/ 

Pesmi

Mohamad Abdul Munem – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   

   

Mohamad Abdul Munem o izbranih pesmih

Te pesmi sem izbral, ker so bile prve, ki sem jih napisal, ko sem prišel v Ljubljano. Takrat sem bil poln mešanih občutkov. Ničesar nisem vedel o slovenskem jeziku. Bil sem kot slepec. Le čutil sem ta kraj in te ljudi. Skušal sem razumeti resnico o sebi. In včasih to bolečino zapišem.

  

***

   

Pogovor s skalo

   

Vprašal sem skalo ob morju:
Kaj tu počneš?
Odvrnila je:
Mimoidočim snujem spomine.
Nadaljeval sem:
Pa morje?
Rekla je:
Včasih sem njegov nos
in včasih njegove oči, ki varujejo zaljubljene ljudi.

   

***

   

Razporejanje barv

   

Rumena:
neusmiljeno žgeš kot sonce,
tvoji največji podvigi so bolezen in limone.

Morsko modra:
zapolnjuješ vse površje,
v mojih dlaneh si voda.

Rdeča:
tvoje bistvo je moja notranjost,
ko se pojaviš, je na delu prevara.

Črna:
vsakič, ko vate zapičim
svoj beduinski svinčnik za ličenje,
postaneš prah na mojih očeh.

  

***

  

Očetu

  

Dobro jutro, oče,
med nama stoji metafora o modrem
in damaščanska golobja ogrlica
iz smaragda, ahata in srebra,
ki je razpadla
in postala obroček
hitremu andaluzijskemu pismonoši.

Dobro jutro, oče,
tvoje sonce obsije omajadske minarete,
da vidim jaz tebe in vidiš ti mene.
Na obali svobodne slonove kosti
ležim … gol,
in moja srna si je pred kratkim
slekla jeans hlače
in si jih zvila v blazino za
svoje brhko telo,
pozabila je obleko
na obrežju reke Barade.

Govorim ti, oče,
da so jerebice ob Tigrisu in Evfratu
v aprilu zaposlene z razmnoževanjem,
tukaj tujec ne spi na svoji senci
in sonce ne stopa bosih nog po zemlji,
sedanjik je zaposlen
na meji med globinama Atlantika in Venere.

Glagol biti …
je našel svoje mesto, ki ga je izgubil
v slovnici.
Postavil sem ga za muzej
vseh smrtonosnih identitet.

Dobro jutro, oče,
dobro jutro.

  

***

  

Izgnanci

  

V Egejskem morju,
v gumijastem čolnu,
oči strmijo v nasprotno obalo,
okrogle oči brez vsakršne barve
razen barve strahu.
Valovi igrajo hulahop
in obalnih turških stražarjev
še ni.

Rečem si:
Če nas ujamejo,
preživimo še eno noč
in preložimo svojo smrt,
če ne, postanemo gostija
selečim se ribam.

Oči strmijo v nasprotno obalo,
okrogle oči brez vsakršne barve
razen barve strahu.

Nekdo spregovori,
ko je čoln
pol poti do Grkov:
Bojim se smrti.
In zatem zajoče.

Neka ženska pri tridesetih,
s tremi v svojem objemu, pristavi:
Tudi jaz se bojim smrti,
zato moli Boga!
In zapri oči,
da strah v tvojih stopalih zaspi …

Sledijo kriki, vpitje in klici na pomoč,
molitve, za katere Bog še nikoli prej
ni slišal …

Voznik čolna zatrjuje:
Nič ni … prav nič,
samo val morske kače,
ki je hušknila mimo.
Nič ni … prav nič …

Naslednje jutro
napovedovalka uradne radijske postaje poroča:
Rešili so triindvajset priseljencev,
iskanje preostalih pa se nadaljuje.

Na obali skrušena sedi tista ženska,
gola, z nožem, v dlaneh,
reže si še drugo dojko in
z rdečim mlekom doji pesek,
                                   in govori:
                                  Te stvari ne rabim več,
                                   te stvari ne rabim več.

  

***

  

Idomeni

  

Noč v Idomeni
me vabi,
da zapustim oba,
nahrbtnik in šotor,
da si jo poveznem na glavo
in hodim brez sence.
Kako … mar sem privid?

Iščem svoje telo
med tisočerimi mimoidočimi v taborišču.
Čez ograjo
vidim le
vrste lačnih …
prestrašenih … prezeblih senc.

Noč me prosi:
Nosi me malo na svojem hrbtu,
da te skrijem in skupaj prečkava mejo …
Oprtam si jo in greva.
Vsakič, ko ona prečka mejo,
se zaletim v ograjo in vrnem.
Tam, v šotoru, naletim na svojo senco,
utrujeno od nošenja luči,
utrujeno od iskanja mojega telesa.

  

***

  

Priklapljanje

  

V novem stoletju se znova zgodi,
da se vzhod nagiba k zahodu.

Tako kot je Jona zapustil
kitov trebuh,
ali s preprostostjo dvojine
na Noetovi barki,
tako sem prišel
s svojim zelo dolgim vlakom,
ki sem ga potiskal z rokami:

prvi vagon
za štiri trate
in hrast,

drugi za smrtno ječanje in razstreljevanje,
za grobove angelov,

tretji
za maske sveta,
ki sem jih snel z vseh obrazov in časov
in jih predal zgodovini kot tožbe,

četrti
za vse netopirje, ki sem jih ujel
v nočeh dolge selitve,

peti
za tovor svetih knjig Vzhoda,
za poezijo Kavafisa, Lorce,
Tagoreja, Rimbauda, Darviša,
Rasula Gamzatova …
Pozabil nisem niti na kiparja tišine
Gullvicka,
ne na bogove pomena in ustroja.

Ostale vagone
pa sem napolnil s tem, kar mi je ostalo v spominu:
– s podobo dedove hiše v Hajfi,
kot mi jo je opisal oče,
– z vonjem po morju in z njegovo razburkanostjo v moji krvi,
– z zvokom alepske pistacije, ki šumi v luninih krogih,
– z vonjem po lovoru in kani
na maminih prsih,
– s kamni naše stare četrti v Alepu,
zloženimi v vrstah v božji bližini,
polnimi hrepenenja,
– s kupolo Alvafija Abu Bakra,
ki daje senco stolu Kamelije iz Armenije
in varuje oljke Kurdov v starodavni krčmi.
In še
               in še …
V devetnajstem vagonu
spi Janez Krstnik
v damaščanskem dnevniku,
utrudila so ga leta
tako kot mene, tako kot progo in železo.
Postali smo voda
za polja vrtnic,
ki prihajajo s časom.

  

***

  

Pozdrav Ljubljani

  

Tebi se umika noč,
tema za temo.
Izoblikujejo se reliefne podobe
in svojim kraljicam dodam še eno.

Visoko se pnejo tvoje mogočne nedri,
bradavice iz češenj in opek,
modri oblaki tulipanov
na tvojem pasu.

Dobro jutro, Ljubljana,
pripravljam si jutranjo kavo,
odprem okno
in zrem v Alpe, ki se
dvigujejo v večni belini
samo zato, ker si je
moja kraljica slekla poročno obleko
in jo odvrgla pod posteljo.

Dobro jutro, Ljubljana!

  

***

  

Po evropskih poteh

  

Po evropskih poteh
blodim bos in sam,
s feniksom in losom,
gospodarjem Grkov.

Iz obzirnosti
ne stopamo po tleh,
da se naša stopala ne dotikajo duš
                            teh, ki so okameneli in se spremenili v kamen.

  

***

  

Na ramenih nosimo pesem,
ki se razlega v višave.

  

***

  

Odprite duri, ljudje
s pločevino!
Odprite vse duri,
vse se začenja znova!

  

***

  

Ne zasujte nas z žvenketom kovin
in z razstrelivom beline.

Nič od tega
ne poziva duha k cilju.
Talna preproga smo,
stkana iz vseh barv.
Mar ta lepota
ni dovolj za sanje in spokojnost?

Odprite vse duri,
vse se začenja znova!
Aleluja … Aleluja,
vse se začenja znova.

Žvenket kovin doni:
Če se hočeš znova roditi,
moraš najprej umreti.

  

***

  

Znova azil

  

Zjutraj na Kotnikovi,
             mislim, v azilnem domu,
obešam svoje spomine na
             mamino vrv za perilo,
             da bi si malo odpočil,
da trava na mojih prsih vdahne
             nov zrak …
Njeno mleko napolni Ljubljanico,
             da znova postanem doječe se dete.
Moj spomin je moja identiteta.
Zvečer posedam v družbi Prešerna in Julije
in zrem v privid Darviša
                          samega z Rito pod rožičevcem,
ukvarja se z genskimi stvarmi.
In Antara raztresa puščavski pesek
z Ablino konjsko grivo
in beduinsko prvobitnostjo.
Mleko kriči:
Moj spomin je moja identiteta.
Zakaj pa ne?

Pločnik me vabi:
Pojdi z menoj na Metelkovo!
Tam Ljubljana
slavi hrastovino in vrata,
 ključe pa je pustila v zgodovini.

Ustvarimo si spomin in pojdimo dalje!

  

***

  

Pločniku sledim brez načrta
in se spotaknem ob ritem speva, pesmi.
Padem med dojilji
in svilene nedri.
O, slovenska gospa,
jaz sem pelod brez rodne zemlje
že triinsedemdeset let.
Navadil sem se na preseljevanje,
vsakemu vetru sem se privadil,
da me nosi in odlaga na selitvene konje.

Nove črke me zbadajo,
da zaidem v blebetanje.
Moj spomin je moja identiteta.
Sin prahu sem,
              sin prahu.

    

   

Iz arabskega izvirnika prevedla Mohsen Alhady in Margit P. Alhady

   

 

    

Poezija drugih avtorjev in avtoric

 VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

Mohamad Abdul Munem – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
O avtorju / avtorici
Sirijski založnik in književnik palestinskega rodu Mohamad Abdul Munem se je rodil leta 1965 v Alepu. Med arabsko-izraelsko vojno leta 1948 je njegov ded prebežal iz Hajfe v Sirijo. Mohamad Abdul Munem je leta 1996 ustanovil svojo založniško hišo. Njegova založba je nepretrgano delovala do izbruha sirijske državljanske vojne leta 2011. Leta 2009 v Siriji izdal pesniški prvenec Jutranja klapa, leta 2010 pa roman Palestinska črna kumina. Ko so mu v Siriji do tal porušili založbo in hišo, se je moral z družino v nevzdržnih razmerah izseliti iz Alepa. Marca 2016 je prebežal v Slovenijo. Tu je izdal zbirko pesmi 21 žensk iz Ljubljane (2018). Andraž Rožman je o njegovi življenjski zgodbi napisal knjigo Trije spomini – Med Hajfo, Alepom in Ljubljano (2019, Goga.)