/ 

Mišljenje migrantskega taborišča od znotraj

Muanis Sinanović  – Behrouz Boochani – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Behrouz Boochani: Nobenega prijatelja razen gora, prevedla Alenka Ropret, založba Sanje 2021.

Protislovje nacionalne države je, da istočasno podeljuje in jemlje pravice. Na kateremkoli ozemlju, ki je abstraktno zamejeno v nacionalno državo, je dovoljeno biti zgolj, če imamo dokument, ki dokazuje, da smo državljani te ali katere druge države, s katero ima ta sklenjen dogovor oziroma smo vsaj zapisani v njenem registru državljanov. Država ima v različnih okoliščinah različne stopnje pravice, da nas iz tega ozemlja izrine ali nam znotraj njega omeji gibanje. To se najjasneje pokaže v času oblikovanja novih držav ali širjenja starih: v obdobjih odcepitve ali osvajanj. Slovenija je v času osamosvojitve svojo suvereno pravico udejanjila tako, da je številne ljudi izbrisala iz registra prebivalstva in jim tako nenadoma odvzela pravico do suverenega odločanja nad svojim življenjem. Druge države se lotijo etničnega čiščenja z izgonom, kot denimo Hrvaška, ki je pregnala Srbe. Skrajna oblika tega podeljevanja in jemanja pravic je odvzem življenja tistim prebivalcem, ki si naj ne bi zaslužili živeti na določenem ozemlju. Ta odzvem imenujemo genocid. Gre za pojave na spektru, ki pa se začne že s samim obstojem nacionalne države. Vsakdo med nami se lahko v ustreznih okoliščinah potencialno znajde v katerem od teh položajev, saj je celoten svet prepreden z nacionalnimi državami, ki v vsakem trenutku odločajo o naši pravici do obstoja na danem ozemlju. V trenutnem svetovnem sistemu nekateri potegnemo daljši, drugi krajši konec. Eden od slednjih je Behrouz Boochani, avtor proslavljene knjige Nobenega prijatelja, razen gora, ki je letos v prevodu Alenke Ropret izšla pri založbi Sanje tudi v slovenščini.

Boochani je pripadnik kurdskega ljudstva, ki je kljub svoji številčnosti znano po tem, da nima svoje nacionalne države; kot mnogi sonarodnjaki živi v eni od držav Bližnjega Vzhoda, ki je v času politične nestabilnosti, znatno spodbujene z zahodnim vplivom, vse od časov evropskih imperalizmov, njihovega deljenja in vladanja, pa do današnjega ameriškega osvajanja, vplivanja, ogrožanja in vodenja proxy vojn, posebej dojemljiv za prevpraševanje tega, kdo sme in kdo ne biti državljan ter pod kakšnimi pogoji. Tako se je Boochani na neki točki bil primoran izseliti iz Irana, da bi kot človek – in Kurd – lahko zaživel dostojno življenje. Na tej točki bi se kot samozavestni zahodnjaki lahko potrepljali po ramenih in se vzvišeno zmrdnili nad Bližnjim Vzhodom in Iranom. Toda to bi bilo prehitro. Država, ki si jo je Boochani izbral, je našega junaka namreč podvrgla še večjim omejitvam in še večjemu ponižanju. Avstralija ga je namreč ob vstopu v njeno morje zaprla v zdaj zloglasni zapor Manus, na polinezijskem otoku.

Prav te dogodke popisuje Nobenega prijatelja razen gora, knjiga, se je proslavila tudi s tem, da je bila spisana in pošiljana preko aplikacije WhatsApp. Boochani začne že v Indoneziji, z ilegalnim življenjem, izogibanjem policiji in dogovarjanjem za prevoz preko morja. Prizore, ki jih navadno gledamo preko ekrana, v mikroodlomkih, zbite v montirano sliko, prizore, glede katerih smo otopeli, avtor prikaže preko pisave, prvoosebno, celoten proces plovbe in agonije, ki nastopi pred nesrečo. Če se zdi, da je podoba prevzela celotno polje osveščanja in kritike, v tem primeru lahko vidimo, da je prav pisava tista, ki nas lahko popelje čez, k nekemu bolj občutljivemu stiku, nazaj k osnovnim postopkom vživljanja in predstavljanja.

Posrečeno je tudi to, da Boochanijeva slog in stil nista ujeta v pogled, ki ga humanitarna interpretacija navadno prisoja migrantom. Ne pritožuje se nad svojo usodo, ne prizadeva si vzbujati sočutja, razbiramo zgolj živo izkustvo mladega človeka, njegovo jezo, upor, tudi njegovo sovraštvo. V neki neposrečeni recenziji je bilo mogoče razbrati, da knjiga ne dosega visokih literarnih standardov, saj je Boochani dosti sodi in to neenakomerno: manj je kritičen do sozapornikov kot do paznikov. Osnovna napaka pri tem je bila, da je avtorica to pričevanjsko knjigo eksplicitno interpretirala kot roman. Vendar ne gre za roman, ne gre za še eno delo, ki zadovoljuje potrebo odtujenega buržuja po uravnoteženem, celovitem svetu, ki bi po eni strani zadovoljeval njegovo potrebo po objektivni distanci, po drugi strani pa po stiku z “resničnim življenjem” in po (so)čustvovanju, do katerega sicer težje pride.

Tako filmska kot literarna produkcija zadnjih let kažeta izjemen preboj dokumentaristike. Ta se poslužuje umetniških postopkov, istočasno pa ostaja trdno zasidrana v tako imenovanem realnem svetu, zunaj fikcije. Zdi se, da je razlog za to, na eni strani, izguba mitske avre umetnika kot kreatorja, ki sestavja celovite svetove, izguba zaupanja v slednje ob soočenju s katastrofičnostjo situacije in perspektivičnostjo znotraj sveta v zadnjem stadiju globalizacije, na drugi strani pa potreba, da bi, kolikor je to mogoče, prisluhnili realnosti sami, ki se kaže kot vedno bolj samostojna in neobvladljiva. Opažamo obstoj neštetih zanimivih zgodb ljudi, ki se vsaj v neki meri lahko prezentirajo same, brez posega genialne roke t.i. ustvarjalca, in ki jih skozi fikcijo morda sploh ni mogoče predstaviti, saj so nenavadnejše od nje, zunaj njenega udobnega okrilja.

Knjiga ima še eno značilnost tovrstne produkcije, namreč mešanje žanrov. Ne na način metafikcije, torej še vedno v okvirih fikcije, temveč neposredno. Za tem, da Boochani prepleta prozo, esejistiko in poezijo se ne skriva nič drugega, kot njegov napor artikulirati svojo materijo, skozi jezik prebiti svojo telesno, življenjsko izkušnjo, do bralca. Takšen na novo ubran, hibriden pristop se prav tako vedno bolj kaže kot način, kako pristopiti k zapleteni realnosti. Ta ima zdaj prednost pred pisavo, za razliko od obdobja postmodernizma.

Ravno zato, ker ima knjiga ostre robove, ker ni čisto izpiljena, ker v njej zaznavamo pristranskosti skupaj s prodornimi analizami in poetičnimi opisi dogajanja, imamo vtis, da spremljamo pripoved živega človeka, ki v tem trenutku nekje diha. In v tem je tudi zaveza, da se ne odpovemo oziroma ne pozabimo prebranega.

Rekli bi lahko, da gre za nekakšen sprevrnjeni gonzo. Sprevrnjeni zato, ker pisec ni nekdo, ki se prostovoljno spusti v sredo bizarnega, komaj znosnega dogajanja, in s svojo vedno delno zunanjo pozicijo omogoča bralcu distanco, temveč je v dogajanje vržen, in pisanje je edini način, da se iz njega nekako reši. Gonzo zavestno preizkuša meje pisanja in objektivnosti, Boochani pa dejansko piše na življenje in smrt. To samo po sebi ni nič novega. Novo pa je, da mu sodobna tehnologija omogoča nekakšno ažurnost, nekakšno podzemno preživljanje v živo. Nobenega prijatelja razen gora je mogoče uvrstiti ob bok veliki taboriščni literaturi, obenem pa prinaša nekaj novega, pečat hiperpovezanega sveta, v katerem taborišča niso več popolnoma skrita, temveč se nahajajo v sivi zoni polresničnega in sredi tekmovanja alternativnih dejstev, kar je po svoje še bolj sprevrženo stanje.

Izpostavimo lahko še eno lastnost dela. Ob pričevanju avtor skuša tudi teoretsko analizirati strukturo moči znotraj taborišča. Poleg tega, da gre za sprevrnjeni gonzo, gre tudi za spreobrnjeno antropologijo, ki človeško obnašanje skuša konceptualno razumeti preko vrženosti v izkustvo. Koncepte, ki jih je avtor spoznal pri uveljavljenih teoretikih institucij, zdi se da predvsem na liniji foucaultovske misli, aplicira na posamezne dogodke.

Ob tem vseeno ne smemo spregledati, da je Boochani človek, ki prvenstveno razmišlja v zahodnih kategorjah. Je glas zahodu razumljivega disidenta. Na sojetnike večkrat gleda vzvišeno, obravnava jih v stereotipnih socialno darvinističnih kategorijah. Da bi lažje preživel in osmislil svoj trenutni svet, pronicljivim analizam dodaja zdravorazumsko psihologizacijo in taboričnike pogosto opisuje v živalskih metaforah čred. To pomeni, da ne beremo pričevanje “povprečnega” migranta in ujetnika v peklenskih vicah birokracije in taborišč.

Ne glede na to, gre za eno najpomembnejših pričevanj iz totalnih institucij našega časa, pa tudi za delo, ki je svojstven – a tudi dostopen – tekstovni eksperiment.

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.

   
Muanis Sinanović  – Behrouz Boochani – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.