Mirjam Gostinčar – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Mirjam Gostinčar o poslani zgodbi
Ni ga junaka, ki ne bi imel lepih spominov. V človeški naravi je, da slabe (z)radiramo ali vsaj potvorimo. Strategija preživetja. Sicer pa so edini, ki zares ostajajo. Poleg čustev, seveda, za kar si izposojam dialog iz filma Youth (na 01.59). »Praviš, da so čustva precenjena? Ampak to je vse, kar imamo.«
***
Kako se naredi cigareta? To je v tem trenutku, ko odvržem boršo v kot in se olajšano sesedem na kamnit zidek, ko skratka dospem na cilj, najpomembnejše vprašanje.
»Ništa lakše,« pravi Krešo in v roke z vajeno kretnjo vzame valjček. Molčim in ga opazujem, res sem potrebna cigarete, njemu pa se nikamor ne mudi. Dalmatinec od glave do pet. Dobro vem, da mi postopek demonstrira zato, da mi bo predal nalogo. Slej ko prej, čim prej. »Eh, a sada pazi!« Pred njim je ogromna škatla s tulci za cigarete, iz nje vzame enega in ga spretno natakne na valjasti nastavek. »Upamti, stvarno je važno, najvažnije, da ova tuba dobro stoji.«
Kar velja za vse stvari na tem ljubem svetu, bi najraje dodala. S tem očitno misli na to, da cigaretni tulec dobro nastaviš na kovinski del in ga prav nalahno zavrtiš, da se dobro oprime nastavka. Potem odpre škatlo s tobakom in ga celo pest strese na mizo. Med prsti posvaljka merico za eno cigareto, pošten ščep, ki ga zabaše v utor. Zapre pokrov strojčka in potegne. Nič lažjega, pomislim. Zadovoljen, ker mu je uspelo, raztegne pajkaste noge in se cel pretegne na stolu.
Še najbolj spominja na rahlo podhranjenega mačka, ki jih je tod okoli polno. Tako mu tudi pravijo: Mačak. Obraz ima razoran od burje in vanj so globoko vsajene živahne črne oči. Prav tako globoke. »Vidila si, nikakva umjetnost,« še doda. Seveda nima pojma o umetnosti, čeprav jo je omenil, kot da nimam jaz pojma o proizvodnji home-made cigaret. Vsekakor je to ena izmed stvari, ki jih imenitno obvlada. In stvari, ki jih obvlada, ni ravno na pretek. Zaradi nekaj teh sem se sploh znašla tu, na Zminjaku. Komu, razen meni bi padlo na pamet za božič odpotovati na otoček pozabljen od boga in človeka? Pa vendar – ravno zato tako ljubim ta kraj. S Krešom ali brez. Odsotnost ljudi in neumnosti me napolnjuje s smislom. Brez njega in njegove ladjice – brodiča, kot ji ljubkovalno pravi, do sèm ne bi mogla. Nikogar ni, razen naju in nekaj kač, po čemer je kraj dobil ime. Roko na srce, kače do sedaj še nisem videla, čeprav sem tokrat tu že v tretje. »Sad je vrime,« reče, »kad su išle na toplo.« Kot da ne vem. Zmeraj razburjeno kriči za mano, luda žena, jaz pa se pojam vsevprek čez goščo in skalovje.
Zminjak lahko prehodiš podolgem in počez v slabi uri in to storim vsaj enkrat na dan. Privoščim si vrh, od koder lahko preštejem vse Kornate, če se mi zahoče. Razgled je bajen. Krešo pač veliko raje sedi na opusteli obali, od koder se v sezoni odpira pogled na miljone jamborov. Spominjajo na vojake v postroju, rahlo opite vojake, ko se zibljejo na gladini. Zdaj samuje tam samo Krešov jambor. Skupaj z njim se nastavlja soncu, medtem ko jaz, zdaj že precej lačna, mislim na to, da zna na primer uloviti res dobro ribo. Pa ne le ene. Vzel me je že s sabo na svoj brodič, vžgal motor in oddaljila sva se od obale, pa ne preveč daleč. Nikoli ne lovi na odprtem. Na nevidni meji sva upočasnila, pustila v leru in spustila mreže. Pravijo jim stajačice, ker jih čez noč pustiš v vodi. Nanje lovi ribe vseh vrst; škarpine, orade in brancine, ki so najinteligentnejši. Ne vem, od kod mu ideja, da so ribe inteligentne, ampak vseeno vztraja: »Brancin zna, da se povuče.« My man, me obide. Pajkom se je potrebno izogibati, strupeni so in rabiš injekcijo, če se zapičijo vate, menda lahko celo umreš. »Da znaš, nevjerovatni bolovi«. Tako pravi Krešo. Za to mi je v trenutku, ko mreže neslišno potapljava v morje, prav malo mar. Še lahen pljusk in že se toneč bližajo dnu. Neslišno se posedejo v mehko mivko. Ampak on se ne ustavi, neumorno mi razlaga o … mrežah: »Plivarice su za plave ribe, koče za škampe, mreže stajačice pak za škarpine, pa isto tako i za rake – jastog, hlap rarog. Takvo što.« Pojma nimam o čem govori, ne poslušam ga in tudi ne zanima me preveč. Očitno bi rad vrgel še kake druge mreže, čeprav bi mu zdaj že morala priznati, da nisem nikakršen ulov. Veliko raje kot o sebi premišljam o morju, ki spominja na olivno olje. Spokojno plimuje in v njem se plaho blešči odsev sonca, piš vetra pa neslišno potegne čez nasade oljk. Mreže pustiva čez noč, dan ali celo dva, ker je potrpežljivost ključna. »Pazi, važno je pravo vrime.« Tako govori izvedenec. Dobro ve, kdaj se splača odpluti in kdaj je bolje obsedeti in presti čas. Tudi to obvlada v nulo. V mreže se zatakne precej rib, zagotovo zato, ker ne mislijo in ne predvidevajo. Spominjajo me nanj. Včasih, redkeje, tudi name. Niso pripravljene na tako smrt. V bistvu na nikakršno, kdo pa kdaj je?
O tem razmišljam, ko mi v roko potisne valjček. »A sad ti,« zaukaže. Napeta sem, ni mi všeč, da me kdo gleda, ko počnem stvari, ki jih ne obvladam. Ampak on je prizanesljiv in dobro mi gre od rok. Že znam. Zdaj me ni za ustavit, naredim za celo škatlico cigaret, on pa se zadovoljno muza. Spet mu je uspelo tisto, kar obvlada izmed vsega najbolje, to pa je: »Rade Japanci za nas.« V njegovem primeru zanj ne delajo samo Japonci, temveč čisto vsi, ki jih pozna.
»Eh, a sad ispecimo dobru ribu,« reče. V senci njegove trte si dajeva opravka vsak s svojo porcijo.
Krešo rad lovi, jaz pa rada berem. Točno tako je; v knjigah iščem popolnost. Kako nenavadno pravzaprav, ko pa jo imam vendar pred nosom!
Nikogar ni, ki bi nama kratil mir, morje naznanja neizpodbitno svobodo in brodič se leno pozibava na gladini. Ko pade mrak, ki ga že dohiteva trda tema, si privoščiva razkošno kopel. Luna se koplje v valovih, tako kot midva, in plankton pod nama pobliskuje v nebo.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
