Iskra – interpretacija pesmi Rainerja Marie Rilkeja »Panter«

Utesnjenost, kastracija, podrejenost, popuščanje, predaja, navidezna vdanost v usodo. Vse našteto stoji v opoziciji nenehnemu kroženju in iskanju (podžganem z radovednostjo), neukrotljivi volji do življenja, božanski iskri v vseh nas, ki vsemu navkljub, kar se že ima (katastrofalnega) zgoditi in/ali tudi se, tli.

Najti pot, izbezati, zanetiti, vznikniti iz pepela, vstati. Upreti se niču. Vse te asociacije se poleg še katere sprožijo, ko se lotiš prebiranja pesmi Rainerja Marie Rilkeja Panter s podnaslovom Im Jardin des Plantes, Paris.

Nastala je v začetku 20. stoletja, v mesecu listopadu, ki tudi simbolno predstavlja slovo od dopadljivejšega letnega časa, v katerem se je sčasoma treba pripraviti na vseprisotno temo in hlad. Temu zlepa ne bo konca. Avtor spretno in mojstrsko, z minimalnimi (natančno odmerjenemi in izbranimi) sredstvi – besedami – gradi mračno atmosfero utapljanja, skorajda v smislu samozatajevanja in obenem (morda paradoksalno) poglabljanja vase, ki ni nujno slabo. Ravno nasprotno. Razpoloženje je prežeto z utrujenostjo, načetostjo in pripravljenostjo na vdajo. Vendar pa (lahko) iz procesa vselej izplavamo prenovljeni, kot boljša, izpopolnjena inačica nas samih. Pa čeprav je predpogoj za to delno ali celo popolno razsutje sistema/organizma, ki mu ne uide mukotrpno sestavljanje.

Objekt opazovanja je mogočna, nikoli v resnici ukročena žival, katere dejanje in nehanje omejujejo drogovi kletke. Ti mu neizpodbitno in nepovratno kratijo manevrski prostor, po katerem se brez premora giblje, gnan s silo mačje narave. To počne prožnega koraka, nadvse samovoljno. Neupogljiv je, pa tudi stalno na preži. Nepredvidljiv in neprilagojen. Rešetke skupaj z omejevanjem prostora vztrajno spodnašajo in drobijo njegov smoter. Bistvo prhni in proži neizogibno sesedanje vase. Kljub temu pa čez zavese zenic (še) zdrsi odsev sveta in potemni, ko pride do srca(!) Tu je tisti človeški in človečni moment, ki živa bitja spravlja v pogon in jim zagotavlja preživetje. S tem seveda ne mislim na životarjenje. Treba ga je, še vedno bistvo, le izbezati iz temnih globin, kjer srce leži (po Zajčevo).

Priznam, da pesmi nisem izbrala, ker bi bila moja najljubša, se pa vendarle nahaja v naboru meni bližnjih. Zanjo sem se odločila, ker me vedno znova opominja na poklic, ki sem ga izbrala in ki ga s srcem opravljam. Gre za delo z ljudmi v stiski. Saj ne rečem; nemalokrat terja celega človeka in te pogosto docela izprazni. Tu in tam ti spodnese tla pod nogami, po drugi strani pa te tudi napolnjuje. Težko razložim.

Morda še najbolje na primeru. Na Mednarodni konferenci cestnih časopisov mi je ob neki priliki kolega Arkady iz Sankt Peterburga dejal, da nikoli ne smem narediti križa čez nikogar, pa če je prognoza še tako slaba. Izhajal je seveda iz lastne izkušnje, ki je povprečnemu posamezniku dejansko težko predstavljiva. Pijača – po njegovo umik od ljudi – je bila tista, ki ga je zrinila dobesedno na dno. V skrajno bedo in brezdomstvo. Sčasoma je spoznal, da je možno le zavihati rokave in se spraviti v red ali pa propasti. Dandanes kot one man band (brez omembe vredne državne podpore) že skoraj polnih trideset let ustvarja cestni časopis Put domoi, je kapetan imenitne nogometne ekipe, sestavljene iz vrst brezdomcev, ki pobira(jo) nagrade na mednarodnih prvenstvih socialno izključenih, skupaj z uporabniki pa ustvarjajo tudi svojo glasbo (uglasbeno poezijo) in so vsestransko aktivni. Arkady je zgleden primerek preseganja notranjih in zunanjih ovir, ki jih tako ali drugače predstavlja (panterjeva) kletka.

Kot zanimivost lahko povem, da se naslov pesmi simbolično pojavi tudi v filmu Awekenings (Prebujanja) iz leta 1990, ki ga kajpada priporočam v ogled. V njem Robert de Niro nastopi v vlogi enega izmed bolnikov, ki se zaradi posledic encifalitične bolezni zlagoma sesedajo sami vase (fizično in psihično), dokler dokončno ne zaspijo. Zagret doktor, ki ga imenitno upodobi Robin Williams, pride do odkritja, da bi bile bolnikom morda v pomoč tablete, ki zavirajo Parkinsonovo bolezen. Nekaj časa je prisoten očiten napredek, ki vzradosti tako bolnike, kot njihove bližnje. Po remisiji pa v nadaljevanju pride do vračanja v prejšnje stanje in pacienti posledično usihajo in venijo.

K interpretaciji izbrane pesmi sem pristopila s stališča prepletanja različnih zvrsti umetnosti (to vselej podpiram), zato navajam še del refrena Bowiejeve pesmi Cat people, ki poudarja bistvo Panterja, kot ga vidim in dojemam sama: neukročena, divja volja do življenja, ki nikoli zares ne usahne, pa čeprav se nam v trenutkih malodušja ali upada življenjske volje tako zazdi.

Zato je edino prav, da si v takih stanjih vsakič znova zabrundamo v brk: and I’ve been putting out  fire with gasoline!

Naj za konec omenim, da sta pred mano dve različici pesmi, oba prevoda izpod prstov Kajetan Koviča. Osebno prisegam na prvo, presojo pa prepuščam vsakemu bralcu posebej. Verjetno se bo marsikdo vprašal, zakaj je prva opcija tista, ki me prepriča. Deluje mi bolj udarno,  pa hkrati tudi bolj poetično. Nabita je z energijo, in zelo precizno določa umeščenost objekta v zunanji in notranji svet, v katera je ujet, in občutke ob tem (primeri: potisočerjeni se zdijo-tisočkrat zgoščeni, drogovi kletke mu pogled meglijo- drogovi so mu zatemnili svet, ..ki zdaj v najmanjšem krogu se vrti- ki se v najmanjšem krogu zdaj vrti).

Rainer Maria Rilke: Panter 

V Jardin des Plantes, Pariz, 6. november, 1902

1
Drogovi kletke mu pogled meglijo,
da truden več ničesar ne spozna,
kot potisočerjeni se zdijo
in kakor da za njimi ni sveta.

Okretna hoja polna veličine,
ki zdaj v najmanjšem krogu se vrti,
je kakor ples moči okrog sredine,
kjer silna volja otopelo ždi.

Le včasih tiho dvigne se zavesa
z zenic-,vanje zdrsi odsev sveta,
gre rahlo skozi napeti mir telesa
in potemni, ko pride do srca.

2
Od kroženja po kletki utesnjeni
Njegov pogled je truden in načet.
In zdi se mu, da tisočkrat zgoščeni
drogovi so mu zatemnili svet.

Okretna hoja polna veličine,
ki se v najmanjšem krogu zdaj vrti,
je kakor ples moči okrog sredine,
kjer silna volja vklenjena stoji.

Le včasih tiho vzdigne se zavesa
zenic.- Pod njo zdrsi odsev sveta,
gre rahlo skoz napeti mir telesa-
in potemni kor pride do srca.

Prevedel Kajetan Kovič