Pesmi, zgodbe, knjige, refleksija kulture in družbe. Vrabec Anarhist, portal za književnost in mišljenje, Društvo slovenskih pisateljev.
Katera muza, prav rada bi vedela, le katera bi se hotela žrtvovati, in bi prekršila vsa pravila, ki jim mora zadostiti tisti, h kateremu se spusti, da bi njemu šepetala?
Delegat iz mojega centra je nekoč rekel, da ko je na dnevni red prišlo poročilo Odbora za pisateljice, so šli vsi moški na stranišče ali pa telefonirat. Rekel je, da bi morali poročilo dostaviti v moško stranišče.
Ob obtožbi o dolančevski cenzuri sem ostal brez besed — predvsem zaradi dejstva, da gospod Lokar niti meni niti kateremu koli drugemu članu uredništva ni poslal niti enega samega prispevka za objavo na portalu, da bi ga lahko prebrali in ovrednotili, kaj šele cenzurirali.
Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.
Še pred praznovanjem pa uradni zaključek enomesečnega posta obeležijo kongregacijske molitve, vsota denarja, ki je enaka stroškom vseh obrokov, ki jih družina ni zaužila v času posta, pa naj bi se podaril revnim.
Vse, česar se lahko dotakneš, je čudežno. Poglej in vidi: vsi ti tako imenovani predmeti postanejo kot obrazi otrok, ki svetijo zato, ker otroci še niso naredili veliko napačnega.
Velike upe polagam na libanonsko mladino. Gotovo ste slišali za vstajo 17. oktobra 2019. Tri mesece so mladi vztrajali na cestah in zahtevali, da vsi politiki odidejo.
Hvalabogu, da imamo na svetu – poleg oblasti in njenih postav – tudi literaturo in njeno duhovno svobodo!
Zame je bilo čisto normalno, da sem objavil svojo podporo Ivanu Galetu. Napisal sem, kaj si mislim.
Kaj, hudiča, imajo policaji opraviti na rožniških potkah in stezah, kakšno preklicano varnostno ali zaščitniško vlogo opravljajo med sprehajalci, ki v spoštljivi razdalji drug do drugega hvaležno lovimo darežljive sončne žarke?
Jaz tudi ne prenese istospolnih, temnopoltih, tujcev, drugače mislečih, nikogar. Jazu dopovedati, da je v raznolikosti bogastvo, je nemogoče, saj je Jaz edini kriterij zase in za svet.
S problematiko (ne)prikritega družinskega nasilja predstavlja razen metafore nasilja, ki se je v času njegovega nastanka vršila nad filmsko produkcijo, predvsem metaforo trenutne globalne krize.
Saj se folku ne da premaknit s kavča, ker smo sfukani od napadov trga. Ampak nismo pa dovolj sfukani. Glih dovolj za apatičnost.
Manjka mi temeljni izhod iz osame, zdravilo zoper gluho tišino, polnilo za votlo praznino, ki me obdajata: manjkajo mi pogovor, dialog, izmenjava misli, kresanje mnenj, zaupna beseda, deljena tišina, nežen dotik. tu-bit, ontologija,
Spremenilo se je najbolj to, da se ne moremo družiti. Na henganje smo pa mi kar navajeni.
