O Terškovih Zapisih ustavnika v karanteni

O tem, kako je potrebno zaščititi ljudi pred strahom in poniževanjem, razčistiti celoten kontekst dognanj okrog virusa in v vsakdanjem življenju braniti človekove pravice in svoboščine pred političnimi manipulacijami in profitom.

Andraž Teršek je eden redkih pravnikov oz. pravnih filozofov, kot sam sebe najraje poimenuje, ki je v času epidemije z vso zavzetostjo pisal kolumne in časopisne članke ter obenem odgovarjal na vprašanja ljudi, ki so želeli dobiti konkretne napotke kako ravnati v najrazličnejših primerih, ko so jim kršene osnovne človekove in državljanske pravice in svoboščine. Teršek je svojo zbirko prispevkov, ki jih je med drugim objavil na spletnih portalih IUS INFO, RTV MMC, Dnevnikovi sobotni prilogi Objektiv in na svojem facebook profilu, začinil z objavo svojih pesmi, ki jih je napisal v času karantene in ki izražajo prvinska eksistencialna občutja strahu in želje po osvoboditvi s pomočjo kritičnega uma. S tem je pokazal, da ni samo pravnik, pisec, pedagog, aktivist in intelektualec, temveč čuteči slehernik, ki se je z razglasitvijo epidemije znašel v čustveni stiski in tako kot vsi drugi išče odgovore na vprašanja, ki jih je epidemija postavila v luči samorefleksije.

Za predgovor k svoji knjigi je Teršek izbral prodorno pismo kranjskega policista Gregorja Zalokarja, ki se pri interpretaciji sedanjih razmer sklicuje na Hazarski besednjak Milorada Pavića, Heglovo dialektiko duha, Lacanovo brezno niča in roman Kuga A. Camusa ter zapiše, da bi paralizo delovanja, v katero je ves svet zapadel z epidemijo, lahko premostilo le dvoje: »schopenhauerska volja do življenja ali nietzschejanska volja do moči«, za katero je bistveno, da »dejanje sproži volja do življenja, in ne volja do moči.« V zaključku svojega pisma pa lahko preberemo citat, ki nastopa kot rdeča nit karantenskih zapiskov in ki Teršku služi kot opora pri povezovanju delov miselnega mozaika v ogrodje knjige: »Solidarnost naj se ne prične pri meni, naj ne bo motivirana iz osebne koristi, temveč pri drugem, iz njega in njegovih stisk.«

Teršek se v svojih zapisih loti, tako rekoč, vseh tem, ki so v spomladanskem valu epidemije vznemirjala slovenski narod, med drugim tudi omejitev svobode gibanja in ukrep prepovedi

gibanja med občinami, ki še dandanes razburja javnost, saj so ga nekatere države kot so npr. Bosna in Hercegovina, Kosovo, Češka in Nemčija razglasile za protiustavnega, naše ustavno sodišče pa je z glasovi 5:4 potrdilo, da je ukrep glede na epidemiološke razmere utemeljen in ustaven. V poglavjih z naslovom Omejitev gibanja po Sloveniji – kaj lahko pričakujemo od ustavnega sodišča in Post festum – o tistem, o čemer ustavno sodišče še ni odločilo, za protirgument zavzame stališče, da so prebivalci različnih slovenskih občin v neenakopravnem položaju tako zaradi različnih velikosti občin kot zaradi različnih potreb, zavoljo katerih na dnevni ali tedenski bazi migrirajo med občinami, iz česar sledi načelo nesorazmernosti pri vzpostavljanju kaznovanja in bi sodišče moralo vsak primer obravnavati posebej, saj: »… če je bila ena oseba kaznovana zato, ker se je sama sprehajala po gozdu, druga oseba zato, ker je s kolesom padla in se poškodovala v sosednji občini, tretja oseba pa zato, ker se je veččlanska družina z avtomobilom odpravila na izlet ali obisk v oddaljeno občino, ne gre za tri enake primere, ampak za tri različne primere.« V poglavju z naslovom Ukrep o prepovedi gibanja med občinami in ustava ugotavlja, da bi se nesporazumom, dvomom, nezaupanju in strahovom lahko izognili, če bi javnost nagovarjala medicinska stroka in ne politika, ki ji je razdvajanje ljudi od vekomaj v interesu. Za prepoved posedanja na klopcah v parkih tako medicinska stroka nikoli ni dala eksplicitnega soglasja, medtem ko je bilo politikom očitno v interesu, da na ta način omejijo druženje ljudi, kar se je kasneje potrdilo tudi z uvedbo visokih kazni za vse tiste, ki organizirajo zborovanja. Teršek se pri tem več kot upravičeno sprašuje: »… so odredbe oblasti namenjene same sebi ali človekoljubnemu in plemenitemu cilju, ki mu morajo slediti? Seveda je na mestu samo en odgovor: namenjene so drugemu cilju.«

V osrednjem delu knjige se Teršek ustavi ob vprašanju družbene funkcije vojske in policije v času epidemije, pri tem pa analizira 37. a člen, ki opravičuje aktivno umestitev vojske v družbeno življenje s ciljem razbremenitve policije. Nekoliko naivno predvideva, da se policija in vojska zavedata svoje družbene funkcije in da želita vzpostaviti vladavino prava: »S prijaznim obrazom, toplino v očeh, mehkobo v glasu in razbremenilnim učinkom svojih ravnanj na ljudi. In z zavezo, da vojska ne bo prisotna v notranjosti države, ampak zgolj na obmejnem področju. Za dosego tega cilja tudi orožje ni potrebno. Za psihologijo gre.« Pri tem se bralcu nehote zastavlja vprašanje, zakaj naj bi bila v času epidemioloških kriznih razmer vojska prisotna na državnih mejah, saj se z virusom kot nevidnim sovražnikom ne more spopasti, po drugi strani pa se zdi nevarnost zlorabe s strani notranje politike toliko večja. V članku z naslovom Kdo so junaki? Teršek naslovi tudi zdravnike in ostalo medicinsko osebje, ki bi po njegovem mnenju moralo poskrbeti za obveščanje javnosti glede spodbudnih informacij in ljudem dati upanje, da bodo prišli na vrsto tudi v primeru, če nimajo Covida 19. Izpostavi številne psihološke stiske, v katerih se znajdejo ljudje z različnimi obolenji, ki so še dodatno obremenjeni s strahom glede svoje usode, zato jim epidemiologi in mediji, ki poročajo o dnevnem številu okuženih, ne nudijo nobene utehe.

Nekaj samorefleksivnih filozofskih utrinkov, ki niso neposredne pravne narave, lahko zasledimo v prispevkih z naslovi O zaupanju, idejah in utopiji, Še vedno zelo pogrešam celoten kontekst, zaradi katerega je nekdo zbolel za virusom in Ko se te v korona izrednosti nežno dotakne človeška prijaznost. V zadnjem opiše dogodke dneva, ki ga preživi na kolesu v interakciji s prijaznimi policisti, redarjem v trgovini in prebiranju pisem ljudi. Drobni trenutki naklonjenosti in pristne človeške solidarnosti ga navdajajo z upanjem in optimizmom za prihodnost.

Najbolj kritično besedilo v knjigi Zapisi ustavnika v karanteni, ki jo je lansko leto izdala založba Sanje, je kolumna z naslovom Kje je meja skrajnosti, kje je začetek konca in konec predhodnega začetka?, v kateri se Andraž Teršek dotika neživljenjskih zahtev do ljudi s strani politikov, njihove nagovore pa opredeli kot nespodobne, porogljive in zafrkljive. Sprašuje se zakaj predstavniki pravne stroke molčijo, zakaj so predstavniki UKC Ljubljana in Maribor dvoumni v svojih sporočilih in zakaj mediji delujejo tako pristransko. Prav tako se sprašuje kako lahko predstavniki pedagoškega poklica nadlegujejo starše učencev z raznimi podpisi izjav o pravici vodstva šole do vpogleda v zdravstvene kartoteke vseh članov družine. Zdi se, da je naša realnost čez noč postala Orwellov svet nadzora in kontrole, na katerega trčimo na vsakem koraku in to v vseh segmentih družbe. Ko trkamo kot Kafka na vrata praznih zdravstvenih domov in bolnic ali čakamo kot Godot, da se zgodi nek čudež in bodo šole in uradi odprli svoja vrata ter služili ljudem. Zdi se, da nova realnost, pred katero se nahaja ves svet, vključno s slovensko družbo, Terška šele v tem poglavju dodobra pretrese, saj zapiše: »Neznosen je tudi molk Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), Evropske komisije, Sveta Evrope, OZN, Beneške komisije …« V najbolj kritičnem prispevku izpostavi tudi številne primere ljudi, ki mu pišejo o tem kako se bojijo v službi ali drugje v javnosti zakašljati ali spregovoriti o svojih zdravstvenih problemih. Še bolj ga vznemirjajo ovaduštva sosedov, ki si zamišljajo, da lahko prevzamejo vlogo policaja in sotrpine obtožijo kršitve ukrepov in bioterorizma. Tako v tem članku kot v nekaterih drugih na več mestih zapiše: »Ne smemo dovoliti prestopa točke, ki določa vstop v stanje policijske države.« V prej omenjeni kolumni se z nekaj stavki posveti tudi cepljenju: »Zadnji, najnovejši predlog o obveznih cepivih in obveznem cepljenju je – tako, kot je zapisan – očitno in neznosno protiustaven. Zakonska ureditev, po kateri so znanstvene analize in študije cepiv poslovna skrivnost, je neznosno protiustavna.« Pogojevanje cepljenja otrok za vstop v vrtce in fakultete je protiustavno in Teršek se nad tovrstno stigmatizacijo, diskriminacijo in socialno izolacijo otrok in njihovih staršev na vso moč zgraža. Tako kot se zgraža tudi nad stigmatizacijo in načrtno izolacijo starejših ljudi in bolnikov, ki umirajo v samoti domov za ostarele in v bolnicah brez možnosti obiska svojcev. Ali nad ukrepom zapovedanih terminov za obiskovanje trgovin za starejše nad 65 let, ki je bil nekaj časa v veljavi v spomladanskem času, ko je prihajalo do zlorab s strani varnostnikov, ki so od potrošnikov zahtevali vpogled v osebno izkaznico. Te po Terškovem mnenju ne smejo zahtevati niti policisti od ljudi, če nimajo tehtnega suma, da so le-ti zagrešili kriminalno dejanje.

Številni ukrepi so se pod pretvezo pandemije od marca 2020 naprej izkazali za neživljenjske in celo nelegalne, zato v kolumni z naslovom Civilni pogum zagovarja institut civilne neposlušnosti: »Dejanja neposlušnosti, ki jih vodijo in usmerjajo navedeni (nravstveni) impulzi, niso samo legitimna, pač pa v pomembnem obsegu ostajajo tudi ustavnopravno sprejemljiva, saj gre pri njih prav za obrambo najvišjih načel in vrednot civilizacije, ki presegajo zahteve po zvestobi goli ali pozitivistični legalnosti.« Vendar se zdi, da Teršek po drugi strani ne verjame, da bodo protesti lahko karkoli spremenili – bolj prisega na vsakdanja ravnanja ljudi, ki lahko veliko prispevajo k vzpostavljanju države, ki ne temelji na strahu, temveč zaupanju, solidarnosti in razumu, »s solidarnostjo do Drugega, ne izključevanjem ali odrivanjem Drugega.« Na večih mestih v knjigi lahko preberemo njegove pozive k zaščiti ljudi, zlasti s strani države, pred tesnobo in strahom, ki je tisti “virus”, ki naredi največ škode. Vendar se tu njegova razmišljanja še ne nehajo – v članku z naslovom Oddaja Tarča o zadevi “maske” in pravice novinarjev se posveti pravni zaščiti novinarjev in njihovih virov, v kolumni V podporo g. Julianu Assangeu pa zagovarja pravico do svobode govora, javnega komuniciranja ter svobodo tiska in medijev kot enega od temeljnih stebrov ohranitve demokracije tako v Sloveniji kot po celem svetu. V članku z naslovom Revščina in ustava: vprašanja in odgovori, se pomudi pri vprašanju ali bi revščina morala biti protiustavna, medtem ko se v članku Klepet s študentom prava ali o smislu sprašuje o vzrokih in posledicah nihilizma pri mladih.

Knjiga Zapisi ustavnika v karanteni je napisana tako preprosto, da jo lahko razumejo in z veseljem prebirajo tako študentje prava kot bralci, ki želijo izvedeti do kam segajo pooblastila organov zakona in pregona ter kako interpretirati in v praksi tolmačiti ukrepe, ki so nastali ob epidemiji virusa korone. Predvsem pa skozi knjigo spoznamo avtorja v prvi vrsti ne kot pravnika ali kot filozofa, temveč kot človeka, ki si vzame čas, da pokramlja tako z brezdomcem kot s policistom, načne pogovor o nihilizmu in revščini, poeziji in vsakdanjemu aktivizmu, brez da bi pri tem padel v politiziranje ali moraliziranje. Nenazadnje Andraž Teršek priznava, da gre za svobodo biti človek in v svoje razmišljanje vključiti čim več različnih stališč, obenem pa postaviti odgovornost ljudi za ljudi pred profit. Naj zaključim z njegovimi besedami, ki jih je zapisal v zaključku sestavka Poišči se, človek: »Pravice in svoboščine imamo ljudje zato, da bi z njimi izpolnjevali etične in družbene dolžnosti. Tudi zato, da bi odgovornost ljudi za ljudi postavili pred profit, da bi udejanjali človečnost in ščitili slehernega posameznika kot osebo, njegovo dostojanstvo.«