Muanis Sinanović
19. novembra, 2020  /  Kritika, Mišljenje

Človek betona, človek zemlje

To je knjiga, ki razume, kaj je utrip naših ulic. Ki razume, da košarka na njih ni zgolj postranska, rekreativna dejavnost, temveč samo njihovo bistvo. Da je za vsako blokovsko naselje košarkarsko igrišče tako pomembno, kot je za nacionalno kulturo pomemben Cankarjev dom.

Luka Benedičič
15. novembra, 2020  /  Kritika, Mišljenje

Odprto okno učilnice

Hoja po poti, o kateri pričuje lirski glas v Pričevanju, je zato hoja po poti ozdravitve. Kdor se po njej podaja, pa mora ostati skromen in ponižen v zavedanju, da je, kjerkoli na poti se nahaja, le približek veliki nevihti.

Muanis Sinanović
20. oktobra, 2020  /  Kritika

Jezik kot prostor

Nastane sinestetičen učinek, ki uprostori jezik. Jezik postane prostor, mi pa smo vanj postavljeni, gre skoraj za nekakšno pesem-skulpturo ali več njih, no, raje, seveda, za pesem-stavbo.

Jasna Lasja
11. oktobra, 2020  /  Kritika, Mišljenje

Anina mojstrovina

Ana Schnabl je tudi v tokratnem delu pokazala tako občutljiv uvid v posameznikove zapletene psihološke meandre kot visoko jezikovno-stilistično ubranost in na ta način roman z na pogled preprostima zgodbo in zapletom preobrazila v vrhunski umetniški izdelek.

Tonja Jelen
30. septembra, 2020  /  Kritika, Mišljenje

Prepričljivo razenje po vsem

Vsak cikel obravnava svojo tematiko, pri čemer se poezija Vesne Liponik vedno usmerja k ranljivosti, nemoči in temu, kako se obema upreti in si zagotoviti svoj lasten teror, če parafraziram enega izmed verzov.

Jasna Lasja
8. septembra, 2020  /  Kritika

Feniksov vzlet

Dar te knjige je v preprostem, intimnem, iskrenem in necenzuriranem popisu žalovanja kot osebnega in hkrati občečloveškega stanja, ki se ob koncu vendarle uspe zaobrniti na stran svetlobe, s čimer sugerira misel o feniksovem vzletu.

Kristian Koželj
31. avgusta, 2020  /  Dramatika, Kritika

To ni recenzija predstave

S tem, ko sta igralca, ki sta tudi avtorja priredbe besedila, pod vodstvom obeh mentorjev sprejela ključno odločitev, da se v celoti odrečeta jedru teksta, pred gledalcem boleče zaživi vsakdan. Tega vedno bolj doživljamo kot etični vakuum, v katerega so vstopili (množični) mediji.