Achille Mbembe – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Delo Achilleja Mbembeja, kamerunskega misleca, enega vodilnih postkolonialnih intelektualcev, Kritika črnskega uma, je intenzivna in široko zastavljena študija oblikovanja ideje črnca, kakor nastopa tako v postkolonialni zavesti kot v črnskih idejah osvoboditve. Obsega zgodovinske analize, preučevanje psiholoških učinkov suženjstva, antropologijo civilizacij in literarne študije. Pisana je z navdahnjeno literarno pisavo, ki se vije okoli konceptov in miselnih smeri intelektualnih figur, kot so Gilles Deleuze, Felix Guattari, Hannah Arendt.
Črnec ne obstaja v stvarnosti, ni biološke danosti ali kulturne paradigme znotraj katerih bi lahko govorili o posebni vrsti človeka, ki jo imenujemo črnec; prej gre za mrežo mitov, simbolnega zatiranja in poskusov ustvarjanja osvobojajoče identitete, ki se plete skozi zgodovino spreminjanja nekdanjih evropskih provinc v velike pomorske sile in s tem nastanka novoveškega suženjstva ter nastajanja populacij z afriškega kontinenta na drugih kontinentih. Te populacije so precej raznolike; karibski sužnji, Afroameričani, evropski sužnji imajo medsebojno in notranje raznolike zgodovine, odnose z belskimi populacijami in se med seboj različno dojemajo. Mbembe se loteva tudi idolov levega aktivizma in kaže na nelagodna mesta, kjer je prihajalo do razhajanj med samimi temnopoltimi ljudstvi, denimo v ZDA; popolnoma enotnega suženjskega prebivalstva ni bilo mogoče vzpostaviti, vedno sliko rušijo razlike med osvobojenimi in še vedno sužnji, med različnimi generacijami Afroameričanov, ki so medsebojno odtujene. Ideja vrnitve v Afriko ni samoumevna, Afroameričani, ki so bili v Novem svetu rojeni in morda celo osvobojeni, na staro celino niso nujno gledali kot na svoje krepke korenine, temveč so na možnosti osvoboditve ter na svoj položaj gledali z raznolikih vidikov. Zunaj množičnega imaginarija je znano, da so nekateri voditelji v sami Afriki za poceni darila prodajali svoje podanike v suženjsko usodo. Črnec nikoli ni bil neka enotna figura, z ločevanjem družin, trganjem najnežnejših vezi, je vedno prihajalo tudi do trganj identitete, idej, kulture in vizij o skupni usodi.
Obenem pa skupine temnopoltih nikoli niso bile samo pasivne sprejemnice tujih vplivov, samo evropskih vplivov, temveč njihove izkušnje z zunanjimi idejnimi tokovi segajo že od stikov z arabskim islamom. Tako islam kot krščanstvo sta religiji, ki so jih vedno sprejemali z lastnimi interpretaciji, vanje vnašali lastni imaginarij in jih kreativno spajali s svojimi spiritualnimi tradicijami. Tako je Jezus prihajal mednje kot dogodek, kot podoba univerzalizma in realne možnosti čudežnega odrešenja, ki je bilo tudi njihova zemeljska osvoboditev. Tako islam kot krščanstvo sta prihajala od zgoraj, vendar bila preoblikovana od spodaj. Po drugi strani sekularna razsvetljenjska ideologija nikoli ni nastopala kot čisti univerzalizem; predstavljala je univerzalizem z izjemo, izjemo, ki univerzalizem šele omogoča; temnopolti so bili v besedilih razsvetljenjskih avtorjev v najboljšem primeru razumljeni kot še pripadniki človeštva, kot ljudje, ki jih je v univerzalizem iz barbarstva treba šele povzdigniti s pokroviteljskimi metodami. Nekateri sodobni evropski misleci brezkompromisno stavo na razsvetljenjstvo in dosežke evropskih civilizacij, tudi na levem polu, vidijo tudi kot obliko upora proti politični korektnosti, obliko miselne svobode, pri čemer kritiki njihovih pogledov pogosto nastopajo kot identitarci, liberalni sentimentalci in zanikovalci dosežkov evropske moderne misli. Mbembejev poseben doprinos, njegova ključna poteza je, da za svojo misel vzame evropsko povojno konceptualno ogrodje in idealizirano podobo razsvetljenstva sprevrne od znotraj, sprevrne tisto enotnost, ki jo misleci kot je Žižek pri analizah družbe sami spodbijajo, vendar jim kdaj umanjka, kadar jo sami predpostavljajo. Obenem Mbembe pomembno preseka z zvajanjem postkolonializma na ekonomijo in analizo institucij, ne da bi se jima kakorkoli odrekel, ohranja ju kot ključna aspekta mišljenja današnjega stanja in zgodovinskega razvoja.
Pri tem pomembno vlogo igra privzemanje shizoanalitskih miselnih postopkov Deleuza in Guattarija. Francoska filozofa sta kot nasprotnika psihoanalize, ki temelji na proučevanju zasebnih, družinskih odnosov in nevroz, želela razviti shizoanalizo, ki bi preučevala psihotične pojave in se pri tem opirala na odnose ljudstev, velike zgodovinske premike in dogodke, kakršni vplivajo na zavest množic. Mbembe tudi z znatnim opiranjem na sodobno literaturo Afrik zarisuje travmatično, že gnusno zapuščino duševnih vplivov na kolonizirane populacije; na odnos do telesa, ki je vedno ne-celo, ki se, tudi v povezavi s čarovniškimi simbolnimi tvorbami vedno lahko ločuje, v kombinacijami z drugimi telesi, ne tudi živalmi znotraj imaginarija vedno lahko sestavlja v nova telesa, ki so obenem ubežna in neobvladljiva. To so že nečloveška, hibridna telesa, nečloveška osvobajanja, v katerih se mešajo živi in mrtvi, ljudje in duhovi, ljudje in živali.
Žargon francoske povojne filozofije, ki še posebej odtujeno in sofistično obliko dobiva v akademskih debatah ter v naraščajih novih intelektualcev, je skozi Mbembejevo delo oživljen ter dobi svoj smisel. Njegovi literarni učinki so tudi čustveni in pomagajo razumeti duševne razsežnosti postkolonialnega stanja. Po drugi strani pa to pomeni, da bo Kritika črnskega uma ostala dostopna ožjim skupinam ljudi – navsezadnje je objavljena pri znanstveni založbi in je njen namen razumljen v tem oziru – čeprav s svojimi zgodovinskimi in političnimi uvidi ter perspektivo predstavlja dragoceno delo za razumevanje sodobnih socio-političnih pojavov na širši ravni. Omenjena perspektiva je pomembna tudi zato, ker od znotraj, s sredstvi sodobne evropske misli, pod vprašaj postavlja nekatere vidike njene hegemonije, obenem pa tudi vlogo javnega intelektualca v današnji dobi. Ta se je spremenil v popzvezdnika, postal del popkulture, ujet med množične medije ter kulturno industrijo, s tem pa osiromašen tako svojih potencialov kot učinkov. Zdi se, da Mbembe deloma oživlja vlogo intelektualca kot osebe, ki posreduje široko povezane informacije, uvide in živo razumevanje trenutnega položaja. V ozirih majhnega jezika in družbe, ki nima velikih zgodovinskih povezav s kolonializmom, pa tudi ne izkušenj sobivanja z neevropskim drugim, kar tudi v intelektualnih krogih pomaga vzdrževati nekatere cenene predsodke, pa prevod tega prodornega dela pomeni hvalevreden doprinos k prevodni teoriji v slovenskem jeziku. Za razliko od kar nekaj del in delom teoretske misli, ki se nanaša na koncepte poststrukturalizma pa Kritika črnskega uma nosi tudi jasno etično sporočilo, to pa v oziru celotnega dela glede na antihumanistično naravo svojih izvorov ne deluje prisiljeno.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Achille Mbembe – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
