Gledam tvojo sliko, držim jo pred sabo. Včasih jo tudi pobožam. Dobila sem jo od mami. Ne spomnim se je, pa če še tako napenjam možgane. Zato pa toliko bolje poznam tebe.
Fotografija je na kartonasti kartici, ki se prav lepo uleže v dlan. Na robovih je razcefrana in vrhnji del naguban po celi dolžini. Znala sem jokati nad njo. Zdaj ne več.
Podrobno te motrim. Včasih zaprem oči, ampak vidim te enako dobro. Morda celo bolje. Nosiš škrlatno tuniko izpod katere silijo modri krajci srajce, v sklenjenih rokah držiš srce. Zdi se mi, da mi ga ponujaš. Morda predajaš. Moraš vedeti, kako zelo ga rabim. In te tvoje oči. V sinjini je zbrano čisto vse, kar obstaja. Z njimi odpuščaš. Z njimi razumeš.
Prižgem cigareto, v negližeju se nagnem čez okno, ker v sobo pritiska neznosna sopara. Ne morem se premagati, da ne bi šepnila: Tebe ljubim, Stvarnik moj, ki si ohranil me nocoj.
Recimo, da si me. Ustvaril si me že, tu nimam kaj. Ampak po ducatu iks-ipsilonov, ki si izmenjujejo kljuko in mene, sem precej izmučena. Tako zelo, da si ob koncu izmene, včasih tudi vmes, pripravim bolj gin kot tonic. Srkam in momljam: Tebi delo posvetim, dušo in telo izročim. Tako mi je vtepala v glavo tista tetka, ki me je tepla po rokah in nogah, da sem imela čisto črne. Vedno sva stali v prvi vrsti opečnate cerkve. Ona kot sveča, jaz z dolgimi rokavi.
Zdaj ponavljam: Tebi delo posvetim, dušo in telo izročim.
Moram priznati, da dela morda ne posvetim ravno tebi, ampak če predstavljaš cel svet, potem ni kaj. Izročim se vsa, v celoti. Razen poljubov. Od teh si privoščim le enega. Namenim ga tebi. Na fotografiji ob tem puščam slinasto sled, ki se na vročini hitro zasuši.
Poljubim te tik preden se ob svitu ne zvrnem v posteljo. Pravijo da smrčim. Jaz pa v polsnu slišim priprošnje, ki se vračajo k meni kot odmev: O, Marija vodi me po nedolžni poti in ob smrti pridi mi z Jezusom naproti.
