Recept

Mirjam Gostinčar o poslani kratki zgodbi

Čudna so pota gospodova, kar velja tudi za odnose med spoloma, ki sem se jih lotila tokrat. Pisateljski kolega mi je nekoč rekel, da je fino, če se med pisanjem zabavaš in pri tem tekstu gre ravno za to. Veliko zabave in malo dela, skratka idealna kombinacija. Po navadi je namreč ravno obratno.

*** 

Navodilo je jasno in nedvoumno, pa čeprav ga pravkar prebiramo iz ene izmed revij, namenjenih ženskam. To me sicer navdaja z vdanostjo v usodo najnižjega reda, ampak včasih celo v takih revijah, seveda povsem nepričakovano, naletiš na konkreten in celo realen odgovor na svoje vprašanje. Redko je luciden, je pa zato toliko bolj praktičen. Lucidnost v nobenem oziru ne more biti (ali pa je vsaj v zelo redkih primerih) praktična. Bere nam Edita, glasno branje ji gre najbolje od rok, pri čemer se bistvo našega zanimanja vrti okoli odgovora v rubriki Zaupne besede. Ta se navezuje na vprašanje negotove bralke (nisem bila jaz, čeprav me iskreno zanima), ki pod šifro »neučakana« (jaz zagotovo ne bi uporabila tako prozorne krinke) diskretno sprašuje, kako najbolje ukrepati, da bosta obe vpleteni strani brez nepotrebnega ponižanja in/ali tveganja zadovolj(e)ni. Povzemam sicer zelo nevtralno, ampak zato toliko bolj natančno. Vprašanje je mučno in dolgovezno, kakršno je brez dvoma tudi oklevanje dotične (pa tudi mene), odgovor pa se glasi takole: »Kadar ste v precepu, se nikar ne prepuščajte nadaljnji negotovosti, še sploh pa ne cincanju. To slabi karakter. Že naši predniki so nas učili, da je treba bika brez omahovanja zgrabiti za roge. Iz tega logično izhaja, da nima smisla odlašati. Vse, kar se od vas pričakuje je, da v hipu zgrabite izbrani objekt za…« Zadnja beseda ostane neizgovorjena, obvisi nekako v zraku, vendar vseeno dojamemo. Spogledamo se v nejeveri. V sicer sladki, pa vendar še vedno samo nejeveri. Življenje ni bilo velikodušno z lekcijami, no, vsaj ne dovolj. Zlahka si predstavljam, da odgovore pleteniči kot zemlja stara upokojenka, v zameno za skrajno bedno plačilo. Poleg penzije ji sicer omogoča popolnoma spodobno preživetje. Nisem pa čisto prepričana, če lahko za spodobne označim njene odgovore. Precej bolj stežka si predstavljam, da bi sama v stanju negotovosti, pa čeprav potrebe, tisto, k čemur nagovarja bralke, tudi v resnici storila. Dvomim tudi, da bi to storila taista upokojenka, čeprav v nadaljevanju strumno navaja: »K stvari pristopite odločno in kot da je to edina stvar na svetu, ki vas v resnici zanima.«(kar je še kako res). »Ob tem ne smete dopustiti niti kančka dvoma v to, da so vaše namere žlahtnega značaja, dosti bolj, kot v svojem bistvu so.« Ah, kot bi brala kak recept za pripravo kurje juhe. Srednjeveški recept. In še: kdove, če so takrat že poznali kurjo juho? Niso je. Prvi komentar iz vrst naše družbe se glasi: »Če ga boš prijela enkrat, bo hotel samo še to.« Zagotovo globokoumno, ampak a si ne želimo potihem ravno tega? V množini govorim, ker bolje zveni. Predvsem manj izpostavljeno. Sledi odločen medklic: »Nak!« Pavla karseda gajstno, da ne rečem – neomajno- vskoči. »To pa že ne bo držalo!« Seveda se njeno mnenje navezuje na besedilo iz revije in niti slučajno ne na pravkar izrečen pomislek. Ona pač vedno malce zaostaja. V vseh pogledih. Pavla kot Pavla. Pod tem pojmom si predstavljam rahlo retardirano žensko, zavaljeno žensko umetno skodranih las, gospodinjo nedoločljivih let, ki rada nakupuje in kuha, v prostem času pa z odkritim navdušenjem posluša Toma Jonesa. Ni odveč dodati, da je pohujšljiva Sex bomb brez milosti črtana iz njenega seznama. Mene po drugi strani prepriča edinole ta. Ah, humor. Takšno je bilo moje skromno mnenje preden sem Pavlo dejansko spoznala. Nič drugačno ni v tem trenutku. V resnici je nekoliko okrogla, zadnje čase v navalu pomanjkanja življenjskega smisla in nezadovoljenega libida peče sladice vseh vrst, kar se že začenja kazati na (vseh) njenih linijah. Ko pred našimi očmi zamahne s knjigo, povzroči pravi mali tornado in zbojim se, da gre spet za kak duhovni priročnik. Dodala bi, (najraje naglas, ampak ne morem, ker smo pri njej doma) da v prvi vrsti duhovni priročniki in ne toliko »prepuščanje nadaljnji negotovosti, še sploh pa ne cincanju, slabijo karakter.« Knjiga, s katero zamahne, nosi zgovoren naslov Moški prasci (preberem ga dvakrat, za vsak slučaj), ampak roko na srce -v trenutni situaciji smo prasice me. Tega ne pravim zato, ker si moram z grenkobo, še več- zgroženostjo, priznati kakšno »literaturo« prebirajo moje prijateljice. Je pa res, da s(m)o pač čisto povprečne, to je povprečno zdolgočasene prasice,v bistvu dokaj običajne ženske poznih srednjih let. Čisto možno, da nam gre malce na otročje, Pavla pa že hiti s pojasnjevanjem prebranega. Besedila ne citira, pač pa ga povzema, in ker jo dobro poznam, nisem v celoti prepričana, da se lahko zanesem na njeno interpretacijo, razumevanje ali na njen razum. Še vedno Pavla: »Tole je napisal tip,« (v hipu se popravi, ker ji moderno izrazoslovje ni blizu), »..no, ne tip, pač pa osebek moškega spola.« O moškem govori preveč sterilno, me obide, povsem jasno, ko pa ima opravka z Jožetom. Obide me tudi, kako dobro je pravzaprav, da so misli neslišne. Pavla zaverovano nadaljuje: » Moški bo že vedel, kaj govori. Samo moški dobro ve, kaj moški misli in čuti!« Aleluja, bi na to rekla jaz. Pavla se je tudi že izjasnila. Oziroma ne čisto do konca.« Moški, ki mu je neka ženska všeč, ki ga privlači, mu je pomembna in tako dalje, bo naredil vse, da pridobi njeno zanimanje, pozornost, njen-o, (tega ne more izgovoriti) ..no, karkoli.« Iz nje seka izrazita tradicionalnost, zato ni in ne more biti (moj) lakmusov papir. Več kot očitno prisega na to, da je moški tisti, ki mora narediti prvi korak in končno (po tolikih letih negotovosti) je dobila potrdilo. Črno na belem, ha! Domnevam, da je knjigo napisal star cinik, vsekakor sovražnik žensk, čisto mogoče da tudi kurbir, ki se prav zdaj veselo naslaja nad dejstvom, koliko žensk je konkretno zajebal z napačnimi navodili. Nesrečnice s cilju posvečeno potrpežljivo vdanostjo čakajo v vrsti in se bodo še pošteno načakale, se vmes tudi postarale in s tem seveda vse zamudile. To počne za prav tako beden honorar kot tista iz zaupnih besed (razen če niso njegove bralke Pavle), poleg tega njegovo zadoščenje enostavno nima cene. Ni pa cenjen, vsaj ne od mene. »Naredil bo čisto vse!« se Pavla že ponavlja, ampak to počne, ne da bi se zavedala, zato ji oprostim. Popolnoma jasno, da premlevam kaj vse bi lahko sodilo pod definicijo »čisto vse-ga« in seveda mi na pamet najprej pridejo same svinjarije. Tudi kasneje ni nič drugače. Mirno, pa tudi bridko lahko, navkljub še tako številčnemu moškemu občestvu, sklenem, da vsaj v mojem primeru ni bilo niti enega, ki bi naredil sploh kaj, kaj šele čisto vse. Trenutek res ni primeren za obžalovanje in/ali obupovanje, zato si raje natočim kozarec rujnega. Ker smo pri Pavli doma, ničesar ne primanjkuje (razen morda pameti), v kleti ima pravi pravcati sod. Pokazala nam ga je ob prihodu in nam razložila, da ga je njen Jože privlekel nekje iz Brd. Se pravi, doma ima poln sod, kar je čisto zadosten razlog, da se malo zadržim. Pa tudi: razgovor se začne razvnemati. »Jaz bi pristala tudi na kaj manjšega,« plaho prizna Sara. Iskrenost nadvse cenim, tudi skromnost, čeprav slednje ne v čisto vseh okoliščinah. V mislih ji pritrdim, tudi sama konec koncev ne zahtevam veliko. Seveda pa vse nismo enotnega mnenja. »A si ti čist blesava,« ogorčeno, skorajda razjarjeno vskoči Pia »a ti sploh veš, kaj govoriš? Pristala bi na majhnegaaa? A bi reeees?« Zraven žveči. Kljub cmokanju začutim njeno očitno nejevero. Čisto po nepotrebnem zloguje: »M-A-J-H-N-E-G-A???« Poleg nesporne odsotnosti malih sivih celic ali vsaj nezadostno razgibanega reliefa le-teh je v njeni, sicer prelepo oblikovani glavi, očitno zamašena tudi Evstahijeva cev, ali pa kladivce ni pognalo stremenca (morda je ravno obratno?) in tako naprej. Nekje se je skratka zataknilo. Povsem možno, da so zatajili nevroni, to bi pojasnilo oba defekta hkrati. Blagor ubogim na duši. Ali telesu. Ona prav mora nadaljevati, ona čuti skratka neznosno potrebo po tem, da se izpove, zato preventivno in res na hitro zvrnem še enega, hm, mogoče tudi dva. »Enkrat se mi je to zares pripetilo,« zavlačuje Pia, povsem nehote se posluži moči suspenza, in kaj naj dodam, razen: neumnim se zmeraj posreči. « Bilo je tam okoli leta…« začne napletati. Uf, zdaj smo pa tam. Tole bo očitno še trajalo, me obide, vendar ne nujno. »Preskoči,« nepotrpežljivo siknem, neomajna sem. Vino mi je že stopilo v glavo. Teran. Pretežak je za moj metabolizem, vendar zmeraj znova nasedem. Užaljeno me pogleda, ampak dosledno upošteva moj ukaz: »Bil je torej en Samo«. Kakšno ime, pomislim, zagotovo ujemajoče z osebkom. Točno tako mora biti, saj se mi v rahlih obrisih nakazuje, kaj nam bo razkrila, verjetno je to je tudi razlog, zaradi katerega je ubožec ostal sam. Kar je seveda zgolj moja domneva. Napeto (morda pretiran izraz?) prisluhnem: »… in ta je imel ja, no res, no,..« Trudoma išče primerno besedo in ne preseneti me, ko najde ravno to: »…majhnega«. Zdi se, da ni povsem zadovoljna z opisom, čeprav je, vsaj kar se mene tiče, v svojem bistvu popoln. Kratek in jedrnat na moč natančno izpostavlja (nekam žalostno) dejstvo. »Kako naj rečem?« vztraja Pia, samo da bi me mučila. Ker: «Hm, no, ja, imel je res minimalnega. Kot, kot..« Pogled mi zanese med prigrizke, zato se odločim, da ji pridem naproti: »..kot indijski orešček?« Kar sledi, mi dvigne pritisk, pa kaj je tej ženski? »Čisto mogoče,« tuhta. Res neverjetno, da si za nameček drzne vprašati:» Koliko pa pravzaprav meri indijski orešček?« Podvomim, da bi lahko parametre konkretnega elementa, ki sicer leži točno pred njenim nosom, brezhibno prevedla v vsaj približno dostojno primerjavo z davnim elementom, sploh pa ne ona. Gre za zapleteno abstraktno funkcijo, ki je nekdo, ki se še zmeraj zatika pri vprašanju, ali je večji modrc A2 ali B3, kratko malo ne bi zmogel. Vem, ker sem z njo že nakupovala. »No, ja, recimo, da si lahko približno predstavljamo,« namignem, ampak ona me z dušečo teatralnostjo zatre: »Niti približno si ne morete!« Ker izhaja iz sebe in svoje domišljije, ji seveda dam prav. »Ne morete si, ker česa takega preprosto ne vidiš vsak dan,« poargumentira. Če je to seveda sploh kak argument. Jaz na primer še vedno goreče zagovarjam stališče, da svoje doprinese tudi spretnost, celo v tako nenaklonjenih okoliščinah, s čemer seveda mislim (izključno) na lastno spretnost. Tega svojega mnenja pa nikakor ne vsiljujem ostalim, morda bi bilo rahlo neprimerno. Ima me tudi, da bi zradirala njen spomin, pa tudi svojega, saj se na momente v vsej strašljivosti staplja z njenim. Mislim, da je Edita tista, ki izrazi zanimanje: »In kaj si ti rekla na to?« Začudi me sicer, da kdo v takem položaju sploh začuti potrebo po komentarju, Pia jo je in, zdaj svoj davni komentar, podeli z nami. V bistvu me začudi vprašanje, ki ga ob tem izstreli. »A te zanima kaj sem rekla prej ali potem?« »Torej sta vendarle..« Editi ne uspe dokončati stavka. Pa saj to ni mogoče, kakšna vprašanja! Pa kje sem jaz? Povsem nelogična so, še vedno vprašanja, če bolje pomislim to velja tudi zanje, ampak jaz velikodušno dopuščam možnost, da je dolžina v tistem, zdaj že oddaljenem dogajanju, zagotovo malce variirala, oscilirala; reverzibilno, kakorkoli. »Ja, nič,« Pia sklene svojo pripoved: »Rekla sem mu, naj drugič pripelje s sabo kakega prijatelja.« Malo me preseneti, morda pa le ni tako nepovratno zagamana. Ampak to seveda ni mogoče. Zagotovo ni odreagirala ona, ampak so jo rešili preživetveni mehanizmi nižjih organizmov, ki jih zanesljivo poseduje. Končno nastopi trenutek, ko zbrano druščino enostavno moram opomniti, da je pogovor nekoliko skrenil iz teme. Ta se je ob začetku večera glasila: Katera je najprimernejša taktika. Če se izrazim precizneje: Kako najbolje ukrepati, da bosta obe vpleteni strani brez nepotrebnega ponižanja in/ali tveganja zadovolj(e)ni. Uporabljam seveda žargon neučakane bralke, prav mogoče, da tudi malo zavrte, in ne, to nisem (bila) jaz. Moja dilema je navsezadnje edini razlog, da sem ta večer sploh pripravljena prebiti z njimi (sem pač v izrazito konsistentnem, mogoče tudi malce nevrotičnem, pričakovanju odgovora). Opomnim jih še, da je v bistvu popolnoma brez pomena in tudi brezplodno govoriti o drugi fazi (t.j. naskoka, in morda tudi česa drugega), če pa prva (t.j. osvajanje) ni bila uspešno realizirana. Niti domišljena ne! »Ohoho,« zacvili Ivana, »ohoho,« ujamem (verjetno) odmev,« nekdo je pa zaljubljen!« In tudi iz vaje, bi najraje dodala, pa se vzdržim. Dajo mi prav, res smo zavile v slepo ulico, seveda pa se ne moremo zediniti, kako se spet vrniti na začetek. Namesto tega si neokusne zgodbe sledijo kot po tekočem traku, meni se zdi kot v morastih sanjah, Pavla z vrčki hodi v klet in nazaj, postaja nekam zatohlo, vse se vrti in indijski oreščki, ki jih sicer obožujem, me niti slučajno ne prepričajo. »Človeška narava je res zapletena,« poreče Sara, končno nekdo, vsaj približno priseben. V zadnjem obupanem poizkusu, da pridobim okvirne napotke, si drznem pripomniti: »Človeška že mogoče, ne pa tudi moška.« Seveda s tem spet hočem spraviti stvari iz (samo morda – samo začasno) mrtve točke, vendar nobena ne dojame namiga, pa tudi ne naredi nič v tej smeri. Zato se začnem sesedati vase, skušam si predstavljati izraz na obrazu ogledanega objekta (ki je včasih, samo v mislih, že precej več kot samo to), izraz objekta torej, ko bi, če bi, zgrabila bika za roge. Kje in kako, to ostaja uganka. V tej fazi (pijanosti) se mi to zazdi že čisto mogoče in tudi popolnoma izvedljivo. Faza moje zavesti je na nekoliko metafizičnem nivoju. Zlahka si ga predstavljam, še vedno izraz na (prečudovitem moškem) obrazu, ki se v sklopu celega telesa odzove s primerno trdnostjo, ampak osredotočam se, kot že rečeno, izključno na izraz obraza, ki je: sprva toga, resna in skrajno nedostopna intelektualna grimasa, ki se v nadaljevanju nekoliko omeči, se pretopi najprej v iskreno in zato prikupno, skorajda osuplo presenečenje, potem v nekakšno tiho odobravanje, morda tudi v malce več kot to, sledi vznesenost, pa tudi odsotna zamaknjenost, ki se (skoraj čisto) na koncu sprevrže v vzhičenje in se zlagoma prevesi v kruto in uničujočo samovšečnost. Zdaj se mi – če nič drugega- posveti, kaj me je pri ideji že vnaprej motilo. To namreč, da moram kot ženska obvezno zavzeti neko zelo pomembno, ampak v vseh ozirih podcenjeno pozicijo. Ta je med drugim tudi podrejena, kar izmed vsega najteže pogoltnem. Za nameček mi je popolnoma jasno, komu bodo pripisali zasluge za napredek (ki pri ljudeh-presenetljivo ali pa ne- izhaja iz povsem bizarno obscenih stvari), zasluge torej- za boljši svet. Pavlo čisto nenadejano začutim kot zagreto zaveznico, v navalu čustev jo objamem. Pavla si mojega iskrenega objema nikakor ne bi mogla narobe razlagati. Res sem nekam nizko padla. Zagotovo teran. »Moški prasci,« mrmram, (spet teran) »točno to ste in nič drugega. Pofukanci. Oziroma- ko bi vsaj bili.« Iz mene govori (izključno?) teran, dopuščam verjetnost, da z bledo senco mene same. »Pizduni, » ogorčeno vztrajam (očitno se že smilim sama sebi). Moje razpoloženje muhasto niha iz minute v minuto. Niti pod razno arzenal (trenutnega) besedišča ni blagozvočen, vsaj ne tako, kot pritiče lepo vzgojeni gospe srednjega sloja. Za to se po navadi imam. »Reve uboge,« jamram. Zalotim se, da vse nevidne moške tega sveta rotim: »Naredite (vsaj) prvi korak!« Sem bila morda preglasna? Čisto mogoče, od nekje se namreč vzame Jože, (ki me je očitno slišal, pa čeprav je samo napol moški (taka je moja sreča). Pod pojmom Jože si predstavljam zariplo copato, ki je v osnovi človeško bitje. No ja, napol človeško, tako kot so denimo kentavri, morda tudi nekoliko trebušasto (pa saj so kentavri tudi − na svoj žalosten način). Jože je popolnoma pokorno bitje. Vdano vzdržuje sorazmerno dolgotrajno in sorazmerno sorazmerno harmonijo s svojo ženo, seveda na način, da presliši večino njenih komentarjev in si ob tem misli svoje. V prostem času naskrivaj posluša Barbro Streisand. Morda, samo morda, ji tu in tam pritegne. Če že, se to obvezno zgodi ob komadu Woman in love. Takšno je bilo moje skromno mnenje, preden sem spoznala resničnega Jožeta. Nič drugačno ni v tem trenutku. Jože je čistokrvni Jože mojih najbolj intimnih (nikakor pa ne naklonjenih) predstav, in ravnokar poskuša neopazno izginiti v garažo. Zvizniti bi bil primernejši izraz, ampak to mu seveda ne uspe. Pravzaprav nima čisto nobene šanse, ker: »Joži moj,« čivkne Pavla. Partnerju niti pod razno ne dopušča nobene samoiniciative;« No, zdaj pa lepo pridi sem in nam odgovori na eno čisto lahko vprašanje.« Jože se malce prestopa na mestu, ni čisto prepričan, da si zares želi približati krdelu Žensk, ki tečejo z volkovi (prispodoba, ki mi v tem trenutku slučajno pade na pamet, kolikor je te, malce me je tudi sram, sploh še ostalo). Jože se neugodno počuti v družbi tolikih žensk, že iz tega razloga ga ne morem jemati resno. Še sploh pa ne morem njegovega mnenja posplošiti ali preslikati kot merodajnega na celotno moško populacijo. »Vidiš, Joži,« nadaljuje Pavla, zagotovo že v rožcah, saj me tudi ona v navalu čustev objema in za povrh svinja z ogabnimi pomanjševalnicami: »Eh, Joži moj, Petrica tule (stisne me in skoraj zadavi) ima en mičken problem.« On me naklonjeno (hm, morda tudi nežno?) pogleda. Zatresejo se mu hlače. Meni na primer se zatrese v želodcu. Teran. Pavla se ne pusti motiti, glas ji valovi od rahločutja:»Naša (čemur brez besed, ampak odločno oporekam) Petrica je mičkeno zaljubljeeeena (oporekam tudi tej besedi)… »Zahihita se, hihita se pravzaprav v nedogled. Kako ničevo je lahko človeško življenje. Ničevo in osamljeno. Osramočeno spustim pogled. Pavla začne nepovezano brbljati: »In, in..« Nisem več prepričana ali res govori Pavla, ali ne morda- Pia. Trudoma išče pravo besedo, zato ji pridem naproti. Sramota je kajpak bistveno manjša, če se mučni akt hitro konča, ob čemer je morebitna asociacija na Pijino zgodbo povsem naključna. Jožetu na hitro zdrdram poenostavljeno bistvo, prav možno, da se mi jezik tudi malce zapleta: »Torej; ženska je zatreskana in zdaj se nam zastavlja vprašanje ali je umestno prijeti bika za roge?« Jože ne dojame čisto vprašanja, vsaj zdi se tako, zbegan stoji v predsobi in zardeva. Mogoče ga pa − je dojel? Njegovega odgovora ni moč pričakovati, vsaj ne pred vsemi, seveda pa me ujame v kuhinji, kamor grem, dosti kasneje − odložit umazano posodo, za sabo ne maram puščati smeti. Verjetno me je čakal v zasedi, zagotovo kar nekaj časa. Skriva se za vratnico hladilnika. Roke se mu potijo, to vem, ker iz mojih živčno preprime kuhinjski pribor. Očitno mu odleže, ko zajeclja: »Bika je definitivno treba zgrabiti za roge.« No, zdaj pa imam.

Preostali prispevki in literatura na portalu