Pesmi, zgodbe, knjige, refleksija kulture in družbe. Vrabec Anarhist, portal za književnost in mišljenje, Društvo slovenskih pisateljev.
Namesto da bi izrekli, kar ostaja zamolčano, torej, da je število temnopoltih v Sloveniji posledica onemogočanja njihovega prihoda in naselitve, in da se tudi tistim redkim posameznikom, ki se vendarle naselijo, ovira njihovo bivanje, se izkazuje ignoranco.
Kaj bi bilo, če ne bi bilo tega hrepenenja in INAT-a? Bi bila elektrika brezplačna in bi bila Amerika povsod?
Ti karakterji so bili tisto, za kar sem si rekel, to pa moram zapisati. Ker te ne spustijo. Ta telesa grejo za tabo, po tem ko enkrat toliko hodiš z njimi. Dobesedno, v whitmanovskem smislu. Ne metaforično, ampak zares. To telo je duša.
Naši klerikalci hočejo vračanje v preteklost, njihov ideal je Slovenija pred letom 1941. Hočejo pohlevne in poslušne ženske, posebno pri spolnosti in odločanju o reprodukciji!
V času, ki ga zaznamujejo predvsem družbene fobije in osiromašenje interpretacijskih polj, ima literatura edinstven potencial ohranjati širino – ne le jezika, pač pa tudi same civilizacije.
Ni namreč težko utemeljiti, da je fašizem vsaj toliko blizu modernosti, kot je tradiciji, zato je samozavesten pristop, ki trdi nasprotno, lahko precej neupravičen.
Za normalnega pravnika bi ne smelo biti značilno, da bo ženski vsiljeval nosečnost. Pa naj bo katolik ali ateist.
Kadar se ženskam odreka pravica do splava, se jim odreka pravica do modrega rojevanja: eno ne gre brez drugega.
Svobodo odločanja o rojstvih imamo. Kar se dogaja v moji maternici, je moja reč in se ne tiče nobenega zakona ali moške dresure.
Še ena rdeča luč gori in sirena zavija, ko se začno »katoliški pravniki« boriti proti ustavni pravici do splava; to je njihov klerikalizem, ki seveda ni ljubezen do Kristusa.
Ohranitev pravice do prekinitve nosečnosti je bistveni predpogoj ženske in moške svobode ter osnova za bolj zdravo in manj nasilno patriarhalno družbo.
Ni pomembno, zakaj se ženska odloči za prekinitev nosečnosti, pomembno je, da ji kot družba omogočimo, da težko odločitev realizira na zanjo čim varnejši način.
Splav je osnovna človekova pravica. Brez te pravice, (plodne) ženske ne moremo biti enakovredne članice družbe.
Ne le, da tradicionalizem ni spravljiv z modernimi idejami družbene pogodbe, obče volje (Roussaeu), konsenza vladanih(Locke) in podobnih mehanizmov civilne legitimizacije družbenopolitičnega reda, povrhu tudi nikdar ni bil apolitična religiozna misel.
Umetniško raznolika skupina, polno zasedena dvorana in gromki aplavzi so dokaz, da se za kakovost podtalne umetnosti v Sloveniji ni treba bati.
