/ 

Večglasje tekoče generacije

    
Aljaž Koprivnikar – Muanis Sinanović – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Aljaž Koprivnikar: Anatomija, zbirka Aleph, Center za slovensko književnost, 2019

 

 

V Sorentinovem filmu La Grande Belezza izbrana buržoazna družba med enim od hedonističnih posedanj posluša aktivistično govorjenje lastne članice, ki se postavlja s svojim pomena polnim življenjem, v katerem se bori za pravice, pametno vzgaja otroke in podobno. Poslušamo njeno samodokazovanje, ki ga prekine glavni junak, pisatelj, ki že štirideset let živi v opojnem oblačku obupujoče dekadence – poglej, ničesar ti ni treba dokazvoati, nikogar ne boš naplahtala, vsi vemo, da si tudi ti tako uničena kot mi vsi ostali. To je izhodišče naših užitkarskih, neobveznih srečevanj, zato se izogibamo vsaki resni samorefleksiji, pregloboko smo zabredli za kaj takega.

Podoben učinek ima na nek generacijski diskurz Koprivnikarjeva zbirka. V letih študentskega in postštudentskega življenja, nemalokrat ovitega v sladkobno postano dekadenco, sem srečeval številne tedanje in bodoče kulturnike, intelektualce, aktiviste. Med druženji je bila vedno prisotna slutnja praznosti v naših življenjih, izčrpanosti in nasičenosti z navidez nerešljivimi osebnimi problemi, o katerih se je govorilo le v redkih trenutkih le v znosnih dozicah. Moja izčrpanost je bila zaradi drugačnega izhodišča nekoliko drugačnega okusa kot večina ostalih izčrpanosti, a vendar je bilo v ozadju implicirano to bratstvo. Veliko smo mislili in pisali, to še vedno počnemo in pri tem nismo dosti razmišljali o tem, kdaj gre za dejansko mišljenje in aktivizem ter kdaj za premestitev lastne praznine v sfero politike – morda to vprašanje niti ni toliko važno, morda meje ni treba jasno zarisati, saj seveda tudi oseba nikakor ni izolirana od družbenih in zgodovinskih tokov, a odsotnost vsake intimne samorefleksije vendarle škodi samemu delu.

Anatomija je zbirka, ki odstre to tančico in ki razpre razkošen uvid v žalost številnih današnjih ljubljanskih milenijcev. V vse te kranjske družinske patologije, v nihilistične podstati sproščene in ležerne prestolnice, v grenko-sladko, otrplo čustvo, ujeto med domom in svetom, preteklostjo in zdajšnjostjo ter prihodnostjo naše globalne vasi.

V njej najdemo, na začetku, anatomijo družine v tem postkrščanskem, postsocialističnem, postmodernem in sploh post miljeju, pisano v konfesionalnih, boleče iskrenih verzih, za katere se zdi, da se dejansko na vse pretege upirajo filtrom, verzih, ki razkrivajo pretrgane vezi, atrofirane mišice, zastrupljene organe, iz česar lahko pride le velika melanholija. Minevanje v Ljubljani, tem nenavadnem, nepremično-dinamičnem mestu, tihem, a nekako nasičenem, potovanje skozi čas, ki nabira nejasne, težko razvrstljive spomine, minevanje, ki se končuje v klinični ali simbolni demenci.

Vendar tudi obnavljanje življenja, generacijsko obnavljanje, obnovitev v naši generaciji, ki si morda manj kot katerakoli prej prizadeva za ponovno obnovitev. Stihi zarisujejo globoko, kar preprečuje pesmim, da bi postale prežvečeni dnevniški zapiski in jim omogoča da zarežejo v tkanino stvarnosti, da skozi (samo)zadano rano življenju zasije ontološki žarek, ki melanholijo meša s čudenjem, nezgrešljivo pesniškim čudenjem, in pripadajočo mu slastjo. Koprivnikar dokazuje, da je pesniška eksistenca možna tudi, če smo v celoti izpili banalnost sodobnosti, YOLO bivanja, hashtag tekstualnosti, da poezija ne umira in odpira nikoli povsem zaprte poti k srcu vesolja.

Prav v tej pripravljenosti pisati s krvjo, ki se ogne pogosti nevrotičnosti t.i. politične poezije in dovoli vstop avtentično pesniškega doživljanja, se odpira tudi možnost neke druge pesniške političnosti. V Koprivnikarjevi poetiki je dodobra predihano kozmopolitstvo, v njej je do dna prečesana globalnost izkušnje sodobne evropskosti, za katero postkolonialni teoretiki ugotavljajo, da postaja provincialna, da je Evropa vedno bolj provinca. Kosovel je pesnil smrt Evrope in Koprivnikar je v tem njegov nesluteni sodobnik. V pesmih, ki sestavljajo poglavje anatomije migracij, se namreč skozi postmoderno potepuštvo subjekta današnje tekoče generacije (kot jo v istoimenski knjižici opredelita Bauman in Leoncini) izrisuje neko bratstvo tistih, ki imajo navidez vse in potujejo brez omejitev ter tistih, ki so izgubili vse in ne morejo potovati. V zavest lirskega subjekta, ko se spušča v avanture na avenijah evropskih velemest, ves čas namreč prodira krhkost lastne podobe življenja, v katero se naseljujejo duhovi migrantov, še kako otipljivi, poskriti po marginah mest in senčnih ulicah ter kolektivni zavesti. Jasno je, da si Evrope brez tega vprašanja ni več mogoče zamišljati in pogled je skozi svoje melanholično izpevanje že zazrt v nastopanje nove celine, ki je globalno vas najprej izvozila, zdaj pa čudna nova vas, postaja tudi sama. To večglasje se pozna tudi v obliki pesmi, kjer se verzi nenavadno pregibajo in plezajo drug čez drugega, tako, da se pomeni mešajo in prepletajo, kar spomni tudi na delirično izkušnjo spremljanja zapisov na družbenih omrežjih.

Navsezadnje izjemno vitanost zbirke, ki paradoksno izvira ravno iz njene skrajne melanholičnosti, predstavlja že esejistična obravnava razmer na slovenskem literarnem polju. Zbirka ne postavlja velikih binarnosti tipa kulturniki proti preostanku sveta, ki jih želi preprosto povoziti, temveč se v stilu foucaultovskega področnega intelektualca loteva lastnega miljeja, prikritih oblastnih razmerij na njem, pri čemer se pri napadih ne zadržuje pred nikomer, niti pri zamišljenih ali realnih alternativnih delih polja. S tem razbija manihejske in neproduktivne, pogosto patetične izraze kulturnih bojev znotraj kulturniškega sloja, ki vzdržujejo status quo in to, da se ravno v stalnem hrupu ter navidezni dinamiki marsikdaj nikamor ne premikamo. V tem pa spontano stopa vštric z nekaterimi mlajšimi intelektualnimi delavkami in delavci na različnih poljih kulture, ki so v središče svojega pisanja postavili ravno analiziranje razmerij na lastnem mikropodročju. Še enkrat več se potrjuje, kako v svojem avtentičnem zagonu zbirka brez očitnih premestitev zlahka združuje intimno, globalnopolitično in mikropolitično.

V zadnjem desetletju sem dočakal že kakšno razglasitev zbirke generacije, menda ultimativne referenčne pesniške točke poezije svojih milenijcev. A nobena omenjena me, ne glede na njeno siceršnjo relevantnost, kot taka ni uspela nagovoriti. Ob branju Anatomije imam končno občutek, da imam v rokah zbirko, ki se dejansko dotika tistega dela generacije, s katero sem imel sam največ socialnih vezi. Zato bom vsakič, ko bom skušal bolje razumeti ta del svoje mladosti, ki je nekoč veljala za najbolj vitalen del življenj, najbrž posegel ravno po tej knjigi oziroma jo bom ponudil tistemu, ki ga bo zanimalo, kako je svet v tem času doživljala moja družbena skupina, ne da bi se mi bilo treba poslužiti pompozne sintagme glas generacije, čeprav jo imam na konici jezika.

   

  

 

Aljaž Koprivnikar: Na obisku
  
 
Sediš ob oknu, ko pridem tiho mimo.
Najin pogovor se meša z zvoki elektronskega
snega na televiziji in prazno izzveni.
Vprašaš, kaj pišem.
 
Gledaš slike na steni.
Smehljajo se mi, rečeš.
Kot edini znanilci znanega.
Kot poslednji neukradeni spomini.
Vprašaš, kaj pišem.
 
S prijaznostjo zaliješ rože za balkonskimi vrati.
Pri zimskem hladu jih nehote umoriš.
S prijaznostjo mi ponudiš gnijoče sadje.
Nevede prineseš razbarvanost otroških dni.
Vprašaš, kaj pišem.
 
Četrtič vprašaš, kaj pišem.

 

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  
Aljaž Koprivnikar – Muanis Sinanović – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Muanis Sinanović
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.