Muanis Sinanović – Borut Golob – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Tretji roman Boruta Goloba ubira pristop, ki bi ga brez zadržkov lahko označili za dobrodošlega. Šala je roman, ki govori v prvi osebi množine, glavni in edini protagonist pa je proletariat v časovnem obdobju med osemdesetimi in nastopom zadnje – vsaj uradno – velike svetovne finančne krize. Roman je, kot vemo, meščanski žanr, ki je bistveno prispeval k nastanku novih zamišljenih skupnosti, predvsem nacionalne. Nacionalne skupnosti v okviru kapitalistične nacionalne države. Omogočil je, da znotraj zamišljenega prostora sobivajo ljudje, ki se ne bodo nikoli srečali, a pripadajo isti skupnosti. Bralcem je omogočil predstavo, da smo del nečesa večjega, da proletarec iz Lyona pripada isti stvari kot buržuj iz Pariza. Pomagal je vzpostaviti tudi individuum, ta veliki izum kapitalističnega meščanstva. Zdaj pa vse to nekako izginja: buržoazija kot razred izgublja svojo kulturno posebnost, nacionalna skupnost se kaže kot problem, zahodni um izgublja vlogo suverena, podnebje in očitne svetovne neenakosti pod vprašaj postavljajo stare skupnosti, internet vzpostavlja možnosti zamišljanja novih in jih s tem tudi sooblikuje. Skrajni čas je, da tudi roman prevpraša svoje koordinate in formalne dogme.
S tem, ko Golob to stori in ko da glas kolektivnemu sobjektu, tudi zamaje naše predstave o tem, kaj roman je in predvsem, kaj bi lahko postal. Ni dialogov, ni psihologije, ni tiste specifične odnosnosti. Večkrat se zazdi, da beremo podaljšan esej. Kar je super. Zdi se, da se trend tako v književnosti kot v filmu, kar je mogoče opaziti skozi spremljanje nadnacionalnega nabora produktov, obrača v smeri zabrisovanja meja med žanri in stopanja dokumentaristike v ospredje, kar se dogaja spontano, lahko bi rekli zaradi zahteve zgodovinskega trenutka.
Kljub pogumnemu potapljanju v novo formo pa vsebina prevečkrat ostane zatohla. Roman zgodbo proletariata v času poznega socializma in tranzicije dobro zastavi. Z jedkim cinizmom ter s pomočjo večcevnega topa sarkazmov vzpostavi literarizirano primerjalno perspektivo, v kateri se mešajo anekdote, tipične za zgodovino naših tovarn. Nepopustljivi prijem tega cinizma in črnega humorja, ki razbija sentimentalne in idealizirane podobe delavstva, večkrat doseže briljanco. Tukaj ni realiziran nobeden od režimov, lahko bi rekli, da bralec do ustrezne primerjave in preference pride po negativni poti, na podlagi izpeljevanja tega, kaj je manj slabo. Vsekakor izbrani formi ustrezen pristop k dramatizaciji zgodovine.
Problem je, da ta cinizem sčasoma začne razžirati samega sebe. Izgubi se fora. Roman se ujame v specifični generacijski kompleks vsevednosti. Ni naključje, da se dogajalni čas razteza med osemdesetimi in začetkom krize. Govorimo o generaciji, ki jo je v ključni meri zaznamoval socializem v svoji dekadentni fazi pa liberalizem v svoji vulgarni, narodotvorni fazi, spremešani s provincialnim bumerskim konservativizmom. To situacijo knjiga sicer uspe reflektirati, vendar se ne uspe izogniti svoji ponotranjeni, nezavedni drži, v ozadju katerega tiči prepričanje, da se ne more nič več zgoditi, da smo prišli zgodovini do dna in da svetovnonazorsko ni mogoče preko kolumnistične kritike vsega, pri čemer to vse gre preko dnevne politike, nabirajoče se v tok desetletij, vulgomaterializma, nedeljskega univerzalizma, trešerskega nihilizma optimističnih devetdesetih in šnopsarskega hedonizma. Vendar so ravno popotresni sunki krize prinesli generacije, ki so povsem deindustrializirane, deliberalizirane, istočasno globalizirane in antiuniverzalistične ter antiliberalne (kar ne pomeni nestrpne, pogosto ranvo obratno), intelektualno bolj opolnomočene, kot bi si predhodniki lahko predstavljali, naphane s kemičnim porno hedonizmom, o kateri so te lahko samo sanjale. In tako naprej. Pametovanje, ki mu sledimo v romanu, zato v tem kontekstu in na neki točki izpade naivno, zarjavelo. Razlika med nekom, ki je rojen v prvi polovici sedemdesetih in vsemi, ki so rojeni po drugi polovici osemdesetih, je enaka kot med nekom, ki je rojen v prvi polovici sedemdesetih in njihovimi starimi starši, ki jim je električna kitara pretirano dražila ušesa, a so bili – upravičeno ali ne – prav tako nagnjeni k pametovanju. Gre preprosto za različne svetove. Zgodovina pristop, ki ga srečamo v romanu, postavlja pred velike težave.
Izvzemimo v tem primeru prikaz žensk, ki se izriše v Šali. Res je, ta pisava ne špara nikogar. Pa vendarle ženske praktično ne zasledimo zunaj povezave z njenim “mednožjem.” Umazanega delavskega seksa je veliko, tudi moški so zašvicani in kosmati, a vseeno imajo še kakšno drugo – čeprav negativno – lastnost kot “mednožje”. Ko se že petindvajsetič ženska pojavi v istem stavku z njenim “mednožjem”, nam je jasno, da je z njim poistovetena. In če se sprva še lahko muzaš, kasneje skušaš ignorirati, ti na koncu gre že pošteno na živce, kot naporen stric za šankom. Tudi če se nimaš za feminista. Kje lucidni cinizem preide v šankovsko grobost, je odvisno od senzibilnosti in senzibilnost se je v zadnjem obdobju tudi znotraj slovenskega bralskega konteksta najbrž nekoliko premaknila.
Kljub uspešni dramatizaciji razmerja med poznim socializmom in tranzicijo, pa vseeno ne moremo reči, da o enem in drugem izvemo kaj novega. In kljub temu, da se roman uspešno ogiba moraliziranju ter, kot smo rekli, idealiziranju, na koncu še vedno ostaneta predvsem dve splošni modrosti, ki ju poslušamo ves čas: 1) kapitalizem je beden in 2) vse ideologije si človeka podvržejo. No, morda je res tako, da teh dveh tez ne slišimo vedno skupaj, zaradi polariziranosti, tako, da Šali lahko pripišemo preseganje zatucanih lokalnih binarizmov. Pa vendarle naj zaključimo, da roman morda ni naše najljubše branje leta, a se ga, tudi ob njegovi kratkosti, splača prebrati, če si želimo dozo nabritega cinizma in avtentičen uvid v novejšo zgodovino industrijskega proletariata na Slovenskem – škoda le, da ta cinizem, kot smo rekli, spodje samega sebe, zato mu ne uspe biti dosleden.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
