Hitri zmenki

Mirjam Gostinčar o poslani zgodbi

Življenjske peripetije so nekaj boljšega, še najbolj tiste, banalne, in če to združiš z napisom Be careful, I’m a writer, ki sem ga nekoč videla na neki skodelici, kar pomeni da rad vlečeš na ušesa in pač slišano zapišeš, potem nastane približno takle tekst. Želim vam, da bi pri branju uživali vsaj toliko, kot sem sama pri pisanju.

*** 

Plej

Kako da sem se pustila prepričat brez boja, pa saj − niti ne prepričat, tako mirno nategnit? Samo na to lahko mislim, ko se v tesnem liftu na poti do vrha Nebotičnika, drenjam s kopico napedenanih samcev. Komaj lovim sapo pod težo tako različnih in sploh tako različno doziranih vodic po britju. Prednjači Axe, ker je reklama naredila svoje. S petko v zadregi zavrtam v tla, kaj pa naj storim drugega, da se zamotim in ne mislim na docela neobvladljivo idejo: kaj, če obtičim, skupaj s temi prepotentnimi tipi v nekem mednadstropju? Saj me bodo zadušili njihovi egi, še preden bo dejansko zmanjkalo zraka. In ko docela nenadzorovano izpeljem tisti neznatni manever s petko, tip poleg mene ostrmi. Začnejo se mu rositi stekelca na očalih, ko me pogleduje, pa nič ne pretiravam. Orosi se mu tudi čelo. Nekatere stvari je nabolje enostavno spregledati, nemogoče pa je v tej maniri opraviti z zgovornim Lejinim pogledom. V osnovi poln navdiha, čeprav je − roko na srce  tudi − malček zavisten. V očeh se ji rola neonski napis, ki bo zdajzdaj planil na stene kabine kot nekakšen displej. BINGO, BINGO!!! »Madonca,« me spreleti, »kot na konjskih dirkah.« Seveda da me pogreje, ker se o meni tako moti, in to moja prijateljica.. V trenutku, ko misli, da mi gre − kar se pozornosti tiče −za življenje in smrt, da sem tako potrebna enega moškega, pa ravno jaz, gre meni v resnici za nohte. Iz popolnoma drugih razlogov. Popravim si obleko, ki mi je zdrsnila postrani in tip se že prisloni name. Kako predrzno in kako brez občutka! Jaz sem še stara šola, o čemer se mu očitno ne sanja. Ruknem ga s petko, da zašiljen del dobi dobro odmerjen naravnost v goleno na način, da mi ne more zameriti. Ampak njega to samo še podžge. Obešenjaško zmigne z rameni, ker kaj pa je tale neprijetnost, zanj, korenjaka? Noč bo še dolga, me prešine, na hitro skalkuliram, da v najslabšem primeru točno 20 x 8 minut, kar pomeni dve uri in pol naprezanja. Pravi mali maraton, usta pa imam že zdaj čisto suha. Izkaže se, da pijače ni zraven, ne da ni všteta, preprosto je ni, razen morda kasneje, kje drugje. Olajšanje je neizmerno, ko organizator pojasni, da je od prijavljene dvajseterice na prizorišče prišlo samo pet tipov. Brez odlašanja jih preskeniram. Kajpak so bolj klavrne sorte, na kupu pa je postrojenih vseh 20 žensk. To bo pa veselo, še utegnem pomisliti, in če ne bi bilo neprimerno, bi si pomela roke. Kaj naj storim drugega, kot da se gladko podam v boj.

RW

Leja stoji zravnana kot sveča pri kandelabru parkirišča pred Horse pubom in težko bi jo bilo zgrešiti. Ne morem se znebiti občutka, da mi ima povedati nekaj sila važnega. Pa ne samo meni, namenila se je zaupati vsem, ki naj bi se tule zbrale. Čeprav stoji kot sfinga, brezizrazno in zapeto, Leja kot Leja, je več kot očitno, da v njej vre. Toliko občutka za soljudi pa še premorem, čeprav po drugi strani spet ne smem prehitevati. Pri naši ekipi gre za enotno delovanje, za eno tako sinergijo in enakomerno razporeditev moči. Spet bluzim, zagotovo se vidi, da sem nervozna. Ampak petek je poseben dan. Dobimo se s puncami, kar pa je že samo po sebi zagonetno. Smo sploh še punce in mar niso leta že udarila svojega neizbrisnega pečata? S tem se niti ne ubadam zares, čeprav še ni rečeno, da je tako tudi z ostalimi. Meni skratka popolnoma zadošča, da se v udobni pozi razkomotim na oblazinjenem stolu letnega vrta, se prepustim naročanju, pri čemer je bolje, če je natakar moški, in tihi večerni sapi. Pa govorjenju tjavdan, sanjarjenju, drobnim radostim. Celo neumnostim. Vrt kamor po večini zahajamo, je vedno nabit, v poletnih večerih še posebej tak, in Leja me malce preseneti. Zalotim jo, kako se mi hudomušno nasmiha. Se mi samo dozdeva? Ne vem, ne vem. Zdaj je že jasno, da svojega velikega plana ni pripravljena razlagati vsaki posebej. Čakava ostale in neučakano kadiva, verižno, kot bi kdo upravičeno pripomnil. Dajeva si opravka z listanjem po vinski karti (govorim zase), čeprav že veva kaj naročiti. Ona naroči zmeraj isto- kavo − s smetano ali pa podaljšano kavo, ker vozi. Vozim tudi jaz. Kot pritiče posebni priložnosti, se zamudnici zdita še posebej počasni. Kdor čaka dočaka, sklenem, in vsaj tu se ne motim. Leja namreč slovesno naznani, pa čeprav v pritajenem tonu in kot da bi nam najraje zaukazala: »Berite mi iz ustnic!« Samo povej že, pomislim, priznam da nestrpno. Očitno nas čaka nekaj, kar ni za vsakršna ušesa. »Speed dating,« znenada reče in kar malo razočarana sem, da je že mimo. Kajpada se spogledamo. Ne rečem da neumno, je pa res, da se hitro in kaj potem, če je to moja edina asociacija. Pa še dobesedna, kar mi ni ravno v ponos. Leji oči blazno žarijo, rečeno bolje − žarijo ji v blaznosti. Meni pa se še kar ne posveti. S tem ni rečeno, da je z drugimi enako. Očitno so bolj razsvetljene, bolj na tekočem in predvsem bolj v koraku s časom. Pa kje jaz živim? Točno to me obide, ko tuhtam, kako čim bolj neopazno dvigniti roko in prositi za poljudno razlago. Ana je več kot voljna pojasnjevati, niti vprašati mi ni treba in že dobim porcijo. Ker so navodila preveč izčrpna za tale sestavek, le povzemam: hitri zmenki so (nenaključna) prilika, ob kateri se na kup nagnetejo samci in samice. Opsala, neroden izraz. Primernejši bi bil samski in samske, čeprav je po drugi strani res, da so godni. Na tebi je, da izbereš starostno kategorijo, ki ti najbolj ustreza. Očitno je to s strani mojega kroga že odkljukano, saj je zanesljivo govora o tistih med 35- 45 leti. Očitno so malce spregledale, da kotiramo na zgornji starostni meji. Drznem si pokomentirati in Marjetka me v kali zatre: »Moški, prej krepajo, povsem jasno. Čemu bi razmetavale z denarjem?« »Kakšnim denarjem?« Nič mi ni jasno. Se pa (kot izvem v nadaljevanju) publika zainteresiranih za vezo, posede v parih po mračnih kotičkih (tako domnevam). Ziher gori kakšna svečka tu pa tam, saj je atmosfera važna. Kaj važna, ključna! Vsaki rundi vzajemnega spoznavanja je odmerjenih osem minut. Klepetaš s prvim, dobro − bolj verjetno je, da drdraš in potem zamenjaš partnerja in tako v nedogled. Ne ravno v nedogled, se pustim poučiti. Omejitev je 20 moških na 20 žensk. Sama bi jih zmogla, takole, po res hitri oceni, maksimalno pet, saj sem bolj dizel model. 8 min bi bilo ravno dovolj, da se ogrejem, čeprav zatajim pa zlepa ne. Pa kaj se jaz grem? Se mi že meša? Končno dojamem vse razsežnosti pojma speed dating, počasi ga osvojim, s čemer pa ne rečem, da ga tudi ponotranjim. Vse me napeto požirajo z očmi, kot da čakajo samo še na to, da izdavim : »Zraven sem, kaj še čakate.« Ampak kako le? Sem čisto brez sramu? Lica presentih žensk so razgreta, kaj razgreta, vročična, moja pa malce zategnjena. Kot bi me pravkar kap. Čudno pravzaprav, da me ni. Navduševanje je nekaj, kar me brez izjeme porazi. Tako redko in neprecenljivo v teh časih, da me kar razganja. In kaj potem, kaj potem če … Verjetno je zdaj pravi čas za pomislek, pravi čas, da končno priznam, da jaz nisem sama. Skrajni čas, da se pokesam: »Imam moškega.« Samo po tem se ločim od ostalih in kaj potem, če ni popoln. Še vedno sem zagozdena v primežu pričakovanj. Brez odlašanja moram izraziti neomajno pripadnost skupini, brezpogojno simpatiziranje, moram skratka dojeti: »Ste me že prijavile, ni res?« Frdamane babe prikimajo, vendar je menda panika za zdaj še odveč. Dokler ne plačaš, prijava ne šteje. Pajade. Če bi šlo za stvari, ki me zanimajo, ne rečem − tedaj mi ni treba ravno puliti denarja iz žepa. Ampak za mačka v žaklju, v bistvu za same take, to je pa popolnoma druga pesem. Kako naj se sploh izmotam iz zagate? Popolnoma jasno − nikakor. Izkaže se, da so mi babnice vstopnico kupile za rojstni dan.

Kako, da sem se pustila prepričati brez boja, pa saj − niti ne prepričat, tako mirno nategniti?

FW

Pot navzdol je za spoznanje hitrejša. Ne rečem, da tudi prijetnejša, čeprav to ugotavljam z oljašanjem. Zdi se mi, da si je celo lift oddahnil. Tega ne pravim, ker je malo lažji, ampak ker se mi zdi, da škripec brezibno drsi po svoji običajni poti. Zraven si celo − no, ja − požvižgava. Za poti vsi dobro vemo, kako potekajo − včasih se vlečejo kot kurja čreva, drugič si nismo na jasnem, kako, da je vse že mimo.

Leja je nekam izginila, taka je usoda pobudnikov. Ana in Marjetka se zmagoslavno navešata vsaka na svoj izplen, ki je v ogledalu videti kot dvojni špricer. Mogoče hočem povedati zgolj to, da je taka tudi njuna sreča −   dvojno vesela. Mitja, plečat avtomehanik nizke rasti se je zagrel za visokoraslo Ano in ravno v tem trenutku prostodušno zbija prostaške vice. Ne da bi res hotela, me navdajajo s spoznanjem, kako ona v sebi trpi. Kljub strogemu videzu je v resnici pristna mimozica. Ko bi se Mitjem in podobnim vsaj približno sanjalo, kaj vse morajo ženske pretrpeti za malo crkljanja! Robi, stasit suhec na drugi strani kabine, zadovoljno meri Marjetko, ki spominja na okrašenega ponija iz parade. Očitno je več kot zadovoljen z njenimi proporci, zato previdno molči. Pravzaprav se ni izjasnil niti o tem, s čim se preživlja. Morda bolje tako. Pa naj še kdo reče, da se nasprotja ne privlačijo. Molčim tudi jaz, bržkone zato, ker mi je odveč razlagati, da je moj spremljevalec ostal zaprt v ženskem wc-ju. Vprašanje, kako mi je uspelo, je docela nepotrebno. V sili hudič muhe žre. V osnovi nimam zadržkov, zato zlahka povem, kar bi tudi prijateljicam. Začetek bi bil iskren. »Vsaka vojna terja nedolžne žrtve.« Iz logičnih razlogov ga moram izpustiti. Preskakujem na bistvo: »Tip se je prenajedel kanapejev in obtičal v prostorih, kamor gre še cesar sam. Listek z njegovo številko je na varnem.« Epilog je samo zame, vsakič znova, na repit. Z vsem srcem navijam, da ga najde snažilka. Če je le mogoče, še pred jutrom. V vsakem primeru jima puščam vrata odprta na stežaj.