Vzpodbude za deinstitucionalizacijo šole in zdravstva pred pol stoletja in danes

Lansko jesen je pri založbi Kud Logos izšel prvi izmed treh zvezkov prevodov del Ivana Illicha, duhovnika in družbenega kritika, ki se je leta 1926 rodil hrvaškemu očetu in nemško-judovski materi. Zgodnje otroštvo je preživljal na Braču, nato se je družina preselila na Dunaj. Od tam se je Illich tik pred začetkom druge svetovne vojne zatekel v Italijo, kjer je študiral teologijo in filozofijo na Papeški univerzi v Rimu. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika in napoten v New York, kjer je dokaj hitro stopil v stik s portoriško skupnostjo in pet let kasneje postal prorektor Katoliške univerze na Portoriku. Od tam so ga po sporu z Vatikanom kot “levičarja” nagnali v Mehiko, kjer je v mestu Cuernavaca postal direktor Centra za medkulturno dokumentacijo (CIDOC). Illich je v času delovanja tega centra, ki je predstavljal nekakšno avtonomno cono interdisciplinarnega neformalnega izobraževanja v Srednji Ameriki, napisal svoji najbolj znani družbenokritični deli Razšolanje družbe (1971, prevod Helena Marko) in Medicinska Nemeza (1974, prevod Branko Gradišnik). Omeniti velja, da sta bila prevoda zaradi številnih opomb (Medicinska Nemeza ima kar 627 opomb) in specifičnega izrazoslovja precejšen prevajalski izziv, vendar sta ga oba prevajalca opravila izjemno premišljeno in tenkočutno (Gradišnik je denimo namesto izraza »zdravilo« uporabil farmacevtski izraz »farmak«).

Illich velja za enega največjih kritikov delovanja najrazličnejših inštitucij, a tudi tehnološkega napredka, ki je po njegovem mnenju ljudem prinesel več škode kot koristi. Poleg tega, da je drastično posegel v samoregulacijo okolja, je ljudem velikokrat onemogočil, da bi razmišljali z lastno glavo in še naprej uporabljali znanje, ki so ga pridobili od svojih prednikov. Uničil je dobro vpeljane odnose znotraj lokalnih skupnosti, brutalno razdrl socialne mreže, ki so bile stoletja ključni vir samooskrbe in ljudi naredil odvisne od institucij, ki so same sebi namen in malemu človeku prinašajo bore malo koristi.

Illich je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot lucidni mislec predvidel tragične posledice pospešene institucionalizacije šolstva in zdravstva, kar lahko pol stoletja po objavi njegovih pisanj v vsakdanjem življenju iz dneva v dan opažamo tudi sami. Medicina je v času COVID-19 in postkoronske stavkovne mrzlice dosegla svoj zenit v smislu podrejanja posameznika institucionalnim interesom – kdor ni izpolnjeval pogoja PCT (prekužen-cepljen-testiran) je bil praktično “izbrisan” iz socialnega življenja, kot da je nenadoma nevreden tako zdravljenja kot delovanja v družbi.

Šolska institucionalizacija, za katero je bil marsikdo prepričan, da se bo “ustavila” z osemletno osnovno šolo, po uvedbi bolonjskega sistema in devetletke zahteva obvezno obiskovanje vrtca vsaj leto dni pred vpisom v šolo, nacionalno preverjanje znanja že v tretjem razredu OŠ (a tudi v šestem in devetem razredu) in temeljito izpitno preverjanje otrok, ki se čez leto šolajo na domu. Vedno večje študijske obremenitve povzročajo porast duševnih motenj pri mladostnikih, ki so lahko že pri trinajstih letih na pomirjevalih in antidepresivih. To je voda na mlin za medicinsko indoktrinacijo v začaran krog medikamentoznega zdravljenja, v katerega je nato marsikdo prisiljen do konca življenja.

Illich pravi, da obvezno šolanje neizogibno vodi v polarizacijo družbe in vzpostavitev mednarodnega kastnega sistema, na vrhu katerega se nahajajo države, ki se lahko pohvalijo z največjim številom let šolanja njihovih državljanov. Takšna klasifikacija je avtomatično povezana z bruto nacionalnim proizvodom na prebivalca, kar sprevrženi krogotok nabiranja šolskih let, izpitov, certifikatov in bonitetnih ocen še bolj poganja v brezno samodestruktivnosti, ki se zdi pisano na kožo neoliberalizmu.

Illich na začetku knjige Razšolanje družbe zapiše: “Šola si prisvaja denar, ljudi in dobro voljo, ki so na razpolago za izobraževanje, hkrati pa drugim ustanovam preprečuje, da bi prevzele izobraževalne naloge. Delo, prosti čas, politika, življenje v mestu in celo družinsko življenje se opirajo na šolo kot na zakladnico znanja in navad, ki ji jih ljudje pripisujejo, namesto da bi sami postali počelo izobraževanja. Zapovrhu se druge šole in institucije, ki so od njih odvisne, cenovno izrinja s trga.”

Illich kot alternativo predlaga nadomestitev insitucionalnega izobraževanja z bolj humanističnim načinom, ki bi se izvajal znotraj učnih mrež posameznikov s podobnimi interesi. Posamezne predmete oziroma teme bi lahko poučeval vsak – ne glede na starost – ki bi znotraj te mreže dokazal strokovnost in izkušenost, tudi če je brez diplome ali formalnega potrdila o izobrazbi.

Illich institucionaliziranim in avtoritarnim učiteljem očita, da nosijo nevidno “trojno krono”, ki se kaže v združevanju funkcije sodnika, ideologa in zdravnika: “Učitelj, ki združuje te tri pristojnosti, prispeva k izkrivljanju otroka veliko bolj kot zakoni, ki določajo njegovo pravno ali ekonomsko mladoletnost ali omejujejo njegovo pravico do svobodnega zbiranja ali bivanja.” Šolsko učilnico proglasi za “čarovno maternico, iz katere otrok vsake toliko začasno pokuka na plano”, češ da zaradi dušečega vzdušja onemogoča razvoj otrokove ustvarjalnosti.

Illich opozarja na prikriti kurikul šolskega obredja, ki je vstopna točka za uvajanje v potrošniško družbo. Pri tem si ne dela utvar, da bi spremenjeni obred šolanja lahko izboljšal individualno učenje ali pripomogel k odpravi socialnih razlik med učenci: “Ne moremo preseči potrošniške družbe, če ne dojamemo, da obvezne javne šole – ne glede na to, kaj se v njih uči – neizogibno reproducirajo prav takšno družbo.” Illich je upravičeno prepričan, da nenehna gonja po čim večji produkciji (znanja in kasneje nadur dela) ne more voditi v kvalitetne medsebojne odnose, temveč kvečjemu v “izničenje možnosti organskega razvoja”. Brez deinstitucializacije vrednot ni mogoče ustvariti družbe, ki bi organsko temeljila na medsebojni izmenjavi znanja. Zatrjuje, da potrebujemo takšne strukture odnosov, ki bodo vsakomur omogočile, da na neki način prispeva k učenju drugih, ne da bi jih pri tem silili v šolanje po obveznem učnem programu in pridobitev formalne izobrazbe.

Opiše štiri različne pristope, ki učečemu se posamezniku zagotovijo dostop do izobraževalnih virov: 1. Učne pripomočke (razstavljanje in ponovno sestavljanje najrazličnejših predmetov iz vsakdanje rabe, popravila “stare šare”, rekviziti iz delavnic, knjižnic, muzejev itd.) 2. Izmenjevalnice veščin (učitelje oz. demonstratorje veščin bi uvrstili na seznam, ki bi bil na voljo za izmenjavo med vrstniki s podobnimi zanimanji) 3. Vrstniško povezovanje (organiziranje najrazličnejših aktivnosti na pobudo vrstnikov, seznam specifičnih interesnih področjih bi zbližal določene vrstnike med sabo) in 4. Neodvisne poklicne izobraževalce (t. i. poklicne mojstre z  veliko znanja in veščin, ki bi lahko tudi sami izbirali primerne učence).

Illich vidi v prostem dostopu do stvari (z odpravo nadzora nad njihovo izobraževalno vrednostjo), v prosti izmenjavi veščin, prevzemu medvrstniških srečanj iz rok avtoritativnih institucij in opolnomočenju posameznika, da se zanese na učitelja ali svetovalca po svoji izbiri, štiri ključne cilje za izpeljavo revolucije na področju izobraževanja, torej za razšolanje družbe. Pri tem je prepričan, da bi moral vsak človek imeti možnost (na javne stroške) izbirati med usposabljanjem za več kot sto opredeljivih spretnosti, za katere bi lahko koristil neke vrste kreditne točke ali izobraževalne bone: “Takšen bon si predstavljam v obliki izobraževalnega potnega lista ali izobraževalne kreditne kartice, ki bi jo ob rojstvu prejel vsak državljan” in dodaja: “Takšni boni bi večini ljudi omogočili, da pridobijo znanja in veščine, po katerih je največ povpraševanja, in takrat, ko jim to najbolj ustreza, vendar na boljši, hitrejši in cenejši način ter z manj neželenimi stranskimi učinki kot v šoli.”

 Čeprav si težko predstavljamo, da tak izobraževalni dokument ne bi slej ko prej postal sredstvo za dokazovanje premoči ali utrjevanje socialnega statusa, se po drugi strani lahko spomnimo številnih poizkusov preoblikovanja ekonomskega modela, ki so še pred nekaj leti potekali v Sloveniji – od časovne banke oziroma izmenjevalnice storitev ter knjižnice reči v Ljubljani pa do najrazličnejših eksperimentov z uvedbo lokalnih valut izven nje (npr. Zasavje), ko je posameznik v zameno za izvedbo storitve (frizerstvo, inštrukcije, popravila itd.) ali donacijo dobrine (marmelada, lokalno sadje in zelenjava, domača jajca) dobil papirnat bon, s katerim je bil upravičen do izmenjave dobrin ali storitev v prihodnosti.

Čeprav je Illich v knjigi Razšolanje družbe podal smernice za razmislek o tem, kakšno bi lahko bilo vseživljenjsko učenje, če bi se namesto h globalizaciji obrnili nazaj k lokalnemu okolju in medvrstniškemu povezovanju, se zdi, da mu je v praksi uspelo le za kratek čas vzpostaviti takšen izobraževalni center (že omenjeni CIDOC), ki je bil po desetletju obratovanja (1966-1976) prisiljen zapreti svoja vrata. Nedvomno je navdahnil številne skupine staršev širom zemeljske oble, da so zadnja desetletja – zlasti pa v času COVID-19, ko so bile številne šole zaprte in je potekalo šolanje na daljavo – preizkušali različne alternativne modele izobraževanja izven šole. Nekateri so osnovali razne gozdne vrtce in šole ter lokalno osnovane medvrstniške skupine, a te so na žalost še vedno vsaj posredno vpete v šolski sistem preko zaključnih izpitov in pridobivanja točk za srednjo šolo ali fakulteto. V zadnjem poglavju knjige, Preporod epimetejskega človeka, se avtor posveti mitu o Prometeju, prinašalcu ognja, in Pandori, prebrisani nevesti njegovega brata, ter sklene, da je odprta Pandorina skrinjica v resnici Noetova barka za preživetje. Ob tem ne pozabi dodati: “Človek je ujet v škatle, ki jih proizvaja, da bi vklenil nadloge, ki jih je izpustila Pandora. Obdaja nas temačnost smoga, ki ga ustvarjajo orodja, znašli smo se v temi svoje lastne pasti.” Epimetejski človek lahko vznikne le kot prinašalec upanja in vere v solidarnost, kot antipod individuumu, ki skrčen sredi teme lastnih misli nezadržno tone v virtualni svet samopozabe.

Tudi v drugi knjigi z naslovom Medicinska Nemeza Illich nadaljuje v istem tonu, tokrat s kritiko institucionalizacije ljudskega zdravstva, ki po božje razsoja, kdo si zasluži zdravljenje, s kakšno metodo se ga bo zdravilo, kako regulirati bolečino in kako skrajšati muke umiranja. Da je medicina globoko posegla tako na področje umiranja kot na področje rojevanja v predgovoru zapiše tudi Urša Zabukovec, ko popisuje svoje izkušnje rojevanja v okviru institucije in izven nje. Medicinska Nemeza je razdeljena na štiri dele, kjer trije obravnavajo iatrogenezo (ustvarjanje bolezenskih stanj z zdravniškimi ukrepi). Prvi del obravnava klinično iatrogenezo,  drugi del družbeno iatrogenezo, tretji del kulturno iatrogenezo, četrti del pa vsebuje polemike na temo politike zdravja.

Že pregled naslovov poglavij v prvem delu (Poškodbe, ki jih povzročajo zdravniki, Pacienti, ki se ne morejo braniti,  Zdravniška učinkovitost – iluzija itd.) nam da vedeti, da Illich do zdravnikov ne kaže strahospoštovanja, temveč jih vidi kot ljudi, ki so zasedli mesto ljudskih zdravilcev in vračev, čeprav z njimi nimajo – kar se zdravljenja tiče – prav nič skupnega. Že v uvodu avtor podvomi v učinkovitost medicinskih intervencij v boju proti nalezljivim in nenalezljivim boleznim. Glede zdravljenja posledic epidemij zapiše, da jim “v zadnjem stoletju zdravniki niso nič bolj kos, kakor so jim bili prejšnje čase duhovniki.” Na nekem drugem mestu nakaže podobnost med njimi: “Duhovnik oznanja, kaj je sveto in kdo je prekršil tabu. Zdravnik odloča o tem, kaj je simptom in kdo je bolan. Je torej moralni podjetnik, opolnomočen z inkvizitorskimi močmi, da razkriva te ali one krivice, ki jih je treba popraviti.”

Medicina – podobno kot to počnejo križarska podjetja – lahko iz rokava potegne novo diagnozo in ustvari novo skupino poskusnih zajčkov, nad katerimi se bo izživljala. Poklicni praksi zdravnikov po njegovem mnenju ni mogoče pripisati zaslug za rastočo pričakovano življenjsko dobo in za odpravo nekdanjih oblik umrljivosti oziroma obolevnosti, saj so prehrana, voda, ozračje in družbeno-politične okoliščine tiste, ki krojijo zdravstveno sliko določene skupine prebivalstva: “Že več kot sto let nam analiza bolezenskih trendov kaže, da je primerna determinanta splošne zdravosti katerekoli populacije okolje. Medicinska geografija, zgodovina posameznih bolezni, medicinska antropologija in socialna zgodovina gledanja na bolezen nam izkazujejo, da pri odločanju o tem, kako se zdravi odrasli ljudje počutijo in pri katerih letih začnejo umirati, sodelujejo prehrana, voda in ozračje – seveda v korelaciji z ravnjo enakosti in s kulturnimi mehanizmi, ki omogočajo ohranjanje stabilnosti populacije.” Podhranjenost oziroma  nedohranjenost je po njegovem mnenju veliko večji problem sodobne družbe, a ne v smislu kronične lakote, temveč zaradi poslabšanja kvalitete hrane, večje količine strupov in mutagenov, ki se v njej nahaja.

V Družbeni iatrogenezi analizira medikalizacijo življenja in monopol, ki ga imata medicina in farmacija na vseh področjih vsakdanjega življenja malega človeka, saj po Illichevih besedah spreminjata samozdravljenje in medsebojno pomoč v prekršek oz. zločin. Zato pravi, da je družbeno iatrogenezo mogoče zavrniti le s politično akcijo: “Tako kot postane klinična iatrogeneza medicinsko nezdravljiva, ko doseže kritično intenzivnost, in jo je pozneje mogoče ustaviti zgolj z zatonom dejavnosti, je mogoče tudi družbeno iatrogenezo zavrniti zgolj s politično akcijo, ki bo pristrigla peruti poklicnemu gospostvu.” V nadaljevanju navaja medicinske in administrativne stroške, ki so že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA dosegali astronomske zneske – navaja, da je od leta 1950 enodnevni strošek za hospitaliziranega pacienta zrasel za 500%, medtem ko so se administrativni stroški od leta 1964 povečali za sedemkrat, stroški laboratorijev za petkrat, zdravniške plače pa za dvakrat. Rast stroškov v programih za zdravstvo, izobraževanje in socialo naj bi že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja presegla celo vojaške stroške Pentagona.

V poglavju z naslovom Farmacevtska invazija se posveti kriminalu belih ovratnikov in njihovim malverzacijam s farmaki. Za moralni vzor postavi latinskoameriškega predsednika in predsednika Čila, dr. Salvadorja Allendeja, ki je predlagal prepoved farmakov vse do izteka patentnega varstva, skrčil nacionalno farmakopejo na nekaj deset zdravil ter omejil uvoz farmakov iz ZDA, kar je botrovalo temu, da so bili leta 1973, ob prevzemu oblasti s strani vojaške hunte, najbolj glasni zagovorniki tega “antifarmacijskega” sistema umorjeni.

Poleg stroškov, ki jih imajo države in državljani z nakupom farmakov ter drugih generičnih zdravil, se Illich posveti tudi beleženju podatkov o njihovi konzumaciji – že pred pol stoletja naj bi Američani vsako leto konzumirali 20.000 ton aspirinov oz. 225 tablet na osebo, medtem ko se je uporaba pomirjeval od leta 1962 povečala za 290%. Nedvomno so številke danes še veliko višje.

Zanimivo je, da je Illich že v tistem času videl v zdravniškem poklicu vse drugo razen zdravljenja, zato ves čas kritizira zdravniško funkcijo nadzornika, uradnika oz. birokrata, sodnika, administratorja in predpisovalca zdravil. Bolni bi si po njegovem mnenju zaslužili vsaj to, da se jih – v Hipokratovi maniri “za bolne je kar najmanj kar najboljše” – čim bolj pusti na miru in se z njimi ukvarja le najožja družina. Sočuten zdravnik je tisti, ki pusti naravi, da opravi svoje: “Najbolj pogosto je najboljše, kar lahko naredi izobražen in sočuten zdravnik, če pacienta prepriča, da zmore s svojo nezdravostjo živeti, in mu zagotovi, da se mu bo stanje prej ali slej izboljšalo oziroma da bo imel na voljo morfij, če bo ta potreben, in tako naredi zanj, kar bi zmogla pacientova stara mama, sicer pa prepušča naravi, naj gre svojo pot.”

 Tudi glede lajšanja bolečin je Illich kritičen, saj v zaključku Družbene iatrogeneze in v uvodu Kulturne iatrogeneze govori o tem, da z zatajevanjem bolečine ljudem niso naredili nobene usluge, temveč so jih zgolj oropali dostojanstva prenašanja bolečine in jih s krajo “živosti” spremenili v zombije. Za intenzivno nego v bolnicah Illich trdi, da paciente hitreje ubije, kot če bi pod okriljem domačega zavetja umirali doma, kjer je manj stresno okolje. Čeprav je daljšo življenjsko dobo mogoče pripisati nižjemu številu umrlih zaradi pljučnice, so virusne okužbe in pljučnico po Illichevem mnenju nadomestile civilizacijske bolezni (večji stres, rak, strupi itd.), glede katerih zdravniki ne morejo narediti prav nič, da bi jih preprečili. Lahko zgolj lajšajo bolečine, ki se pojavijo v zadnji fazi umiranja.

V poglavju z naslovom Smrt proti smrti analizira ikonografske uprizoritve smrti skozi zgodovino: če je na renesančnih slikah središčno vlogo zasedal okostnjak, ki je mrtvece vabil k mrtvaškemu plesu, se je sredi dvajsetega stoletja med pacienta in njegovo smrt postavil zdravnik, ki si je prilastil svojo vlogo pri umiranju.

Z razvojem institucij se je razvil tudi mit o družbeni dragocenosti starih, ki kar niso hoteli prepustiti svojih opravil in ugodnosti mlajšim. Zato je po Illichevem mnenju nastal koncept otroštva, ki se je začelo podaljševati globoko v najstniška leta, da bi starejši lahko ohranjali privilegije in se potrjevali pred mlajšimi generacijami: “Razvil se je nov mit – namreč o družbeni dragocenosti starih. Primitivni lovci, nabiralci in nomadi so jih ponavadi pobijali, kmetje so jih zapirali v zadajšnjo izbo, zdaj pa so starostnike prikazovali kot literarni ideal.”

V zadnjem poglavju z naslovom Politika zdravja pride do ugotovitve, da se poskusi izvrševanja racionalnega političnega nadzora nad produkcijo medicinske oskrbe spotikajo drug za drugim, saj je pacient dvajsetega stoletja tretiran kot predmet v popravilu, ki je nevreden zaupanja, zato mu medicinske sestre in ostalo osebje nenehno dihajo za ovratnik pri opravljanju bioloških potreb, konzumaciji tablet in odrejanju “prostega časa”. V nadaljevanju ugotavlja, da je situacija glede bolnišnične oskrbe v Južni in Srednji Ameriki vendarle nekoliko drugačna, saj je le 3% ljudi upravičenih do hospitalizacije (podobno kot le vsakemu štiridesetemu otroku iz lokalnega okolja uspe dokončati petletno osnovno šolo). Dodaja, da bi bilo treba ukiniti večino sedanjega izobraževanja in dejavnosti znotraj zdravstvene panoge, saj naj bi bilo slednje najbolj finančno potratno, medtem ko je osnovna zdravstvena oskrba za državljane relativno poceni: “Če bi v revnih deželah dajali prednost enakosti, storitve pa bi se omejevale na temelje učinkovite medicine, bi celotno prebivalstvo dobilo spodbudo, da skupaj sodeluje v demedikalizaciji moderne zdravstvene oskrbe in si pridobi spretnosti in samozavest, potrebne za samoskrb, s tem pa bi bile njihove dežele zavarovane pred družbeno iatrogeno boleznijo.”

 Med predlogi za zdravstveno revolucijo omenja decentralizacijo dobave, univerzalno javno zavarovanje, več denarja za preventivno vzdrževanje zdravja in specialistično skupinsko prakso zdravnikov, bolj racionalno organiziranost in uporabo bolnišničnega sistema, organiziranje bolnišničnih zadrug za podporo moči zdravstvene stroke, plačevanje letnega fiksnega zneska po pacientu (ne pa vsake storitve posebej) in še bi lahko naštevali. Lahko bi rekli, da bi njegovi nasveti prišli še kako prav tudi naši vladi, ki je na začetku leta potrebovala več tednov za usklajevanje dogovora z zdravniki. Illich že na sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja reče bobu bob, ko opredeli bistvo problema, ki ga ima institucializirano in tudi kastno zasnovano zdravstvo, ki zlasti v zahodni Evropi temelji na podplačanih delavcih iz (tedanje) Jugoslavije, Turčije in držav severne Afrike: “Če povečujete učinkovitost s tem, da podpirate mobilnost kadrov navzgor, obenem pa jih razbremenjujete odgovornosti, se to ne more končati drugače kot s krepitvijo integracije industrije medicinske oskrbe in z družbeno polarizacijo.” Zdravniško elito proglasi za “zdravstveni kler”, birokratske administratorje in podjetnike, saj pravi, da se je družba na neki točki obrnila od umetnosti k znanosti, ki jo po božje časti, namesto “da bi usmerjala mojstre praktične umetelnosti v prid konkretno bolnih oseb.”

Svet, ki ga Illich s strahom pričakuje, je preobražen v nekakšno medicinsko kaznilnico, v kateri je vsak dotik, vsaka biološka potreba, vsako avtonomno dejanje strogo odmerjeno znotraj medicinske birokracije. Ta posamezniku ne omogoča neodvisnosti, vitalnosti in samostojnosti, čeprav si želi preostanek življenja preživeti čim bolj v skladu s svojimi vrednotami in merili.  Toda Illich kljub temu ostaja optimist: “Zaznava Nemeze vodi k izbiri. Bodisi da so naravne meje človeškega prizadevanja ovrednotene, pripoznane in prevedene v politično opredeljene meje, ali pa bo kot alternativa izumrtju sprejeto prisilno preživetje v planiranem in tehnološko upravljanem peklu.” Na koncu knjige vizualizira svet minimalnih in zgolj občasnih medicinskih intervencij: “Zdravi ljudje potrebujejo za to, da se parijo, da porajajo, da si delijo človekovo usodo in da umrejo, minimalno drezanje birokracije” ter doda: “Človekovo zavestno žitje lastne krhkosti, individualnosti in povezanosti dela iz njegovega izkušanja bolečine, bolnosti in umiranja integralni del življenja. Zmožnost avtonomnega prestajanja tega trojega je osnova njegove zdravosti. Če postane odvisen od zunanjega urejanja intimnosti, se odreče svoje avtonomnosti, njegovo zdravje pa nujno opeša.”

Ivan Illich je s knjigama Razšolanje družbe in Medicinska Nemeza opozoril, da nam je medicina skozi zgodovino počasi odtujila naša lastna telesa, medtem ko nam je z institualizacijo šolstva uplenila možgane. Lahko bi šli še korak dlje v trditvi, da nas je digitalizacija v procesu globalizacije še dodatno odtujila od lastnih sorodnikov, sovrstnikov in sosedov ter nam uplenila še preostanek zdravih možganskih celic. Glavnina problemov se je začela z institucionalizacijo zdravstva, ki je še na začetku 20. stoletja temeljilo na naravnih procesih in zdravi kmečki pameti. Zanjo zadnja leta – sploh pa po epidemiji COVID-19, ki je razkrila vseh petdeset odtenkov sivih problemov in skušnjav v slovenskem zdravstvu – ugotavljamo, da je ljudem naredila bistveno manj škode, kot jo iz leta v leto proizvede vsa “vrhunska” medicinska srenja.

V času naših babic in prababic je odločanje o zdravljenju temeljilo na poznavanju ljudskega izročila, ki se je prenašalo iz roda v rod. Moja prababica je v zakotni vasi pod Velebitom zajahala osla in z njim prehodila več kilometrov, da je pomagala pri rojevanju žensk v sosednjih vaseh, da o lajšanju težav starejših sovaščanov s planinskimi zelišči sploh ne izgubljam besed … V Liki in po drugih predelih Balkana so še nedolgo nazaj svoje postarane starše nesli na bližnji hrib ali v kakšno zakotno grapo, da dostojno umrejo stran od sterilnih bolnišničnih sob, v okolju, ki jim je bilo v vseh pogledih najbolj blizu. Kaj zdaj mi delamo s svojimi obnemoglimi starši, ko pride njihova ura odhoda? Pošljemo jih v domove za ostarele v upanju, da nam ne bo treba gledati njihovega počasnega umiranja in da se bodo drugi, tuji ljudje ukvarjali z njihovimi problemi.

V vrtce, šole in na dodatne obšolske aktivnosti pošiljamo naše najmlajše, ki še niso dobro niti shodili, naj se z njimi ukvarja nekdo drug, ki jim bo bolj ali manj uspešno opral možgane. Ubogljivi in pridni otroci nam bodo vendar najbolj “koristili”, kajne?

Illich je bil eden najbolj lucidnih sodobnih mislecev, zato je že pred pol stoletja dojel, da trend institucializacije ne vodi v smer, ki bi lahko koristila enemu samemu členu ali članu te družbe, temveč vodi v katastrofo apokaliptičnih razsežnosti. Poglejmo okrog sebe: kje se kaže največja kadrovska podhranjenost, kje se trenutno bije največ bitk na različnih frontah? V šolstvu in zdravstvu. Ali bomo Illicheve predloge in ideje zmogli vključiti v programsko shemo teh dveh gigantov, ki požirata vse, kar je živo okoli njiju?

Menim, da je šla institualizacija družbe v tako absurdne in neživljenjske višine, da uničuje vse zdravorazumsko okrog sebe. Potrebujemo dokončen in temeljit razpad obeh, da bomo lahko spet začeli od temeljev, kot predlaga Illich. Ta je zadnja leta svojega življenja preživel na potovanjih, predavanjih, skrbi za rodovitno zemljo in v samozdravljenju rakastega tumorja, ki ga je imel na obrazu. Do konca je zavračal moderno medicinsko oskrbo in odhod v bolnišnico. Čeprav so mu kritiki najbolj očitali naivnost in “romantični” idealizem, njegove ideje o šolanju in zdravljenju izven utečenih sistemov vzbujajo zanimanje vedno novih privržencev in naslednikov, ki ugotavljajo, kako pomemben je povratek od globalnega k lokalnemu, od korporativnega k avtonomnemu, od kvantitete h kvaliteti …