Recenzija antologije mladih pesnic in pesnikov Bog si ga drka na nas (O trku kritike družbe falocentrizma z erotiko)

O antologiji mladih pesnikov in pesnic s kontroverznim naslovom bog si ga drka na nas, ki je izšla lanskega septembra pri založbi Črna skrinjica, je bilo rečenega in napisanega že marsikaj, vendar je bolj kot o samih avtorjih beseda tekla o naslovu te zbirke. Antologija naj bi izšla pod okriljem založništva Društva slovenskih pisateljev, ki pa je po prejemu protestnega pisma – tega je podpisalo 180 podpisnikov z utemeljitvijo, da žali verska čustva bralcev – zavrnilo sodelovanje, nakar je založništvo z odprtimi rokami sprejel Dejan Koban iz založbe Črna skrinjica, v okviru katere so do tedaj izdali svoje zbirke ʺneuveljavljeniʺ pesniki kot so Urša Majcen, Rok Korošec, Aja Zamolo, Karlo Hmeljak, Gregor Kosi in Nela Poberžnik (slednjo najdemo tudi v pričujoči antologiji). Čeprav sta izbiro naslova nadvse podrobno argumentirala že urednika in soustvarjalca antologije Lenart Sušnik in Vid Karlovšek, ki sta med drugim izpostavila jezo mlade generacije pesnikov zaradi prekarnosti, krivične stanovanjske politike in geopolitičnih razmer (epidemija, vojna v Ukrajini, podnebna kriza itd.), svoje utemeljitve pa je iz antropološko-zgodovinskega vidika pristavil tudi idejni pobudnik zbirke Igor Divjak, ki je podal izredno slikovit pogled na masturbacijo starogrških in egipčanskih bogov pa tudi novodobnih politikov (med katerimi je izpostavil nekdanjega slovenskega predsednika Pahorja, o katerem v spremni besedi zapiše: »Me pa glede na vse njegove narcisoidne objave na Instagramu, vsa čilanja in supanja po Blejskem jezeru, vse nagovore v tujih jezikih in popolno odsotnost kakršnekoli druge drugačne angažiranosti ne bi prav nič motilo, če bi izdal knjigo z naslovom Zakaj si ga drkam na vas.« ), nas o primernosti naslova najbolj prepričajo prav pesmi iz dotičnega zbornika.

Naslov antologije je namreč dobesedni citat verza iz pesmi Nele Poberžnik, ki je poleg Lare Božak, Nejke Jevšek, Vida Karlovška, Hannah Koselj Marušič, Urše Majcen, Hane Meško, Martina Mikoliča, Lare Pustinjek Miočić, Lenarta Sušnika in Pavle Zabret ena izmed enajstih avtorjev / avtoric zbornika, v katerem med drugim lahko preberemo tudi tale pesniški zapis: »… zajebi pojebi sceno / vzvratno v ogledalu / v kletki kriči krik / izgubi se zanos povečuje agonija / klovni so se ti zaredili / zaskrbljeno ugotavljaš / bog si ga drka na nas«. Zanimivo je, da o takšnem in drugačnem drkanju, podrkavanju oz. nadrkavanju spregovorijo zlasti pesnice, ki so čez patriarhalno kulturo tako ali drugače naredile križ, izstopile iz sveta utopičnih pričakovanj enkopravnosti in pokazale, da erekcija ni stvar spola, temveč da je povezana z družbeno močjo, ki je v osnovi samodestruktivna. Pesnice razgalijo nemoč in ranljivost, ki je vpeta v samo bistvo falocentrične družbe, kar v osnovi z religijo in verstvi (kljub morebitni omembi boga) nima nobene veze. Pavla Zabret v eni od svojih dolgih pesmi zapiše: »…storili smo vse / da se lahko svaljkamo / v orgiji človeških neumnosti / in se nadrkavamo / podrkavamo / strumno in pogumno / drkamo / lastni intelekt / voajersko in postrani / sluzavo in direkt / stoji mi / trda sem / spremna / pa na jok mi gre«. Če bi podpisniki protestnega pisma, naslovljenega na Društvo slovenskih pisateljev, prebrali vsebino pričujoče antologije, bi videli, da je bog v njej omenjen bolj ali manj na simbolni in metaforčni ravni skozi krike resigniranih posameznikov, ki se zavedajo lastne življenjske situacije in nemoči, ki jih preveva ob misli, da bi postali aktivni del falocentrične malomeščanske družbe, v kateri je družbeni status pogojen z neskončnim udinjanjem interesnim skupinam in lobijem, ki so sami sebi namen in ki so privedli svet v nevzdržno stanje, iz katerega ne vodijo poti več v nobeno smer. To je svet, ki ga je bog sam zapustil že v času Nietzscheja, ki je svaril pred predolgim zrenjem v brezno, ki vrača pogled nazaj v sebi lastno potrditev samodestrukcije. To je svet, ki je napojen z »nekrofilijo brezvoljnih odnosov« (Urša Majcen), travme, »ki mi jo povzroči lastni um« (Hannah Koselj Marušič), misli, ki se »prostituira na konici jezika« (Vid Karlovšek), cikličnih kriz (Lara Božak), odpiranja oči in stopanja v matrico (Hana Meško), stokanja inozemstva (Martin Mikolič), donkihotskih likov (Nela Poberžnik) in zabrisane ločnice med obstajanjem in življenjem (Lenart Sušnik). To je nihilistični svet, ki ga morda najbolje opiše Manifest Lenarta Sušnika – ta v trenutku prezira nad samim sabo in drugimi zapiše: »V bistvu nimam niti nič za povedat, obupam nad vsem. / Pisal sem rime in verze in obupam. Pač ne, realno, zaprite / to faking knjigo, ker v njej ni nič pametnega. Pa ne, da v / drugih je. Tu je pač samo en model, ki je jezen, ker res ni / hotel delat, pa sej pač je treba, in ker se ni prav rodil in ker / drugi so se, in ko jih jebe. Pač če boste brali naprej. Tako da / ja, pač zaprite to sranje in pejte raj na sprehod.« To je tudi neoliberalni svet kompulzivnega dela in potrošništva, ki ga najbolje opiše verz Martina Mikoliča, ko v modernistično zasnovani pesmi In kaj ima s tem Elvis Presley potoži: »Delo se splača, / še malo, in vsi bomo slovenski avto leta 2022.«

Čeprav ni prepad med družbenimi pričakovanji oz. ideali in realnim življenjem mladostnika, ki v sebi čuti željo po odcepitvi od »tradicionalnih« vrednot staršev in samopotrditvi v današnjem svetu nič večji kot je bil v času odraščanja naših staršev, starih staršev ali prastaršev, pa dobi bralec vseeno občutek, da se prav tej generaciji godi krivica najhujše vrste. Roko na srce – prekarnost in revščino so poznale tudi prejšnje generacije, saj so mnogi naši pradedki pa tudi babice delali kot dninarji pri bogatih kmetih, brez lastne strehe nad glavo – pri tem pa so se nad njimi zgrinjale tako epidemije, svetovne vojne kot tudi »lokalni« spopadi, ki so prinesli še dodatno osiromašenje, lakoto in brezup – do te mere, da so bili prisiljeni emigrirati v novi svet v upanju, da bodo potomcem omogočili človeka dostojno življenje. Čeprav se zdi, da je povojna baby boom generacija, rojena v letih 1945-1960 uspela v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja s seksualno revolucijo in borbo za pravice diskriminiranih manjšin za hip uzreti ideal pravičnosti in neomejenega užitka, so njihovi potomci s prehodom v t. i. četrto industrijsko revolucijo, zaznamovano z vzponom umetne inteligence in razvojem pametne tehnologije, zdrsnili v ekonomsko revščino, ki jo lahko primerjamo z revščino njihovih starih staršev, živečih v medvojnem obdobju. Živeli so v upanju, da jim bo z razvojem tehnologije omogočeno manjše število ur dela za višji zaslužek, realnost pa je takšna, da marsikdo dela več kot osem ur dnevno, da lahko plača hrano in najemnino. Ko sta drug za drugim udarila Covid in vojna v Ukrajini, so se iluzije o tem, da bo možno kdaj splezati na »zeleno vejo« dokončno razblinile. Je imela antropologinja Vesna Vuk Godina prav, ko je na predavanjih in v kolumnah trdila, da je pred nami prva generacija, ki bo zaradi stresa in izčrpanosti (precej pa tudi po zaslugi izredno slabega zdravstvenega sistema) po vsej verjetnosti umirala pred svojimi starši?

Ne preseneča nas, da v antologiji bog drka na nas zasledimo na eni strani izrazito ljubezensko-erotično tematiko, na drugi strani pa problematiziranje partnerskih oz. družinskih odnosov. Lirski subjekti se tako prepuščajo sedanjemu trenutku brez odvečnega razmišljanja in besed, zdi se kot bi lebdeli in bili obenem prizemljeni v razočaranjih, ki jih prinaša vsakdanjost. Ljubezen doživljajo kot nujen del eksistencialnega manka ali kot sestavni del telesne bližine. Nejka Jevšek v eni izmed petih pesmi zapiše: »dotiki / vžgani v dno džezve // in vsi odtisi / najine bližine / ki ji ni nikoli uspelo / postati ljubezen.« Asociacije, ki jih pesnica dobiva iz okolice se stapljajo z dragocenimi spomini in pronicajo na papir kot nežni silogizmi, ki ne potrebujejo razumske utemeljitve, zdi se kot bi se v nedogled napajali iz neusihljivega izvira inspiracije. Lara Božak tri izmed svojih štirih pesmi naslovi po planetih v našem osončju, med katerimi išče ravnovesje in svoj notranji mir, saj ga v svetu ljudi ne najde. Mikrokozmos planetov se spaja z makrokozmosom njenega psihičnega univerzuma in obratno. Posamezne kitice se tu in tam razpustijo v verze, v katerih podaja utrinke svojih misli kot je npr. »zanima me predvsem tisto / kar me spodi med drevesa«. Urša Majcen se na domiseln način loteva opisa nezavednih občutij, ki jih zaznava na gladini kože in pod njo. Pri tem pa se poslužuje lucidnih metafor in personifikacij (»da bi se spustila molku med noge«, »rodila sonce«, »pogoltnila svet«, »izruj materinskost iz maternice«), pomanjševalnic, grotesknih pretiravanj (»v preobvladanem telescu / presušene afekte / željno napajam / z nekrofilijo / brezvoljnih odnosov«) in ponavljanj (»proizvajati samozadostnost / proizvajati samozadosnost / nezadržno / proizvajati samozadostnost«), da bi poudarila prepletenost individuuma z ekosistemom (»delila se bom z mitozo«), v katerem živi ter obenem opisala neskladje med svojimi čustvi in zaznavo fizične realnosti. V pesmi kraljica bom izraža željo po ljubezenski prevladi in uslužnosti / podložnosti s strani moškega. Svojevrstno protiutež ji predstavlja Hana Meško, katere lirski subjekt v pesmi pozabljena boginja ponuja moškemu svoje telo v zameno za prijaznost, pri tem pa se zaveda, da je njeno telo nekoč bilo svetišče: »… ti v meni / se sprehajaš / kot neotesan / turist / po prostoru / ki je bil nekoč / svetišče. // Cena, 15 kuaijev.« V svoji kratki pesmi z naslovom sejem rabljenih stvari pa nek način sklene krog pojasnjevanja preobrazbe svetišča v tržnico: »sposojeno rano nosim / vsak dan na tržnico / nihče je noče kupiti«. Hannah Koselj Marušič piše o odsotnem očetu, ki je srečen z drugo družino, medtem ko se sama »hoče uspavat«: »da pozabim / da me nikoli / noben moški / ne bo brezpogojno ljubil« ter pesimistično doda: »morda verjamem / v boga / ker ne morem verjet / v očeta«. V pesmi Bila bi kuščar opiše luščenje stare kože in rojevanje novih travm, ki jih povzroča um, ujet v spomine, hrepenenja in pričakovanja. Da so medosebni odnosi lahko kompleksni, nepošteni, naporni in nadvse problematični se zaveda tudi Nela Poberžnik, ki ugotavlja, da je človeška strast »srhljivo neustavljiva« in na koncu pesmi žalostno dodaja: »… nihče noče zares slišati mojega smrtnega kričanja / čeprav obožujejo vonj moje pičke«. Pesniški svet Poberžnikove je depresivna sestavljanka donkihotovskih junakov, klovnovska ruleta, »sanjska kombinacija zamaknjenosti tragikomičnosti in demoničnosti«, svet čustveno nedostopne matere in agonije razuzdancev, v katerem se subjekt v nekem trenutku zave, da je le še en otrok s travmo, ki se sprašuje »… koliko razparanih src lahko vzdrži svet / preden se potopi v tartar / grmade bolečine …«

V vizualnem kolažu petih izredno vsebinsko in stilistično dinamičnih pesmi Lare Pustinek Miočić najdemo na koncu tudi kratek haiku, v katerem se pesnica izpostavi pred bralcem v vsej svoji goli eksistenci: »pred teboj sem gola / surovo kot oglodana / odprta v krvi«. Čeprav v ostalih pesmih piše o sterilnem laboratorijskem okolju, ki ji nudi občutek varnosti, nam pesnica že z razgibano pesniško formo, ki spominja na pesniške konstrukte modernistov iz sedemdesetih letih 20.st. nakazuje večplastnost njene poezije in namiguje na to, da se pod prozorno površino nahaja nezaupljivo bitje, ki po posameznih segmentih nakazuje svoj občutljivi obstoj, ki se definira skozi pogled Drugega. Tudi pesnica Pavla Zabret v svoje delo deloma vključuje vizualno poezijo in konstruktivizem – po eni strani se na duhovit način poigrava z dekonstruiranimi ljudskimi pregovori in napisi (»kajenje preneha – ubijajte zdaj«), po drugi pa s pomočjo aliteracij in ponavljanj ustvarja svojevrstno zvočno poezijo, ki pride do izraza zlasti med glasnim branjem (»sčagana / paše peče paše peče«). Njena poezija je kot deroča reka, ki z vsakim verzom prinaša novo naplavino, ki ustvarja mozaik zvočno ali vizualno sorodnih besed, pri tem pa avtorica v zaključku ene izmed njih zapiše: »nagonsko se ranim / ob vsaki topi skali / obutam prebutam / podpluta se spajam / s čim?«

Na koncu naj omenimo še tri moške predstavnike antologije: Poezija Martina Mikoliča slogovno spominja na pesmi Pavle Zabret, vendar v čustvenem smislu močneje pulzira, asociacije pa se bolj prožno navezujejo in nadgrajujejo med sabo. Med subjektom in objektom ljubezenskega poželenja poteka določena igra, ki se na eni strani navezuje na naravne procese (#1, #3, Veselje je pohotno, žalost piše, medtem pa Dioniz nekje zunaj fuka) na drugi strani pa na družbenokritična retorična vprašanja (In kaj ima s tem Elvis Presley?, Metelkova). Tako v pesmi Veselje je pohotno, žalost piše, medtem pa Dioniz nekje zunaj fuka na koncu pesmi z veliko mero subtilnosti zapiše: »… vsako jutro / se zbujava / narazen / se raztegneva / drug do drugega / nihava / besede / čustvovanja / radosti / v mehurček / ujamem te / privlečem psa / ki koplje kosti / premeša / telo / troglavega podzemnega / jezika.« Vid Karlovšek se je antologiji pridružil s petimi pesmimi, v katerih se poigrava z zvočnimi asociacijami in pomeni (»povsod sami / obrazi obrazci / brezobraznosti / obrazložitve«), s številnimi ponovitvami ustvarja in podaljšuje suspenz do onemoglosti (»črne so ceste / črne so reke / črna so mesta …«) in se v svoji poetiki spogleduje s Srečkom Kosovelom, ko na »akupunkturnih« stičiščih vpeljuje posamezne konse in fraze (primer: pesem dežnikarji). Lenart Sušnik se s svojo poezijo v prozi vsaj po oblikovni plati precej razlikuje od ostalih pesnikov in pesnic v zborniku, medtem ko njegova osebnoizpovedna nota ostaja enako brutalna, kritična in na nek svojstven način tudi subtilna kot pri ostalih. Zdi se, da med branjem Sušnikovih pesmi občutimo simptome bolečine, gneva, jeze in srda tudi na lastnem telesu. Zlasti udarni so začetki njegovih pesmi (»ko se vlečeš čez asfalt da ti spraska kožo do kosti…«, »Shiran da mi rebra prebadajo kožo plezam po drevesih…«, »ker se ne maram ti režem zapestja in iz prsi cuzam kri…«), medtem ko zaključki za razliko od uvodov delujejo resignirano, nepretenciozno in spokojno.

Zadnja pesnika sta, kot rečeno, tudi sourednika pričujoče antologije, v katero sta uvrstila po 3-5 pesmi vsakega avtorja, ki sta jih izbrala glede na vsebinsko in formalno izvirnost, inovativnost in izpiljenost. Vid Karlovšek v svoji spremni besedi kot glavni kriterij izpostavi »odstopanje od konvencionalne, pretirano abstraktne, intelektualistične in snobovsko vzvišene poezije, ki se v zadnjem času (pre)pogosto pojavlja – tudi pri mlajših avtorjih.« Že podatek, da se za avtorje pričujočega zbornika »main stream« založbe ne zanimajo – v veliki meri zaradi tega, ker je splošno znano dejstvo, da pesniške zbirke, ne glede na pesnikovo kontroverznost in angažiranost, ne prinašajo profita kot ga npr. prinašajo romani – jim po drugi strani to omogoča, da se z dušo in telesom posvetijo iskanju svojega pesniškega izraza in pri tem v celoti zaobidejo politično ali moralno »korektnost«. Ob branju pesmi v antologiji bog si ga drka na nas lahko opazimo sorodnosti med posameznimi avtorji, med katerimi lahko izpostavimo zavest o večplastni prepletenosti ekosistema, doživetja nezmožnosti ljubezenske združitve, kritiko prevladujočega falocentričnega / potrošniškega diskurza in težnjo po katarzičnem razreševanju travm, medtem ko se vsi bolj ali manj poslužujejo svobodnega verza, neobremenjenega z velikimi začetnicami in stavčnimi ločili. Verzi pesnikov bodisi spominjajo na kratko prozo (Lenart Sušnik) bodisi se besedne zveze drobijo v manjše enote kot bi se počasi topile v kozarcu vode – nekatere se razstavljajo v stilu Kosovelovega konstruktivizma (Vid Karlovšek, Martin Mikolič, Hannah Koselj Marušič), druge v stilu vizualne poezije Francija Zagoričnika in Matjaža Hanžka (Lara Pustinek Miočić). Njihova izvirnost pa se kaže v tem, da so vsi bolj ali manj razvili svoj pesniški izraz, v katerem se počutijo kot riba v vodi, in tako položili temelje za nadaljne ustvarjanje. Ob predstavitvi zbornika je na začetku septembra 2022 v klubu Channel Zero na Metelkovi je potekal performans, v katerem je nastopilo devet avtorjev, oblečenih v bele rjuhe in spodnje perilo, ki so ob predvajanju zvoka masturbiranja bljuvali rdečo tekočino. Tako je črno-bela podoba zbornika (sicer zaščitni znak založbe Črna skrinjica) z vstavljenimi rdečimi listi dobila svojo preslikavo tudi na odru, napisana beseda pa se je zlila z zvočnim in slikovnim gradivom. Upajmo, da bo tovrstnih inovativnih pesniško-performativnih projektov v slovenskem literarnem prostoru čedalje več in da se bralci ne bodo naslajali le nad senzacionalnimi naslovi in happeningom, temveč da bodo z vso pozornostjo prebirali tudi posamezne pesniške zapise, prepoznavajoč v vsakem avtorju njegovo unikatnost.