen, saj so osnovne človeške vrednote izrazito drugačen – gre za razredni vitalizem, sposobnost vživljanja v stisko drugega, osnovno poštenost, neposrednost, transparentnost. To mi vzbuja upanje na možnost razrednega boja, le izboriti si je treba svoj glas in se odreči zastopništvu elit, ki jim je boj za deprivilegirane izvor prihodkov, in nimajo nobene zaresne izkušnje s stisko tistih spodaj. Razdvajajo nas zaradi svoje koristi.

NO PASARAN!

Odgovori, ki jih je Muanis Sinanović poslal novinarju Dela

Kar se mene tiče, pismo razumem kot dosledno sledenje današnji občutljivosti na govor v javnem prostoru. Verske institucije in njihovi predstavniki so pogosto tarče neusmiljene, skoraj objestne kritike, gleda se jim pod prste. Ta kritika je včasih upravičena, drugič manj. Vsekakor obstaja moda zgražanja, ki zaostruje položaj, v katerem raste splošna občutljivost na vseh straneh – in teh je več, kot si zelimo videtu.

 
Proti avtorjem antologije nimam nič, urednika Lenarta Sušnika cenim, z Igorjem Divjakom tudi veliko sodelujeva. Razumem njihovo razlago in namene. Vendar naslov antologije pod okriljem stanovskega društva zaseda poseben status, sploh v luči neposredne politizacije, v katero so vpleteni nekateri akterji antologije – v dobrem in slabem. Poleg tega je tu Bog misljen kot metafora, levoliberalna dogma pa je, da se elementov drugih prepricanj in kultur ne apropriira.
 
Z izidom situacije sem zadovoljen. Podpiram svobodo govora. Vseeno mi je tudi, če s tem knjiga dobi dodatno promocijo, morda pa to pomaga mladim pesnikom in pesnicam v bodoče. Mislim pa, da morajo krovne organizacije v javnem interesu upoštevati interese vseh. To so prepoznali stevilni podpisniki, ki so tudi neverujoči ali nagnjeni v levo. Sam si ne bi privoscil analognega naslova, ki bi se loteval drugih skupin in prepricanj. 
 
Podpise je zbiral večinoma Kristian preko svojih kontaktov, potem pa se je zgodil efekt snežne kepe.
Muanis Sinanović – ob odzivih na antologijo Bog si ga drka na nas – Kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.