Muanis Sinanović – Ob talibanskem prevzemu oblasti v Afganistanu –Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Pošast Afganistana straši po Sloveniji. Vse sile družbenih omrežij so se zarotile, da nekaj rečejo o njej: levoliberali, nihilistični zoomerski memerji, janšisti in komunajzerji, bizarni infantilneži, ki se navdušujejo nad nacizmom, talibani pa jim predstavljajo največjo moro, čudaki in normalneži te in one vrste. Še en dogodek v mestu Gogi za nenasitne dušebrižnike.
Vzhod je še enkrat več projekcijsko platno za raznovrstne fantazije in projekcije zahodnjaka, ki s svojim vsevednim pogledom obseva svet in straži svoje meje. V to ni mogoče zares poseči, nad slovenskim orientalizmom ni možno doseči zmage. Tale intervencija naj služi predvsem temu občutku olajšanja temu ali onemu posamezniku zdaj ali v prihodnosti, da se je razum vsaj na eni točki oglasil.
Lotimo se torej brez okolišenja temeljnih zmot po vrsti.
1. Šeriatsko pravo: neverjetno je, da o šeriatskem pravu ljudje, ki naj bi bili strokovnjaki, še dvajset let po začetku tako imenovane vojne proti terorizmu govorijo na takšen način. Uporabljajo ga kot čisti konstrukt, orientalistični prazni označevalec. Šeriatsko pravo namreč ne pomeni kaj dosti drugega kot na verskih načelih utemeljeno pravo. Šeriatsko pravo ni eno, temveč jih je več.
Predstavljajmo si, da bi “strokovnjaki” leta in leta govorili o sekularnem pravu, pri tem pa vključili fenomen, ki zajema zakonodaje Kitajske, Slovenije, ZDA, Turčije in bivšega Afganistana. To se seveda ne bi moglo zgoditi, ker bi po treh dneh ugotovili, da je bebavo. Toda o muslimanih je vedno mogoče izreči karkoli, ne da bi izpadlo smešno.
Poudariti je treba, da je talibansko razumevanje šeriatskega prava daleč od mainstreama. Kdor spremlja islamske teološke kanale, bo imel veliko težavo pri iskanju teologa ali islamskega pravnika, ki bi se od daleč strinjal s talibani.
2. Kriva je religija, vse bo v redu, če jo ukinemo: nemogoče si je zamisliti, da bi kaj takega rekel človek, ki ima osnovno zmožnost mišljenja. Napaka je namreč očitna. V deželah, kot je Afganistan, – v večini sveta nasploh – je vera dejstvo. Glavne žrtve talibanov in podobnih skupin so muslimani. Pred njimi bežijo muslimani.
Kdorkoli ima diplomo humanistične fakultete, bi moral razumeti, da je razlogov za neko družbeno dogajanje veliko: so geopolitične, zgodovinske, kulturne, etnične, ideološke in seveda ekonomske narave.
Predvsem so takšne izjave žaljive do žrtev. Predstavljajmo si, da bi judom rekli, da je za holokavst kriv judaizem. Nemogoče. Toda o muslimanih je vedno mogoče izreči karkoli.
Predstavljajmo si žensko, ki jo prebičajo talibani. Njeno edino zavetje v tej katastrofalni situaciji, je vera. Pa pride pameten Slovenec in ji reče: oprostite gospa, vera je kriva, naj vam jo vzamemo. Kako se takšno postopanje razlikuje od talibanskega?
3. Minikrila v 70-ih: vsesplošno deljenje slik Afganistank v 70-ih v minikrilih je neverjetno rasistično početje. Sporočilo je, prvič, zelo cinično: poglejte, srečni ste lahko le, če ste podobni nam. Drugič, je izjemno šovinistično: večina muslimank to sporočilo dojame kot signal, da jih zahod lahko razume le, če so seksualno objektivirane in prepuščene poželjivemu pogledu zahodnega moškega. Težko boste našli islamsko borko za ženske pravice, ki bi to odobravala. Prej bo to zajela kot še eno obliko zatiranja žensk. Dejstvo, da te slike delijo prav zahodni moški, je poniževalno in perverzno.
Pri tem pa je seveda treba poudariti še dejstvo, da se nihče ne zmrduje nad tem, da je francoski parlament izglasoval prepoved rut na javnih mestih za ženske do 18. leta. Kakšna je razlika med enim in drugim vsiljevanjem oblačil ženskam?
4. Ljudje na kabulskem letališču. So, po domače rečeno, kolaboranti. Nad prizori se zgražamo, čeprav je bila, denimo, leta 45 neverjetna klavnica, ki se je odvila nad belimi kolaboranti. V Kabulu se kot kaže v času tega pisanja ni zgodilo še nič. V Sloveniji nismo zmožni odpreti debate na temo žrtev med kolaboranti, te žrtve se zaničuje in se jim posmehuje, položaj na kabulskem letališču pa je deležen nenavadne groze.
Hipokritsko, kot vse ostalo.
