»Kadar človek ob tebi ni vreden ljubezni, je laže ljubiti človeštvo«

Makedonsko književnico Lidijo Dimkovsko poznamo po številnih romanih (Skrita kamera, Rezervno življenje, Non-oui) in pesniških zbirkah (Nobel proti Nobelu, pH nevtralna za življenje in smrt, Črno na belem), prevedenih v slovenščino. Dimkovska že 22 let živi v Ljubljani in je članica makedonskega društva pisateljev, makedonskega PEN-a, makedonskega društva prevajalcev, mednarodne žirije za nagrado Vilenica, DSP in mednarodne nagrade za življenjsko delo na področju poezije »Herbert« na Poljskem. Poleg literarnega ustvarjanja prevaja slovensko in romunsko književnost v makedonski jezik.

Med letoma 2009 in 2012 je kot docentka honorarno predavala svetovno književnost na Fakulteti za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, poznamo jo pa tudi kot urednico spletnega portala za poezijo dvojezične elektronske revije.

Pesniška zbirka Mejno stanje je razdeljena na tri sklope: Med jutri in včeraj, Razpadanje in Človek ali človeštvo, v katerih se pesnica osredotoča na eksistencialna življenjska stanja, ki so »mejna« v smislu samopreizpraševanja svoje umrljive biti, nezmožnosti povezovalnega delovanja, politične nekorektnosti različnih interpretacij zgodovine in kolektivnega spomina človeštva. Pri tem velja omeniti, da je Dimkovska pesniško zbirko pisala v času epidemije, ko se je ukvarjala z vprašanji osamitve in raznih oblik solidarnosti v kriznih razmerah, za katere še dandanes v intervjujih pravi, da se tudi po epidemiji nadaljujejo in da kot družba – med drugim tudi z iskanjem rešilnih bilk v smislu digitalizacije, uvedbe brezgotovinskega poslovanja, električnih vozil in umetne inteligence– v vseh pogledih nazadujemo, namesto da bi nam prav dolgoletno obdobje izolacije dalo iztočnico za medgeneracijsko povezovanje in razvoj kreativnih idej v vsakdanjem življenju.

Čeprav pesniško zbirko preveva pesimistični duh, ki nas iz pesmi v pesem opozarja, kako globoko smo zašli, pa tu in tam še pronicajo svetli žarki, ki naznanjajo, da je življenje vredno živeti tu in sedaj, še zlasti če zremo skozi prizmo človeštva. V pesmi Človek ali človeštvo? z mešanimi občutki zapiše: »Vsak je za nekaj kriv, / človeštvo pa ni nikoli, / človek je minljiv, človeštvo večno, / človeštvo je pošteno in popolno, / človek pa njegovo nasprotje, / kako torej ljubiti nepopolnega posameznika / sredi popolne množice? / Kadar človek ob tebi ni vreden ljubezni, / je laže ljubiti človeštvo, / ti pa se moraš držati zapovedi / ljubi bližnjega kakor samega sebe, / ne da bi vedel, kdo ti je bližji, / človek ali človeštvo?« Tako kot že v prejšnjih knjigah, se tudi v pričujoči Dimkovska pri pisanju opira na polarne dvojice kot so: življenje-smrt, posameznik-družba, preteklost – sedanjost, trenutek-večnost itd. Veliko je govora o spominih na sošolce, sorodnike in starše, ki skozi svojo enkratnost preidejo na kolektivnost. Spomin na mamičin in stričev kovček porodi spomin na kovček študenta in kovček žrtve iz Auschwitza: »Vsak kovček je odprta zgodba, / vsaka zgodba je zaprt kovček. / Ni treba oditi, da bi ostal, / niti ostati, ne da bi že odšel.« Kar nekaj je tudi pesmi, v katerih se pesnica sprašuje, kaj ostaja za mrtvimi (Za mrtvimi) in kaj vznika v vmesnem prostoru med živimi in mrtvimi (Plus-minus, Drugačni, toda enaki): »Mrtvi iz nebes / zemljanom kažejo / sredinec, obrnjen navzgor, / živi z zemlje / mrtvim kažejo / sredinec, obrnjen navzdol. / Mrtvi so odtujeni od mrtvih, / zaljubljajo se v žive. / Živi so odtujeni od živih, / ubijajo se zaradi mrtvih.«

Najbolj zanimiv pesniški sklop v zbirki je sklop z naslovom Razpadanje, v katerem se ena ob drugi nahajajo pesmi o razpadanju hiše, spomina, dežele, ljubezni, zgodovine, življenja, prihodnosti in sveta, za katerega pravi: »Svet, ki razpada, je treba / pustiti v hospicu, kjer angeli življenja / smrti ne nameravajo ne pospešiti ne preložiti.« Razpad vrednot, nihilizem in dekadenco lahko bralec čuti praktično po vsaki prebrani pesmi, »vrhunec« pa doživi v pesmih kot so Ljubljenček, Traduttore, Traditore in (Ne)udobnost bivanja, v katerih se Dimkovska poigrava z občutji ob vzniku nacionalizma, nacizma in ostalih ideologij, ki uničujejo Evropo, pri tem pa se sprašuje »čemu ne Bog ne ljubezen ne življenje in ne država niso udobni« ter zakaj je bivanje začetek »vsega, kar ni bilo in ne bo«. V pesmi z naslovom Enačba z dvema neznankama pa ugotavlja, da so v času izrednih razmer oz. t. i. mejnega stanja vsa imena odveč – takrat namreč »ne rabiš imen, da bi odprla pot do intime«. Pesmi Lidije Dimkovske so intimne in osebnoizpovedne zgodbe, ki nas presunejo do naše temeljne biti, da se vsakič znova vprašamo, kje je tista meja, ki jo bomo slej ko prej prestopili in po kateri nikoli več ne bomo isti …