Pasja sreča ali pokrajine neštetih možnosti

Nataša Skušek, sicer vizualna umetnica, performerka, pa tudi spretna in domiselna oblikovalka zlatega (in ostalega) nakita, zase pravi, da je predvsem vizualen tip. Navdihuje jo kultura vseh vrst, še zlasti eksperimentalna, s poudarjeno feministično noto. Njeno navdušenje nad drobnimi radostmi, ki jih ponuja vsakdan, se lepo, čeprav na ne povsem neobičajen način kaže v zgodbah, o katerih bo tekla beseda.

Bralcem se namreč po več objavah v LUD Literaturi, društvu Reciklaža ter v reviji Ars Nebulae predstavlja s prvo kratkoprozno zbirko z naslovom Pasja sreča. Ta je v sodelovanju z urednico Suzano Tratnik izšla koncem lanskega leta pri založbi Litera.

Gre za izbor 32 kratkih zgodb, v katerih se pretežno loteva dilem, ki so sleherniku dobro poznane, le da to počne na ne najbolj navaden način. S spretnim vpeljevanjem v zgodbo nam ponudi njihove zagate, ki se stopnjujejo v dileme in občasno celo nerešljive situacije, ki tu pa tam najdejo izhod v nadrealizmu. Nekako izza hrbta nas napelje k zgovorni kontemplaciji, pri čemer presojo v celoti prepušča nam /tj. bralcem. To stori brez moraliziranja, torej na način, da ob tem neprisiljeno, a nujno, trčimo na svoje vrednote, ob čemer se lahko, če se seveda prepustimo, nekoliko zamaje naša moralna identiteta.

Protagonisti so posamezniki (tako odrasli ljudje obeh spolov, kot tudi otroci in celo živali – na to namiguje že naslov). Ti so pogosto posebni, saj so razvili nekoliko netipičen vrednostni sistem. Najdemo jih v različnih življenjskih situacijah, pri čemer se to pogosto dogaja preko ob(r)edov (ali družinskih srečanj)- Zakon, Sladica, Grahek, Pasja sreča.

Čeprav se sprva morda zazdi, da gre za dokaj vsakdanje dogodke, se ti kasneje nepričakovano zasučejo. Različni so tudi pripovedni zorni koti in čustvene lege.

Pristni in nazorni opisi atmosfere ter izreden smisel za detajle bralca takoj zgrabijo in povlečejo na sredo dogajanja. Hrana, kot mogočen združevalni moment, skorajda fetiš, družinska kosila in prehranjevalni obredi, kot stičišče dogajanja, hrana pa nekakšen nadomestek ljubezni in naklonjenosti, vse to z različnimi protagonisti (dedek, ki vsako leto v nedogled natolcuje o vojaščini, jutro skrbne, a ne povsem navadne gospodinje, ki morda naklepa nekaj krvavo usodnega, nakane povzpetniške študentke z domišljenim karierni sistemom, zalezovanje samovšečneža, ki preži na žrtve v savni, in jih imenuje za lovače, pa se izkaže, da je v bistvu to on sam), posameznica, ki ima težave s prenajedanjem in mamo …

Avtorica učinek doseže s strnjenim, natančno odmerjenim besediščem, ob čemer bralec lahko zelo natančno začuti protagonistove_ine občutke. Pogosto je prisotno nelagodje, gnus in nesproščenost, za protiutež pa hrepenenje (po spremembi), ki se stopnjuje v koprnenje. Odločenost o samomoru v oddaljenih temnih deželah, ki se sprevrže v tleče upanje, abortus mlade študentke ekonomije, »osvajalski« pohod piflarskega šolarja, pretkanost mlade upornice in še bi lahko naštevali.

Poseben sklop tvorijo duhovite zgodbe o seksu (Seksštevanka) in konzumiranju raznovrstnih opojnih substanc (CV). Zelo zelo zabavno!

Ne izostane niti kovid realnost, ki se je loti z dvema tekstoma- posrečeno zgodbo o Virusu, ki uide izpod nadzora trojice razigranih barmanov. Ti se z vlakom odpravljajo na tekmovanje v mešanju koktejlov in njihovo razpoloženje se stopnjuje od začetne seznanitve, do družnega premagovanja konkurenčnosti in navsezadnje živalskega popivanja, tj. konzumiranja najbolj nemogočih kombinacij (za primer gin in mlade čebulice, bljak…), ob čemer okužijo nič hudega slutečo predavateljico ruščine Žigorovo v sosednjem vagonu. Skupaj priča o osamljenosti in predvsem brutalni okleščenosti stikov, s katero smo se bridko soočali v času karantene in dela od doma. Primorani smo bili bivati izolirani, netipično človeško strpani sami vase. In tako gre ta distancirani dialog: »Na zdravje, martini sem si naredila, nimam pa olive«. »Če imaš slanino, lahko narediš bajketini«. »Morala bi v trgovino, po vse. In še v lekarno. Masko sem si naredila kar iz prtička in gumice.« Znano? Zagotovo.

Morda malce netipična, predvsem pa hudomušna je zgodba z naslovom Nizki odmerki. Mladenič, ki rekreativno uživa droge, se za pusta odloči prisostvovati žuru na Gradu. Inovativno si pripravi kostim iz maminih starih oblek, da postane mušnica, pa čeprav z napačnim belo – rdečim klobukom. Obeta si tudi oralnega seksa, a kaj, ko se zatakne že v toaleti, pa tudi plesišče nekam preveč visi. Zaman pričakuje lojalnost gobana pri vratih, ki ga ob koncu žura vrže ven ne da bi trenil. Osupli pogledi turistov sredi belega (naslednjega) jutra ga primorajo, da se zakotali po grajskem griču in pristane na sredi pustne povorke. Znajde se v gruči raznovrstnih gob, ki ga brezpogojno sprejmejo medse, saj je navsezadnje tudi on užiten, pa vendar le, »če se ga jemlje v primernih odmerkih«.

Kot je, upam da zdaj že jasno, se zbirka za bonus ponaša še s humorjem, ki ga, kot vselej rada poudarim (z redkimi izjemami: Milan Kleč, Zoran Hočevar in Arjan Pregl), v slovenski knjižni krajini pač kronično primanjkuje. Gre za prepoznavno pisavo, ki me tu pa tam spomni na (pre)drzno Erico Yong.

Gre torej za knjigo, ki jo preberemo na dušek in čez nekaj časa zlahka ponovimo vajo.