/ 

Mohamad Abdul Munem na 36. IGNORU

Mohamad Abdul Munem – Svet v mestu, IGNOR – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

      

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

V skupino Svet v mestu smo se povezali posamezniki in društva z namenom predstavitve tujih avtorjev, ki živijo in ustvarjajo v Ljubljani. Naša želja je predstavljene avtorje tudi aktivneje vključiti v kulturno življenje. V skupini sodelujejo ICORN, Ljubljana-Unescovo mesto literature, Slovenski center PEN in portal Vrabec Anarhist.

LOGO-Vrabec

Mohamad Abdul Munem, palestinski pesnik, ki je v Ljubljano prišel iz Sirije, je 19. avgusta na 36. IGNORU bral pesmi iz knjige Enaindvajset žensk iz Ljubljane (Moderna galerija, 2018).

  

Vukosava

   

Ob šestih zjutraj v azilnem domu na Kotnikovi … dan za dnem poslušam ropot njenega pribora: vedro za vodo, metla, os-tanki čistil … in v tišini, kot bi odstranjevala posledice hudega dogodka, ki se je ravnokar zgodil., briše prah in sledi stopal s hodnikov, briše znova in znova, briše večkrat in spet. Tla ji govorijo: Dovolj! Ona pa neutrudno nadaljuje in ponavlja, iz svojega bosanskega spomina tiho briše vonj po krvi in posi-ljevanju. Znova in znova briše tla …briše spomine pribežnikov, briše njihova tla. In mimoidočim govori: Dobro jutro!

  
***

   

Petra

  

Na njej ni nič posebnega, toda ko hodi po hodnikih azilnega centra na Kotnikovi, se prostor spremeni v dom.
Na njej ni nič posebnega, toda ko dežuje v mrzlem jutru, postane moje srce toplo in voljno.
Na njej ni nič posebnega, toda nekega dne, ko je hodila po parku Tivoli, so drevesa širila njene dišave in z njimi napajala zemljo.
Na njej ni nič posebnega, toda ko hodi, ji sledijo pavi sveta.
V njej je vse … ona je voda in zrak … in otroška nedolžnost.

  

***

  

Emy

Dekle z igrami

   

Vsak torek prihaja na Kotnikovo kot žensko priponsko obrazilo. Na vrata potrka z nasmehom, ki prebudi pogreznjene v sen obupa, čakanja in skrbi. Povabi mene, pri petdesetih. Za njo hodim kot najstnik, igrava se prepletanje rok in dlani, na tleh. V moji glavi še vedno donijo klofute organov oblasti in kriki ljudi … krik mojih otrok … Veselje se vrti v njenem krogu, na tleh, svet se vrti v moji glavi, padem med dlani, in klofute padajo na moj obraz, na moj žalostni glas.

  

Prevedel Mohsen Alhadi

  

***

  

فوكوسافا

   

في السادسة صباحا، وفي مبنى اللاجئين في كوتنيكوفا… تسمع كل يور
طقطقات أدواتها سطل الماء، ممسحة، بقايا المنظفات… وبصمت
.. وكمن يزيل آثار حدث جلل قد وقع، تمسح الغبار وآثار الأقدار
عن الممرات وتعيد المسح هرات ومرات. الأرض تقول لها كغى ، أما
۵ي قلا نكل وتعيد و تعيد وبصمت تمسح من ذاكرتها البوسنوية
رائحة الدر و الاغتصاب وتمسح الأرض مرات ومرات… تنظف ناكرة
.اللاجئين كما تنظف أرصهبر وتقول للعابرس صباح الاحير

  

***

  

يةر|

   

لاشيء فيها ، ولكن إذا عبرت في ممرات مبنى اللأجئين في كوتنيكوفا
.يصبح هذا المكان وطنا
لا ثيء فيها، ولكن عندما تمطر في الصباح البارد يصبح قلبي دافئا
ورطبا.
لا شيء فيها، ولكن نات يومص مرت في التيغولي بارك فصارت الأشجار
تنتج عطرها وتسقي الارض
ا….لا ى ء فيها ولكن إذا مشت فطواويس الارض تصثى ق أثر۵ا
وكل ثي فيها… هي الماء والهواء… هي براء الأطفال

   

***

  

إ.ب٠ي
فتاة الاكعاب

  

كتاء التأنيث في الفعل، تأتي كل ئاذئاء إلى كوتنيكوفا تطرق الأبواب
بابتسامات توقظ النائمين في الهبر ويأس الانتظاو …
تدعوتي وأنا في الخمسين ء أصثي وراءها كمراهق من جديد وتلعب
لعبة تبادل الأيدي والاكف على الأرص و في رأسي لازالت تدوي وتدود
أكف رجال السلطة وصرخات الرجال وصرخات أطفالي…
الفرح يدور في دائرتها عل الأرض و تدور الدنيا في رأسي وأسقط بين
الاكف والاكف عل وجهي وصوفي الحنين.

  

***

  

Vukosava

  

At 6 a.m. in the asylum home on Kotnikova … day after day I listen the rattle of her cutlery: bucket for water, broom, remains of cleaning fluids … and in the silence, as if she was eliminating the consequences of a terrible event, that just happened, she is wiping the dust and track of feet from corridors wiping again, and again. The floor is telling her: Enough! But she tirelessly continues, and repeats, from her Bosnian memory silently erasing the smel of blood and rape. Again and again she cleans the floor eliminating the memories of refugees, she cleans their And to those passing by she says: Good morning!

  

***

  

Petra

  

There’s nothing special about her, but when she walks down the corridors of asylum centre on Kotnikova, the place turns into a home.
There is nothing special about it, but when it rains in the cold morning, my heart becomes warm and willing.
There’s nothing special about her, but one day when wandering around Tivoli, the trees were spreading her perfume, giving energy to the Earth.
Nothing special about her, but when she walks, peacocks of the world follow her.
In her is everything … water and air … and childish innocence.

   

***

  

Emy

The games girl

   

Like the feminine suffix in the verb, she comes every Tuesday to Kotnikova knocking doors with smiles, awakening the sleepers in distress and the despair of waiting. She calls me and l am in my fifties, l walk behind her as a teenager again, we play the game of swapping hands and palm on the ground, in my head it’s still banging and spin-ning … The hands of the authorities and the cries of men and screams of my children Joy circulates within her circle on the floor, and the world spins in my head and l fall between the palms and with a slap drop on my face and my sad voice.

   

Translated by Hossam al Hajesa

   

Poezija drugih avtorjev in avtoric

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

Mohamad Abdul Munem – Svet v mestu, IGNOR – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

      

Mohamad Abdul Munem
O avtorju
Sirijski založnik in književnik palestinskega rodu Mohamad Abdul Munem se je rodil leta 1965 v Alepu. Med arabsko-izraelsko vojno leta 1948 je njegov ded prebežal iz Hajfe v Sirijo. Mohamad Abdul Munem je leta 1996 ustanovil svojo založniško hišo. Njegova založba je nepretrgano delovala do izbruha sirijske državljanske vojne leta 2011. Leta 2009 v Siriji izdal pesniški prvenec Jutranja klapa, leta 2010 pa roman Palestinska črna kumina. Ko so mu v Siriji do tal porušili založbo in hišo, se je moral z družino v nevzdržnih razmerah izseliti iz Alepa. Marca 2016 je prebežal v Slovenijo. Tu je izdal zbirko pesmi 21 žensk iz Ljubljane (2018). Andraž Rožman je o njegovi življenjski zgodbi napisal knjigo Trije spomini – Med Hajfo, Alepom in Ljubljano (2019, Goga.)