/ 

Mlada čebelica

Mohamad Abdul Munem – Mlada čebelica – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Esej o sodobni palestinski poeziji

 

Mlada čebelica

Ta novorojenček, ki je izletel iz panja in poletel do najbližjih krajev, da bi spoznaval svet ter bi ga nato kraljica povedla v novo satje, novo hišo. K novi čebelji družini, ki se, predvidljivo, boji zraka ali slabega vremena – medtem ko njegovi družini, ki jo je zapustil pred kratkim, ni prav nič mar zanj. Prostora ni dovolj še zate, tako je rekla prva mama, čebelja kraljica matica.

In ta novorojenček, ta mlada čebela, ima vse gene prednikov – in ti geni so jamstvo, ki zagotavlja največjo in popolno prehranjenost. V svoji zavesti nosi tudi vso zgodovino starodavnega izročila in dišav ter bistroumnost v uklanjanju tabujev. Čaka le na mojstrsko roko čebelarja, da ji pomaga poleteti v življenje in pristati pod žarometi slave, saj zagotovo mora priti tja, kamor ji je namenjeno priti ter tam tudi biti.

To je sodobna izkušnja palestinskih pesnikov, kreativna izkušnja, ki bo verjetno doživljala stisko, vendar ne bo odstopila od izročila velike narodove dediščine, četudi se zdi, da je ta zdaj nekoliko oddaljena.

Predstavil bom zgodovinski prikaz, ki temelji na dejstvih novega imaginarija pesnikov, ker je treba razlikovati med več obdobji zgodovine palestinske literarne ustvarjalnosti in med raznolikimi potmi, ki jih je prehodila palestinska kulturna produkcija.

Prvič:

Palestinska književnost pred letom 1948 ni imela nobene nacionalne ali ideološke posebnosti. Na tej stopnji ni bilo nobenih političnih okoliščin, ki bi zahtevale takšno produkcijo. Literatura je bila bodisi elitna in jo je ustvarjala aristokracija bodisi je bila izraz lokalne skupnosti (na primer ljudske pesmi) in dediščina ter temelj sama sebi. Tretja različica je bila verska poezija, navdihnjena ob verskih dogodkih in praznikih, za katero pa verjamem, da je tudi del dediščine.

Drugič:

Po 1Nakbi (katastrofi) leta 1948 se je palestinski intelektualec znašel pred izgubo identitete. Ta ni bila več celovita po političnem posegu vanjo z delitvijo Levanta ali Velike Sirije na skupino držav, ki so leta 1917 prišle pod nadvlado francoske in britanske okupacije. Tako so v današnji Siriji, Libanonu, Jordanji in Palestini dobili neodvisno vlado v vsaki državi, kot se te oblikujejo po okupaciji (bodisi Francozi v Siriji, Libanonu ali Britanci v Jordaniji in Palestini) oni, ki so bili prej ena država in en narod brez političnih meja, ki bi ga delile in opredeljevale .

Ta prilagodljiva palestinska identiteta, ki politične preobrazbe in njenih posledic še ni ponotranjila, je bila težji okoliščini podvržena leta 1948, ko je bila ustanovljena in v mednarodni skupnosti priznana Država Izrael. Zgodila se je popolna razveljavitev vseh palestinskih pravic, uničena so bila imena krajev in območij, večina prebivalstva je bila preseljena v sosednje države in prepuščena uničenju svoje oprijemljive in nematerialne zgodovine. To je bil poskus zgodovinskega izbrisa palestinskega ljudstva, zanikanja njegove človeške identitete za prevlado nacionalne oziroma politične.

Novi inkubator za tega novorojenčka se je vzpostavil v začetku leta 1965 z ustanovitvijo Palestinske osvobodilne organizacije, ki je postavila okvir za palestinski boj.

Palestinski intelektualec je začel spoznavati pot, na katero je naravnana in nanjo usmerjena njegova ustvarjalnost. V tem velikem naročju se mu je porodil arhetip najbolj značilno palestinskega kulturnega ustvarjalca, kot ga ponavzočajo, na primer, pesnik Mahmud Darviš, pesnik Tawfiq Ziad, pesnica Fadwa Toukan, pesnik Semiih al-Qasim in številni drugi – tu ni dovolj prostora za predstavitev vseh imen, ki so vzniknila pod perotjo Palestinske osvobodilne organizacije in ustvarjala tako raznolike umetniške dosežke vključno s poezijo, romanom, slikarstvom, petjem, gledališčem ter vsemi umetnostnimi oblikami. Vsem je skupno to, da so tematizirale tudi vprašanje palestinske identitete in boj za njeno zaščito pred izgubo.

V njih se tako prepletata umetnost in politika, kultura in politika. Med letoma 1965 in 1990, na primer, ni nikogar zanimalo, iz katerega mesta prihaja posamezna umetniška produkcija. Vse je namreč bila kreativnost za Palestino, za vso Palestino in za vso nacionalno identiteto, resnično polno identiteto – ne tisto, odvisno od političnega pogajanja, zato v palestinskem literarnem izdelku pred letom 1990 oziroma pred sporazum iz Osla ne bomo našli poudarjanja individualnosti ali poudarjanja osebnega subjekta, izraženega v literaturi in prek nje, pač pa je bilo vse za Palestino.

Če pogledamo sodobno palestinsko literaturo – bodisi v Ramali ali Gazi ali na ozemljih leta 1948 in celo v palestinski diaspori – opazimo, kako se je spremenila naravnanost literature in kako je literatura igrala politiko ter izkrivila nekatere svoje usmeritve. Zdaj imamo  številne palestinske literature in ne ene same palestinske literature. Imamo palestinske kulture, zastopane v posameznih krajih, kjer se porajajo in razvijajo glede na življenjske in politične razmere, ki pa se razlikujejo od enega kraja do drugega. To lahko očitno razberemo pri pesnikih nove generacije. Vidimo tudi, da so pesniki in pesnice začeli izpostavljati svoj jaz (oziroma sebe) na račun odsotnosti vprašanja družbenega okolja.

Zaradi politične realnosti se je Palestinska osvobodilna organizacija, preobrazila v palestinsko oblast in si prizadevala za ustanovitev države na zelo majhnem delu zgodovinske Palestine in drugje, na primer, v Gazi. Odsotnost politične zastopanosti za tiste zunaj teh dveh geografskih žarišč je povzročilo razdrobljenost palestinske kulturne produkcije in ustvarjalnosti. Vse to govori o neprimerljivi izkušnji, povezani s težnjo po nacionalni suverenosti, a literatura se je umaknila od neposrednega ukvarjanja s tem vprašanjem.

Ta generacija, ki ji pravim tretja generacija palestinske literature, je tista, ki se je rodila in rasla na podlagi izkušenj dveh prejšnjih generacij pisateljev. Prvo zastopajo Darviš, Ziad in Al-Qasim in je narisala palestinsko kulturno pot v vseh njenih razsežnostih ter bila izkušnja boja in sanj za vrnitev celotne zgodovinske Palestine.

Druga generacija, na primer jaz med njimi in pa pesnik Ghassan Zuqtan, romaneskna pisateljica Nemat Khalid in pesnik Abdel Qader Abu Rahmeh, smo tisti, ki smo začeli ob eksperimentalnih literarnih ustvarjanjih, pojavljanju političnih idej in kompromisov ter odhodu Palestinske osvobodilne organizacije iz Bejruta in razpršenosti njenih institucij v več državah ter ob izgubi uprave. Zato se je Palestinska literatura, kot se je porajala v svoji drugi generaciji, začela ukvarjati tudi z drugimi temami od nacionalnih; v njih se je (pre)rodila in (za)živela.

Tretja generacija je ustvarila literaturo po koncu ideje o boju  za vzpostavitev palestinske oblasti. Lahko rečemo, da je to generacija, za katero je bistveno značilna izguba sanj (ali pa izguba funkcije). Ko jo gledamo iz te perspektive, vidimo, da ustvarjalni pesniški izdelek kreira nekje v prostoru med posebno življenjsko situacijo in poglobljenostjo v revizijo svojih globokih korenin v daljni zgodovini, ki je utemeljila njen obstoj in palestinsko identiteto. Na tem mestu bi rad razjasnil, da to ni nekaj negativnega. Z zgodovinskega vidika je ustvarjalnost te generacije resnična in naravna preobrazba znotraj procesa politične, družbene in demografske preobrazbe ter identifikacija drugih kultur in morda tudi vključevanje vanje. Mnogi od teh pisateljev so se učili zunaj kroga svojega kraja, nadaljevali kulturno izročilo, ohranjeno in preobraženo prek festivalov, ali so morda dolgo živeli v Evropi ter bili priča živi izkušnji stabilnih okoliščin, ki omogočajo uravnoteženo življenje – nanje je vplival drug in drugačen kulturni (ali celo politični) izraz, ki je vso palestinsko kulturno ustvarjalnost v njeni prvi in drugi generaciji zaznamoval z značilnim marksističnim političnim in kulturnim obeležjem. Mislim, da noben palestinski pisatelj in intelektualec ni odstopil od tega ideološkega okvira. Toda pri tistih, ki smo jih poimenovali tretja generacija, ideologija več ne usmerja njihovega uma ali načina razmišljanja.

Postali so svobodnejši pri usmerjanju ustvarjalnosti in njeni preobrazbi iz totalitarne določenosti v pristno zasebnost, ki je bila v prejšnjih dveh generacijah odsotna in pozabljena v korist velikega vprašanja. In zaradi tega ideološko podrejeni ego ali samozavedanje nista več pomembna in sta morda že zdrobljena. Zdaj vidim, da bosta zrelost in samozavedanje v svojih manifestacijah in procesih brez ideoloških omejitev na naslednji stopnji verjetno ustvarila pomembnejše stanje zavesti: morda odmik od ozke nacionalne vzročnosti k širšemu nadnacionalnemu humanitarnemu smotru, ki živi izkušnjo drugih drugje in izhaja iz njihovih omejitev. Ta odmik bo morda ustvaril idejo o neskončni literaturi in hkrati ohranil nacionalno kulturno posebnost.

To, kar je značilnost resnične različnosti med ljudmi in ne odraz sovražnosti, je komunikacija. Mislim, da ta lahko vodi do izginotja številnih idej o političnih mejah človeških družb. Eden od primerov tega je, da danes najdemo haiku poezijo, zapisano v vseh kulturah: poznamo arabski haiku, slovenski haiku, pa haiku same Japonske in tako naprej. To so pristni izdelki te nove svetovne vrste poezije čutne dovzetnosti za stvari in samega sebe. To je ta čudoviti literarni model, ki so ga ustvarili  mladi pesniki. In če se vrnemo tja, kjer smo začeli, bomo zelo kmalu našli tisto mojstrsko čebelarjevo roko, ki bo mlado čebelo ponesla na mesto, kjer bo ustvarila kulturni med, aromatiziran z vsemi rožami sveta. Sveta, v katerem ne bo več zaprtih držav, ki proizvajajo kulturo le zase – ustvarila bo svet brez meja, poezijo brez meja.

Palestinski pesnik Abdel Qader Abu Rahma pravi:

Vrtnica je povzetek vrtov in ograje so banalnosti.

__________________________________________________

1Nakba oziroma katastrofa simbolizira razselitev Palestincev z ozemlja, na katerem je bila 15. maja 1948 ustanovljena država Izrael. Zaradi izraelske okupacije je moralo tedaj domove zapustiti okoli 750.000 Palestincev.

Prevedla Sara Bevc Jonan

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  
Mohamad Abdul Munem – Mlada čebelica – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Sirijski založnik in književnik palestinskega rodu Mohamad Abdul Munem se je rodil leta 1965 v Alepu. Med arabsko-izraelsko vojno leta 1948 je njegov ded prebežal iz Hajfe v Sirijo. Mohamad Abdul Munem je leta 1996 ustanovil svojo založniško hišo. Njegova založba je nepretrgano delovala do izbruha sirijske državljanske vojne leta 2011. Leta 2009 v Siriji izdal pesniški prvenec Jutranja klapa, leta 2010 pa roman Palestinska črna kumina. Ko so mu v Siriji do tal porušili založbo in hišo, se je moral z družino v nevzdržnih razmerah izseliti iz Alepa. Marca 2016 je prebežal v Slovenijo. Tu je izdal zbirko pesmi 21 žensk iz Ljubljane (2018). Andraž Rožman je o njegovi življenjski zgodbi napisal knjigo Trije spomini – Med Hajfo, Alepom in Ljubljano (2019, Goga.)