Pesmi, zgodbe, knjige, refleksija kulture in družbe. Vrabec Anarhist, portal za književnost in mišljenje, Društvo slovenskih pisateljev.
Zame je Soni preprosto ženska, ki prosi za svoje mesto v družbi. Je nekdo, ki misli, da ne dobiva spoštovanja, ki si ga zasluži.
Če rečete »klerofašizem«
Slišim šuštenje listja
Če rečete »desničarska združenja«
Se mi mravlje opravičujejo
zdaj so vsi žarometi slike tapkanja, kapljanja
nečesa živega ki se preteka v tebi
kar vrvra ven v usta ribe v telo jezera
da se naposled lahko sme v sen
Vsi z želi krožijo okrog mojega gnezda
Nihče ne piči
Naučila sem se smrtonosno prekrižati nogi
In za vedno kakor bogomoljka
Trideset let je bil dober fant.
Potem je razrušil vse.
Brezposeln in nepokoren se je obdal z lačnimi, z norci,
ki so ga ubogali kakor boga.
Verjamem, da lahko naš svet rešimo tako, da se vrnemo k vrednotam v naših srcih.
I believe the solution to our world’s problems is to return to the human values that exist in our hearts.
Nocoj sem pes
če si mačka
in to ne bo pomenilo nič več
kot kar se razume že samo po sebi.
Ti karakterji so bili tisto, za kar sem si rekel, to pa moram zapisati. Ker te ne spustijo. Ta telesa grejo za tabo, po tem ko enkrat toliko hodiš z njimi. Dobesedno, v whitmanovskem smislu. Ne metaforično, ampak zares. To telo je duša.
V času, ki ga zaznamujejo predvsem družbene fobije in osiromašenje interpretacijskih polj, ima literatura edinstven potencial ohranjati širino – ne le jezika, pač pa tudi same civilizacije.
Ko pa so pesmi enkrat napisane, imajo vso svobodo, vesel sem, če ne ždijo v samoti, ampak živijo med ljudmi, se klatijo povsod okoli, pa četudi kdaj tam, kjer se za poezijo baje ne spodobi.
Pogovor z Mario Grazio Calandrone, Claudiem Damianijem in Gian Mariom Villalto.
Če pa svoje oči posodimo neki ideologiji, potem svet gledamo ideološko, ne pa avtobiografsko.
Parada tankov
z ničimer ne spreminja prostora
najmanj pa časa
Treba je vaditi vsak dan, tudi če smo umazani menefregisti.
