/ 

Interpretacija pesmi Aleša Štegra »Obveza«

 

Pesem po mojem izboru

 

Aleš Šteger: Obveza

 

Vsako jutro ti previje glavo. In pritiska, pritiska.
Ker nisi nikomur dolžan, moraš plačati vsem.

A ne kot ranjenec s fronte. Za tabo se nihče ne ozira.
In ne kot nekdo, ki je udaril ob podboj spovednice.

Neslišno in počasi je po tebi zgrmelo nebo.
Da sam ne veš, čemu tvoja obveza.

Tipaš za njo. Iščeš. Poskušaš jo sneti, trgaš.
Ker ne veš, če skriva rano, če skriva karkoli.

Tvoji prsti segajo v prazno, se zapletajo kot politiki.
Tvoje misli kopičijo zgolj nove vozle v glavi.

Kot ženske, ki gredo z vrči na glavah proti domu.
Tako blodiš s svojo obvezo po svetu.

A vodnjaki so že zdavnaj presahli.
Brez meja nimaš nikamor več iti.

 

***

 

Ko sem v začetku svojih dvajsetih prispel v Ljubljano, sem hitro opazil, kakšno vlogo ima v mestu tribalizem. Ljudje, ki sem jih srečeval, so se pogosto uvrščali v zaprte, dogmatične skupine somišljenikov. Obenem pa je bilo mesto nenavadno in protislovno incestuozno – marsikdo je sodeloval z marsikom, ki ga je za hrbtom sovražil. Nisem imel nobenega družinskega, denarnega ozadja, ničesar, kar bi me uvrščalo v kakšno skupino. Nekaj časa sem stvari moralisitčno motril od zunaj in se včasih pojavil s sveto jezo. Nato pa sem poskusil s še bolj utopičnim podjetjem, z iskanjem takšnega klana, ki bi bil za razliko od drugih ideološko kar najbolj čist, obenem pa bi za svojimi načeli stal tudi v vsakokratni praksi. Morda sem našel kakšno načelno skupino, vendar sem ugotovil, da je načelnost lahko nemoralna. Načela so statična in se ne prilagajajo konkretnim situacijam. Načelen človek lahko svoja načela poskusi vsiliti v položaju, ki ne ustreza dotičnim načelom in v tem imenu stori greh.

Zdaj, ko se približujem tridesetemu, trpko, a obenem osvobajajoče spoznavam, da je prav vsako pleme v literarni, politični in drugih Ljubljanah nagnjeno k znatnemu potvarjanju podobe pripadnikov drugih plemen; vse skupine demonizirajo, širijo govorice in se držijo – slabih, človeških – dogem. Fake news, sovraštvo so občečloveški in niso zgolj stvar radikalne desnice ali tega zgodovinskega trenutka, ki jih v spregi s politično reakcijo in novo tehnologijo pač potencira.

Glede na moja do zdaj izražena prepričanja (vsaj večino njih), bi moral sovražiti Aleša Štegra in zaničevati njegovo poezijo. V tem je trik: kljub tribalizmu se potentna poezija piše na celotnem spektru prepričanj. Če kaj, mi je ukvarjanje s poezijo – branje, pisanje, druženje s pesnicami in pesniki doma in po Evropi – odprlo vpogled v egalitarnost in obenem raznolikost pesniških praks. V poezijo se z občutljivo natančnostjo vpisuje skrito, dobro in slabo naše človeške izkušnje. Med drugim je občutljiv dokument smrtnega bivanja.

Štegrova Knjiga reči se ukvarja s temeljnimi vprašanji. Z mestom človeka med rečmi. Reči uporabljamo, a smo obenem z njimi določeni. Reči niso zgolj predmeti, podrejeni človekovi manipulaciji, manipulaciji človeka kot sile nad njegovo zunanjostjo. Reči ohranjajo skrivnost in niso dojete na takšen način kot predmeti. To je tudi tema velikega Heideggerjevega dela, ki zaključuje neko epoho moderne filozofije. Pravzaprav o tem govori tudi Wittgenstein, ki zaključuje na nek – navidez – povsem drug način. Oba govorita o jeziku, etimološko-fenomenološka raziskava pa bi nam in kdaj skoraj gotovo tudi je, odprla celotno polje razprave v povezavi med različno naglašenima besedicama reč in reč (mimogrede; ali je dejstvo, da danes že zelo poredko zapisujemo naglasna znamenja, kazalnik tega, da se nam zabrisujejo nekateri pomembni vidiki sprege jezika in človeškega stanja?). Tako kot jezik so tudi reči dane na uporabo le skozi skupnost ljudi ali sklop vseh reči; beseda ima pomen le, če ji ga priznavajo tudi drugi, tako kot ima kladivo pomen le, če je v odnosu do drugih reči, kot sta žebelj ali stena (vsaka od njiju pa se nanaša na preostale reči). Štegrova knjiga poskuša dati reč prav rečem, ki so v besede ujete. In to počne skozi poezijo, v mediju, ki morda najbolj od vseh omogoča šibko misel, misel, ki se ne polašča in ne postavlja absolutnih sodb – ter tudi zaradi tega presega omenjeni tribalizem. Odnos človeka do reči in jezika, ki opredeljujeta naše ontološko mesto, je kakopak tudi tema velikih verskih kozmologij.

Štegrove pesmi večinoma ne gradijo učinka na zvoku: ritmu in drugih glasbenih prvinah jezika. V pesmih pogosto nastopajo povedi, ki delujejo prozno in na prvi pogled verzi vzbujajo vtis totalne svobodnosti. Vendar je njihova disciplinirana poetičnost samo premeščena, kar je mogoče na prvi pogled spregledati. Verzi res ne gradijo na ritmu, vendar njihov pomen prav zato na neočiten način dosega velike zgostitve, tako značilne za poezijo. Bolj kot za stik glasu z glasom pa gre za stik povedi s povedjo. Pesem Obveza je sestavljena iz dvostihov, v katere se razporejajo skrbno odmerjene povedi. Zdi se, da vsaka poved posebej vzbuja pomensko napetost, da gre za nekakšno, sicer trpko, igro, ki je celo nekoliko žgečkljiva, s čimer merim na užitek v pisavi. Dvostih ponuja pravo mero grajenja in opuščanja, povezovanja in prekinjanja med kiticami.

Pesem, se mi zdi, artikulira neko stanje, podobno tistemu, ki ga lacanovci imenujejo »med dvema smrtma« in povezujejo z idejo gona smrti. Za kakšni dve smrti gre: za simbolno in za biološko smrt. Simbolna smrt sledi po dejanju, ki je v nasprotju z vladajočim zakonom, po revolucionarnem dejanju, v katerem je njen storilec izbrisan iz družbenega reda, a učinki dejanja vztrajajo in strašijo: izgnani, simbolno umrli se vrača kot prikazen. Med dvema smrtma živi kot duh.

Vendarle se zdi, da v Štegrovi pesmi ne gre za revolucionarno dejanje v družbenem smislu, temveč za osebno preobrazbo lirskega protagonista, nagovorjenega v drugi osebi ednine. »A ne kot ranjenec s fronte. Za tabo se nihče ne ozira. / In ne kot nekdo, ki je udaril ob podboj spovednice.« Protagonist ni junak, njegova notranjost ni zavihana navzven kot trofeja zgodovinskega akterja. Ni se zgodila nobena politika, temveč: »Neslišno in počasi je po tebi zgrmelo nebo, / Da sam ne veš, čemu tvoja obveza.« Ta skrivnostna verza bom poskušal čim manj interpretirati: a zdi se, da govorita o transcedenci, ki je protagonistu vsilila nov zakon, ki ga sam še ne more sprejeti in ki ga ne more sprejeti noben zakon v družbi, tako vladajoči kot morda celo alternativni. Gre za strogo osebni, eksistencialni pretres. »Ker nisi nikomur dolžan, moraš plačati vsem,« beremo v prvem dvostihu.

Z osebnim izstopom iz zakonov, z obvezo, ki je transcedentna in presega konkretne – človeške, prečloveške – družbene formacije, lirski lik postane obenem odpadnik in dolžnik vsem, ki bodo, dokler bo prebival na tem svetu, tako ali drugače, bolj ali manj diskretno, v glavnem najbrž implicitno, zahtevali davek, ki ga mora dajati vsak človek za to, da – v skladu s svojo naravo – živi v človeški družbi. Obenem presega družbo, je čez-človeški – in to morda v povsem radikalno etičnem smislu, v nasprotju z Nietzchejem – a tudi prečloveški, saj ga na človeštvo razpetega toliko bolj veže prav tisti del, zaradi katerega se od človeštva dejansko ni mogoče (povsem ločiti).

Razklanost prevezuje in skuša preseči prav obveza: je obenem nujna in neželena, sreča bi bila, če bi se jo dalo znebiti, a se je ne da in prav zato toliko bolj pritiska. V skrivnosti tega vmesnega stanja, med zemeljskim in transcedentnim, ni mogoče živeti po nobenem receptu, lik je prepuščen sili posega vase ter svoji (čez- in pre-) človeškosti: »Tipaš za njo. Iščeš. Poskušaš jo sneti, trgaš. / Ker ne veš, če skriva rano, če skriva karkoli.«

V tej nemogočnosti je obveza tudi zaveza: in s tem reč reč.

»Tako blodiš s svojo obvezo po svetu. // A vodnjaki so že zdavnaj presahli. / Brez meja nimaš nikamor več iti.«

Nikamor več pomeni prav tako kot – kamorkoli. Razdalje so izničene in razlikovanja, ki jih vpeljuje simbolna parceliranost sveta skozi različne družbe, odstranjena. Toda svet še vedno deluje po pravilih delitve. Lik se lahko pojavi povsod, saj ni nikogršnji sovražnik, a prav zato ne more biti nikjer sprejet. Brezmejnost postavlja meje, na tem svetu. A vendarle je v tej nezmožnosti gibanja, obratno, tudi veselje gibanja, kot je v gibanju njegova nezmožnost. Preko pretresa in vdora transcendentalnega, preko obveze, je lik notranje raz-giban, njegova duša je zbistrena in prostrana. O tem pesem ne more več govoriti, saj tega ni mogoče reči v jeziku, vsaj onkraj neskončnokrat oblatenih besed, kot je duša. Pesem Obveza je zaveza neizrekljivemu na križišču besed in reči.

Povzema Štegrovo pesniško rafiniranost: pesem kot da ne sodi v nobeno šolo, se ne poslužuje zares nobenega standardnega pesniškega sredstva, ne izstopa iz »tematske« zbirke in ne more izreči do konca vsega, kar želi: a vendarle žari, ne more biti nič drugega kot pesem in v pesmi(h) zbirke se križajo druge pesmi. Štegrove pesmi ne ponujajo nič takega, kar bi zlonamernega – in takšni so, zaradi organskih razlogov, v glavnem v njegovem majhnem jeziku – bralca prepričalo v njihovo pomembnost. A prav zato ne preseneča pesnikova globalna odmevnost.