/ 

Preko pesmi do pesmi

  
Borut Gombač – Muanis Sinanović – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

         

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Borut Gombač: S konico konice jezika, KD Hiša poezije, zbirka Sončnica, vsa nora od svetlobe, 2019

    

S konico konice jezika je zbirka parov pesmi. Na eni strani se nahajajo verzi, ki na prav poseben način stopajo v metapoezijo, poezijo o poeziji, ne da bi ta vstop kdajkoli bil izrecno izrečen. Pesmi se gibljejo na neopredeljivem področju med izrazito pesniškim podobjem ter esejizmom in intelektualizmom, ne da bi ju mogli v polni meri opredeliti s slednjima izrazoma. Gombač s samimi pesniškimi postopki serijsko in zato, sklepamo, zavestno, misli skozi pesnjenje in misli, kot lahko le v pesmi. Misli ontološko razmerje med jezikom, svetom in zavestjo. S svojim zveriženim in neposrednim sopostavljanjem pisanih nasprotij nekoliko spomni na Miklavža Komelja, gotovo pa ne toliko, da bi lahko očitali prekomeren vpliv. Morda lahko to najizraziteje opazimo v kratki pesmi Nazaj: »Veš, / če bi se vrnil tja, / od koder sem pravkar prišel, / bi se vrnil v kraje, / v katerih nisem bil še nikoli.« Opisano mišljenje je nenaivno, jasno se zaveda sebe v razmerju do drugih oblik vednosti, znanstvenih ali humanističnih. Pot domov denimo pravi: »Kam se je pogreznila koža, / ki jo prekriva tetovaža verzov, / filozofskih traktatov, / socioloških študij, / matematičnih izračunov, / kemičnih formul, / fizikalnih dokazov / in računalniških programov.« V razčaranem svetu, ki ga je (navidezno) osvojila vednost, se ne zateka k poeziji kot apriornemu področju magije, temveč dopušča jeziku samemu, osveščenemu lastne sodobnosti, da stvari postavi na glavo, da iz lastne razpoke na plano privleče čudežno. Omenjeni kitici denimo sledi: »Kam je izginilo izrobkano telo telesa, / ki se s svojimi lepljivimi prsti nikoli ni dotaknilo zraka, / ki se nikoli ni ustavilo na pločniku / ali na pragu stanovanja, / ki ni nikoli potrkalo / ali pozvonilo, / ampak je ves čas le pritajeno čakalo, / da je ključavnica odklenila ključ / in so se vrata z vso svojo težo naslonila na kljuko.«

Kot da je treba biti potrpežljiv, da pravzaprav ničesar ni treba performirati, napovedovati, razglašati, ozvočiti, temveč iz jezika samega vznikne nekaj, kar je postavljeno na glavo, vrata, ki se naslonijo na kljuko. Vrata se naslonijo na kljuko prav zato, ker do tega pride v pesmi. V tem je nekaj postmodernističnega, a tudi neujemljivega. Tu je vsakdan in sublimno; Gombač se enkrat denimo giblje za hrbtom Čučnika in drugič za hrbtom omenjenega Komelja, giblje tam preko Trojan, v skorajda Drugem bolj izpostavljenega dela slovenskega literarnega polja. A to gibanje, kot smo rekli, ni gravitiranje, ne gre za gibanje satelita, temveč za neko neznano suverenost, ki iz Gombača – tudi ob njegovi dolgoletni prisotnosti – dela izrazit glas današnje slovenske poezije. Najboljša analogija, ki se je lahko domislim, je postpunk – nekaj, kar pride po punku, ne more več biti punk, a se vendarle ne odpoveduje njegovi energiji in zaupanju v jedro njegovega projekta. Po svoje gre za poezijo, značilno za konec zgodovine, potem, ko je bilo vse že poskušano, vse ovrženo, a nič ne more zares odpasti. V tem smislu gre za antiutopično, skromno poetiko. Nadaljujmo s Potjo domov: »Vse, / kar je komaj več, / kot to, / da je, // vse, / kar sem komaj več, / kot to, / da sem, // vse to morda samo po sebi sploh ni vredno omembe. // Pa vendar je tista komaj zaznavna slutnja, / tako nebrzdano divja, / tako mesnato strastna, / tako eksplozivno čutna, / da zaradi nje vedno znova ponižno pokleknem, / da se zaradi nje vedno znova prostodušno pustim zavesti / neznosni moči konteksta.« Navsezadnje je tudi poetika, ki nekoliko spomni na tisto Sergeja Harlamova, le da je manj industrialna, manj pezdniška, manj zakoreninjena v modernizmu kot svojem bistvenem izročilu.

Kaj naj potem rečemo o sopotnicah obravnavanih pesmi, tistih, ki se znajdejo na desni strani v kurzivi? O teh skrivnostnih miniaturah, zgoščeninah. Če so na levi strani esejske pesmi, so na desni strani pesmi-beležke. Obe strani imata nekaj skupnega, a težko je reči točno kaj. Če je leva stran prav toliko misel kot pesem, pravzaprav ne bi mogli nič drugače reči niti za desno. A desna deluje kot komentar, čeprav je osvobojen svojega referenta – je komentar na nič. Ali pa morda raje komentar na komentar poezije (v torej čisto žlahtnem smislu), ki prejšnji poskus v nekaj vrsticah izbriše. Namig morda ponuja naslov: konica konice sugerira tisto neizčrpnost jezika, ki se najočitneje izraža v samem pesnjenju, tisto zaradi česar poezije ne more izčrpati noben program in zaradi česar je nagnjenja k vedno novemu preseganju same sebe, tudi če ji družbeni kontekst sploh ni naklonjen.

In morda je smiselna naslednja gesta po branju zbirke: brezrezervna vrnitev k poeziji onkraj vseh ovir, ki jih postavlja doba – ne samo pristopati k poeziji skozi njo samo, temveč s poezijo neposredno vstopiti v svet.

  

   

  

Borut Gombač: Iz zbirke

    

S konico konice jezika

Sveder se še ni dotaknil zoba.

Telefon še ni zazvonil.

Še malo in sonce bo natanko šest stopinj pod obzorjem.
Stik civilnega in astronomskega mraka
je še primerljiv z Michelangelovim Dotikom.

Ulične svetilke še niso prižgane.

Kazalec desne roke se še ni z zadostno težo naslonil na tipko delete.

Sneg še ni zdrsnil s strehe.

Oči ne zaznajo vek,
ker s pogledom še vedno razpirajo telo.

Polprazen mestni avtobus še ni povozil potepuške mačke,
ki se na pol blazna goni že tretji dan.

Žoga še ni treščila v šipo.

Pravkar izstreljena krogla se še ni dotaknila telesa.
Pravzaprav se mu je že povsem približala:
zrak,
ki se pred njo v valovih razmika čez razgaljene prsi,
je podoben nevidnemu in žgečkljivemu puhu,
vroči sapi razžarjenih ustnic.

Tako blizu!

    

— 

     
Pravzaprav se svinčena konica že dotika kože,
lahno
in neskončno nežno.

   

    

     

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  
Borut Gombač – Muanis Sinanović – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

 

Muanis Sinanović
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.