Pesmi, zgodbe, knjige, refleksija kulture in družbe. Vrabec Anarhist, portal za književnost in mišljenje, Društvo slovenskih pisateljev.
Zdi se, kot bi vlada uporabila krizno družbeno stanje za nekakšno »šok terapijo« v kulturi.
A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu,
ko je treba pomagati, demonstrirati,
kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente,
delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.
Trenutne razmere v Srbiji lahko umestimo v globalni kontekst, ko se v mnogih državah rušijo demokratične institucije.
Kadar pride do tega, da posameznik trpi kakor biblični Job, trpi pars pro toto oziroma v imenu neke večje celote. Samo tako močna čustva pri bralcih povzročijo očiščenje in zadovoljstvo.
Sredin dogodek je bil eden izmed tistih, ki se morajo zgoditi, treba pa jih je doživeti. Da ne utonemo kot posameznice_ki ali skupnost oziroma si tega ne dopustimo.
Zato naj se tisti “domoljubi”, ki menijo, da antifašizem, TIGR, OF in NOB niso bili potrebni, nikar ne trkajo po prsih in dičijo z lepotami slovenskega morja. Ali pa slovenske in štajerske prestolnice.
1. člen Slovenija je bila demokratična republika.
2. člen Slovenija je bila pravna in socialna država.
3. člen Slovenija je bila država vseh svojih državljank in državljanov.
Prihajajo nove generacije. Generacije, ki so že šle skozi utilitaristični in brezkompromisni sistem amerikaniziranega študija ekonomije. Ti fantje in dekleta se ne sprašujejo, ali so si zaslužili. Njim enostavno pripada.
Za tako stanje je odgovorna vsa politika, odgovoren je tudi velik del civilne družbe, še zlasti pravna
in politološka stroka. Še svetovni aktivist Slavoj Žižek se očitno izogiba komentarjem o Janezu Janši. Vse neodzivanje prispeva k videzu Janeza Janše kot normalne desnice.
Moje najstništvo je bilo najgloblje zaznamovano prav z Otonovo pesniško besedo. Ta kratkosladki čas je bil zame eno ključnih formativnih obdobij, ko sem po šoli najraje odkorakal v bližnji gozd in se za več ur predajal opoju, mirni vzhičenosti, ganjeni vzradoščenosti.
Za male narode in kulture pa je velika težava jezik, ki se ne obnavlja, ki nima stika z drugimi in nima želje po stiku z drugimi. Tak jezik umre.
Katera muza, prav rada bi vedela, le katera bi se hotela žrtvovati, in bi prekršila vsa pravila, ki jim mora zadostiti tisti, h kateremu se spusti, da bi njemu šepetala?
Delegat iz mojega centra je nekoč rekel, da ko je na dnevni red prišlo poročilo Odbora za pisateljice, so šli vsi moški na stranišče ali pa telefonirat. Rekel je, da bi morali poročilo dostaviti v moško stranišče.
Ob obtožbi o dolančevski cenzuri sem ostal brez besed — predvsem zaradi dejstva, da gospod Lokar niti meni niti kateremu koli drugemu članu uredništva ni poslal niti enega samega prispevka za objavo na portalu, da bi ga lahko prebrali in ovrednotili, kaj šele cenzurirali.
Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.
