Ocena zbirke Gregorja Kosija »Porini me v kader«

zbeži ko te prime
poj jezne pesmi
pij iz rok sestra
pleši divji ples
le nikoli ne glej vstran

Kosi, ki je na glasbeni sceni znan kot pevec punk skupine Nina Bulatovix, je pred kratkim v zbirki Črna skrinjica izdal pesniško zbirko Porini me v kader. Njegov pesniški opus sega v leto 2002, ko je pri založbi Subkulturni azil izšel njegov prvenec Fragmenti odseka B: primer Stalker. V tej knjigi je objavil natisnjene izseke iz radijske oddaje z naslovom Stalker, v kateri je podajal svoje kritične refleksije na družbeno stvarnost. Tudi v svoji drugi pesniški zbirki Mik Mik, ki je izšla šest let kasneje, je premleval svet okoli sebe skozi kolaž raznih družbenih dogodkov in osebnih refleksij, iz katerih lahko razberemo, da gre za pronicljivega in kritičnega avtorja, ki s svojimi petimi čuti predstavlja medij per se. Gregor Kosi namreč skozi vidni in slušni kanal absorbira informacije, ki jih njegovo nezavedno procesira na podlagi določenih ponavljajočih vzorcev, ki se nato v zavesti kažejo kot fragmentirane kode. Avtor predstavlja zrcalo dekonstruktiviranemu svetu, ki vedno znova razapada in se sproti nadgrajuje skozi številne abstraktne varijable in kombinacije. Zdi se kot da bi s pomočjo ponavljanja določenih fragmentov tkal nit med psihologijo, filozofijo, matematiko in glasbo. Zato nas ne čudi, da njegova poezija še najbolj pride do izraza v zvočnih performansih in na glasbenih nastopih, na katerih poslušalec dobi občutek za časovno razsežnost pesmi in poudarke, na katere med branjem ni pozoren. Ena od pesmi iz zbirke Mik Mik se glasi takole: »skrivnost ni število/ ne mnoštvo sodelujočih / razsežnost se začenja/ že v uvodu / kot v vsakem dobrem stvarjenju / dano je razloženo zapovedano /navadnost je tisti del ki gre preko / banalnost je vendar dvojček zlatemu rezu / ponovno ga je presunila širina lastne misli / škoda bi ne bilo nadaljevati po tej poti.«

V verzu, ki je osvobojen tako vejic in pik kot tudi velikih začetnic, pride do izraza čista vsebina, direktno občutenje iz osrčja doživljaja, ki se dogaja tukaj in sedaj, očiščen vseh obžalovanj iz preteklosti in pričakovanj iz prihodnosti. Poigravanje s prepoznavnimi besednimi zvezami, retoričnimi “spodrsljaji” in frazami zaznamo tudi v najnovejši pesniški zbirki, v kateri skupaj z družbeno problematiko razgalja samega sebe ter obenem kaže na večplastnost realnosti, v kateri se nahajamo. Pri tem pa se še za malenkost bolj igra z vizualno podobo svojih pesmi ter s ponavljanjem posameznih besed oz. besednih zvez stopnjuje napetost, ki se v neki točki razelektri v zavedanje ujetosti v zemeljske spone. V pesmi nič zapiše: »nič / nič / nič / nič / nič / ničesar več / nikoli več / prav nikoli več / velika tišina je dvignila krila / objela izmučeno telo / se zrinila v sklenjene roke / nekaj minut kasneje / le še moje pritajeno mrmranje.« V daljših pesmih, ki jih najdemo na sredini zbirke, se posveti golemu opisovanju sedanjosti, naštevanju banalnih vsakdanjih opravil, ki se čedalje bolj reducirajo na ležanje in molk, medtem ko v pesmih močna žival si in morgenrot ugotavlja, da je močna žival, ki lahko strga »maskirno opravo«. Dejansko se ob branju pesmi Gregorja Kosi-ja bralec zave moči, ki jo premore tako avtor sam, ko se vsakič znova s pomočjo poezije zažene iz primeža nihilizma, kot tudi svoje lastne energije, ki je nenazadnje potrebna za to, da steče tok v obe smeri in se vzpostavi neke vrste električna sila, ki spaja pesnika z bralcem.

Ni naključje, da je Kosi izdal zadnjo zbirko pri Literarnem društvu IA v zbirki Črna skrinjica, ki je ne moremo kupiti na običajnih prodajnih mestih, nizko število izvodov (70) pa omogoča tako pesniku kot založbi, da temeljito premisli, v katere roke bo položil svoje intimno delo. Tako kot se do črne skrinjice dostikrat prebijamo dneve in tedne v upanju, da nam bo razkrila skrivnosti o letalski nesreči, tako se do osrčja poezije prebijemo le v primeru, če smo zanjo ustrezno pripravljeni in vanjo primerno posvečeni. Kar je po eni strani kritika literarnega elitizma, ki pušča ob strani številne prvinske pisce poezije, po drugi strani pa priložnost, da se jih prebira po ključu, ki ni dostopen kulturnemu establišmentu. Kritika elitizma, birokratizma in korupcije, ki je prisotna tako na področju lokalne politike kot na kulturni sceni, je tudi osrednja tema romana Celica št.2, ki je pred šestimi leti izšel pri Literi in v katerem Kosi prikaže vso dvoličnost in grotesknost birokratskega aparata, ki je narejen tako, da je sam sebi namen:  »Sem se mar res ponovno prerekal s kletkami in zvermi rojstnega mesta? Sem mar res ponovno preigraval tragikomični kanon prejšnjega stoletja? In stoletja, ki ga živimo? V vsej njegovi grandioznosti, uničevalnosti, kratkomiselnosti, pretiranosti in bedi?«

Tudi v zbirki Porini me v kader smo priča kritiki prevladujoče malomeščanske mislenosti, pretencioznosti leve in desne politične struje ter samozaverovanosti kulturnega establišmenta. V pesmi vsake oči imajo svojega valjarja se tako poigrava z opisi politične levice in desnice ter na koncu zaključi: “imamo levičarje ki salutirajo z desno roko in desničarje ki se zadovoljujejo z levo”, medtem ko v pesmi z naslovom tožba establišmenta niza politične fraze kvaziintelektualcev, katerim dodaja posamezne “grimase”. V pesmi z naslovom kulturna politika lahko preberemo naslednje verze: »cele festivale / prestavljamo po / dolgem počez / da se zaključijo / pred odhodom / direktorja na / morje,«ki ciljajo na kulturno politiko in na založništvo: “odkupujem svoje / knjige pri založbi / jih podarjam / naokoli” (lolitka). Ni čudno, da ga Iztok Osojnik v spremni besedi opiše kot pesnika na prvi bojni liniji, ki »kot kakšen goli Diogen, ki si ga na Areopagu meče na roko, besede kot v igri s kamenčki frca pred bralca / poslušalca,«ter na drugem mestu dodaja, da gre za klofuto dominantnemu literarnemu kanonu.

Tako kot že prej v pesniških zbirkah Fragmenti odseka B: primer Stalker in Mik Mik, Kosi v pričujoči zbirki nadaljuje s kritiko duha sodobnega časa pa tudi s samoironično analizo eksistencialnih občutij tesnobe, žalosti, jeze in nemoči, ki bi se jih dalo zvesti v dve najkrajši pesmi v pričujoči zbirki – pesem dno, ki se glasi: »ni dna / le dodatki / in privilegiji / poglabljanja / s tokom« in pa pesem, ki je obenem sama svoj naslov: neverjeten smisel za tumor. Porinjenost v kader ni le vdanost v usodo oz. v življenje z vsemi vzponi in padci, predstavlja namreč suvereno držo avtorja, ki v vsakem trenutku išče prizemljitev in umestitev v “tukaj in sedaj” in v razkritje iluzij, ki nas navdajajo z lažnim občutkom varnosti. Kosiju je treba priznati, da je eden tistih pesnikov, ki resnici gleda naravnost v oči, za kar je potrebna določena mera drznosti, intuicije in poguma. S svojo sublimno pesniško držo navdahne tistega bralca, ki mu “črna skrinjica” ne predstavlja oazo pobega sredi kaosa razpadajoče neoliberalne družbe, temveč potencial za prepoznavanje lastnega uporniškega izraza.