Pesmi, zgodbe, knjige, refleksija kulture in družbe. Vrabec Anarhist, portal za književnost in mišljenje, Društvo slovenskih pisateljev.
ta školjka
v meni
šteje zakone kot veslač
Pri pisanju gre tudi za užitek. Upam pa, da s svojim pisanjem zabavam bralce ali jim pokažem nov pogled na obravnavano temo.
Napnem vse sile, potem pa se čudim, s kakšno lahkoto me črni ribič zvleče v svoj čoln, čeprav sem veliko večji od njega.
hana je prvič povohala svojo
menstrualno kri pri sedemnajstih letih.
vonj ji je bil všeč, zato dostikrat še to naredi,
ampak tega ne pove nikomur
ko se najine realnosti trkneta in vprašaš
kdo si in kje sem jaz na tem prehodu nevidne
postaje prvega pravega postanka
slovenskega nadrealizma
Menim, da poezija ni samo literarna vrsta, da je veliko več kot to: poezija je zorni kot, iz katerega zremo v življenje, je način percepiranja tega življenja.
Dotik ni nujno fizičen, lahko gre za stik s človekom, z naravo, z nekim določenim dogodkom, vsi odnosi z ljudmi in okolico so nek dotik. In če izgubiš občutek zanj, ni v redu.
pišem za te,
ki so jih imeli za nore,
ker so si razbili glavo ob oblakih
S pisanjem navadno ne moreš začeti ali dobiti revolucij ali vojn, lahko pa preoblikuješ ljudi.
Vsi ti sodelavci in partnerji na Pisateljski oder prinašajo sijajne zgodbe, na katere sem ponosna.
Veliko mi pomeni, da bralec tisto, kar sem napisala, razume, če že ne na kognitivni, vsaj na čustveni ravni.
Morda bodo nekateri želeli, da se Aleph ohrani, saj je to prostor za vse tiste, ki si ne želijo v objem obstoječih klik in klanov, ali pa vanje enostavno ne pašejo.
Umetnik bi moral ustvarjati tako, kot čuti, in morda celo nasprotovati, opozarjati na nepravilnosti, ne pa da se je primoran truditi biti všečen oblasti in bralcem.
Ko slačiš tekst, ki ga obdeluješ, hkrati slačiš tudi samega sebe, na koncu ostaneta gola oba, kritik in avtor oziroma njegovo besedilo.
Ljudje preprosto hočejo brati in bolje razumeti sami sebe. Obstaja predpostavka, da je vojno spodbudila televizija, toda pred njo nas lahko reši le knjiga.
