Ocena kratkih zgodb Sarivala Sosiča »Ne morem ven«

Sarival Sosič je profesor umetnostne zgodovine, učitelj glasbene vzgoje in kustos v Mestni galeriji ter vsestranski umetnik, ki se je na slovenski knjižni sceni pojavil relativno pozno – svoj romaneskni prvenec Starec in jaz je izdal pred šestimi leti, ko je bil star 55 let (takrat je bil tudi nominiran za nagrado kresnik), takoj za tem pa še romana Jaz sam ter Sin in sin, v katerih nadgrajuje in zaokroži temo odraščanja. Vsi trije romani so izšli pri založbi Litera, kjer je lansko leto izšel tudi Sosičev kratkoprozni prvenec Ne morem ven, za katerega bi lahko rekli, da odpira vrata v zrelo dobo pisateljevanja, ne da bi pri tem zaprl vrata spominom na otroštvo in odraščanje. Zbirka vsebuje 20 zgodb, v katerih nastopajo moški in ženski junaki, ki se bodisi kot otroci bodisi kot odrasli znajdejo v situaciji, ki se iz banalnega vsakdana prevesi v fantazijsko odisejado ali v zanimiv kalejdoskop introspekcijskih zaznav lastne duševnosti. Glavni junak zgodbe z naslovom Dež sonce je z eno nogo ujet v otroštvo, saj na stara leta obuja spomine na čofotanje po lužah, tekanje s psom po gozdu in brezskrbno poležavanje brez oblek na soncu: “Pogostokrat trzam z obema ramenoma, saj bi najraje odvrgel vse, kar sem navlekel nase, namreč oblačila me obtežijo kot kovinski oklep. Nekaj let v otroštvu sem dnevno menjaval tudi po deset parov nogavic ali spodnjega perila, ker so me motili čisto vsi šivi, vsaka guba, ali kakršnakoli elastika so me živcirali, kot da bi ležal na mravljišču, sem si dopovedoval in poskakoval zaradi neznosnih motenj. Lahkotnost in posebno, neopisljivo svobodo si predstavljam samo, ko gol tekam naokoli.”

Tudi protagonista zgodbe Luže, oči in koza monotono kapljanje dežnih kapelj zaziba v trans ter v prepričanje, da bo dež – v kombinaciji z oponašanjem kozjega “petja” – spral iz sveta vso nakopičeno umazanijo: “Pel sem o kozah in njihovih življenjih in pel sem o starih reliefih, ki nosijo podobe bivanja nekoč, in pel sem o ljudeh, ki se morajo spremeniti. Pel sem tako silovito in doneče, da mi je uspelo približati se mogočnemu rezkemu kozjemu glasu, s svojim globokim glasom sem se zlil s kozjim meketanjem nad vse bolj izpraznjenim človeštvom.” Sosičev stil pisanja je realističen, precizen, odsekano kratek, jasen in poveden. Zato nas toliko bolj preseneti nenaden preskok v znanstveno-fantastičen svet, skovan iz številnih ljudskih vraž, arhetipov, simbolov, osebnih spominov in fantazem, saj se v njem znajdemo, ne da bi v resnici vedeli kdaj in zakaj. V zgodbi Ulica se glavni junak, ki pohajkuje po ulici, nenadoma znajde pred izložbenim oknom čokoladnice, kjer med čokoladnimi bonboni zagleda svoj odsev, za sabo pa zasluti neko drugačnost, ki se oblikuje v podobo kače, ki je enako realna kot on sam. Vdor nezavednega se materializira skozi simbol neskončnega, seksualnega, kompulzivnega in nevarnega, čeprav se v nadaljevanju ne razvije v suspenz, temveč protagonista kvečjemu vzpodbudi, da se odpravi do naslednje izložbe, v kateri se nahaja pekarna. Aljaž Krivec v spremni besedi zapiše, da zgodbe potekajo na več ravneh in da se “z vsakim dogodkom nekaj premakne na različnih nivojih realnosti.” In prav v tem najdemo odliko Sosičevega pisanja, saj vključuje sanjske prizore ne zavoljo vnašanja napetosti v banalni vsakdan, temveč ga sam tok pripovedi skozi vizualne in zvočne asociacije povede v nek vzporeden svet, ki je enako resničen kot svet, ki ga skupaj z bralcem obravnava kot “zunanjega”, fizičnega oz. materialnega. Pokrajina, v kateri se znajdemo, nam služi kot likovno dovršena scenografija, skozi katero pronicajo posamezni zvočni detajli, ki omogočajo, da se pred nami odvrti zgodba, ki jo Sosič s svojim intuitivnim občutkom za kompozicijo umetelno vodi od jasno definiranega uvoda preko sanjske in arhetipske simbolike do prizemljenega zaključka, ki se izteče kot del organske celote.

V zgodbah smo – tako kot že prej v romanih – večkrat priča odpiranju in zapiranju vrat, skozi katera vstopimo v vzporedno realnost. Včasih vrata pooseblja razpoka v steni (Ne morem ven, Razpoka), ki se čedalje bolj veča ter tako omogoča stik z onstranstvom kot tudi introspekcijo v notranji svet, ki se razpira v protagonistu/ki: “V starih razpokah se domiselno znajdem, v režah in luknjah, ki jih je ustvaril čas, sem našla svoj mir in moj dom se razširja ne samo po stenah te sobe, temveč tudi v glavno steno, obrnjeno na zunanjo stran. Toda v tej steni še nisem odkrila prehoda v zunanji svet. Mislim, da bom svoje življenje preživela v notranjosti. Še vedno potrpežljivo čakam. Nič se ne dogaja.” Tudi glavni junak zgodbe Dogodek je v pričakovanju dogodka, ki bi mu obrnil svet na glavo – tako se sprašuje ali ni morda ustvarjalnost, seksualnost ali celo smrt tisti drastični prelom z realnostjo, ki ga tako željno pričakuje: “Potem me spreleti najbolj logična misel, le kako, da se je nisem do zdaj še domislil, zamrmram in se glasno vprašam, kaj pa smrt, je ona tista, ki lahko predrugači in izpolni hrepeneča pričakovanja, da se bo končno pojavil dogodek. Priznam, da razmišljam o njej, a me nikakor ne gane, nič posebnega ni v smrti, in ker mi ne vzbuja nekih posebnih razmišljanj ali čutenj, ker tudi prestrašenosti ni, upanje na dogodek izgine.” Izgubo strahu pred smrtjo doživi tudi junak zgodbe z naslovom Smrt, ki do nje začuti erotično privlačnost: “Zavedam se, da si od vseh, toda končno sem postal star in si ti tudi moja. Samo moja si, sebično ponavljam. In zelo malo česarkoli je sploh še ostalo, ni strahu, je pa nekakšno pomirjeno sprejemanje in samo še nestrpno pričakovanje tvojih dotikov.” Erotični motivi – zlasti ko je v igri razmišljanje o smrti in naravi – se v zbirki pojavljajo na večih mestih (Dozorel, Na drevesu, Ženska), manjkrat pa naletimo na preplet erotike, umetnosti in nasilja. Tako v zgodbi z naslovom Še enkrat pisatelj načne zanimivo temo o tem, kaj bi naredil, če bi vse skupaj preživel še enkrat. Kot ljubitelju glasbe mu pade na misel, da bi več časa namenil igranju violine, takoj zatem pa maščevanju ljudem, ki so ga kakorkoli prizadeli: “Igral in igral bi, dokler ne bi preigral vse, kar je bilo do zdaj v glasbi napisanega in odigranega. Imam dober spomin in le malo stvari ali ljudi pozabljam. Ljudem, ki so me na poseben način prizadeli, bi polomil zobe, odrezal ušesa in nos, iztaknil oči, odstranil glavo in jo nataknil na kol, kot se preprosto v uličnem besedičenju pove ali, celo nasprotno, lahko tudi literarno izrazi. Zveni okrutno. Toda na žalost ni vrnitve in ne more biti ponovitve. Samo sprašujem se, kako da sem nekatere stvari, ki sem jih naredil pozabil, a tiste, ki bi jih naredil, če bi odraščal še enkrat, ne pozabim.”

Lahko bi rekli, da je tudi stil pisanja Sarivala Sosiča ritmičen – vsaka črka, beseda in stavek predstavlja določen ton in ritem, ki ustvarja literarno- glasbeno kompozicijo. Stavki so ponavadi kratki in odsekani ali pa inovativno razgibani, v obeh primerih pa zvočni in kompozicijsko “pretočni”. Pozorni bralec lahko hitro opazi Sosičevo zanimanje za združevanje različnih zvrsti in žanrov umetnosti, obenem pa mu mimogrede pade v oči njegova fascinacija s številom 5 (ni naključje, da so protagonisti zgodb dostikrat stari 55 ali 95 let), za katero tudi v intervjujih pravi, da mu predstavlja izziv tudi v knjižnem smislu, saj želi romaneskno trilogijo v naslednjih letih zaokrožiti še z dvema romana na temo erotike in smrti. Nekaj besed je potrebno nameniti tudi ilustratorju Iztoku Sitarju, ki je za zbirko izdelal 20 unikatnih ilustracij, ki jim je pridal stavek iz posamezne zgodbe. Zanj urednik založbe Litera, Orlando Uršič, v ekskluzivni spremni besedi zapiše: “Sitar je angažiran avtor in je pogosto naperjen proti konvencijam, dogmatizmu in političnim peripetijam. Z občasnim, celo srhljivo črnim humorjem razkriva in likovno razgalja perverznost sodobnega družbenega sveta in občutljivost intimnega sveta.” Zdi se, da sta se dva stara mačkona – literarni in slikarski – ujela v prepletu različnih realnosti, ki sta jih s svojo umetnostjo soustvarila, zdaj pa pod pretvezo, da “ne moreta ven” uživata v svojem solipsističnem svetu. Upam, da bo v igri, ki ju uspešno soustvarjata, svoj odsev ugledal tudi bralec, ki bo po njuni zaslugi morebiti obudil spomine na svoje odraščanje in norosti, ki jih je tekom življenja počel …

Preostali prispevki in literatura na portalu