/ 

Konstelacija

  
Mirjam Gostinčar – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

         

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

  

Mirjam Gostinčar o poslani kratki zgodbi

Živimo v nemirnem svetu, ki ga pretresajo vojne, begunske krize, naravne katastrofe in katastrofe, ki jih poosebljajo politični voditelji. Morda res slabo kaže, a navzlic temu je treba vztrajati in pokazati, da ljudje imamo moč in pravico sovplivati. Izkoristila bi priložnost in tekst navezala še na imenitno koprodukcijo MGL-ja, SNG Drame in Cankarjevega doma, z naslovom 2020, ki povzema razvoj človeštva od neandertalca do “modernega “človeka, ter izpostavlja njegove zablode in njegov egoizem, samozaverovanost ter pomanjkanje empatije, ki lahko vodi v propad. (2020 – po motivih besedil Yuvala Noaha Hararija.) Seveda pa je izbira, kot vedno, v naših rokah.

  

*** 

  
  
Pritajeno ležimo v temi ogromne podpritlične hale, do katere smo se spustili po razmeroma ozkih, vijugastih stopnicah. Vdano razpotegnjeni po podlagah in primerno mlahavi sledimo navodilom. Odeti smo v lahna prosojna oblačila, ki jih bomo kasneje seveda zamenjali za uporabnejša in nalogi primernejša . »Teža,« tako nam vbijajo v glavo, »je balast.« Strnjam se. Tudi drugi se, nedvomno, zato brez nadaljnjega ubogamo napotke. Ti padajo v rafalih (kako primerno), enozložnicah torej, včasih podkrepljenih z znanimi citati. Najvišjo knjigo od vseh znam na pamet, tudi v tem se od ostalih ne razlikujem.

Nikomur ne pade na pamet, da bi spustil en sam glas, vzdih, stok. Razen morda meni. V mislih preštevam zbrane, ne naglas. Štejem jih kot ovce. Naloga še zdaleč ni tako enostavna, kot se zdi; že ko so nas strpali v kombije, so nam prevezali oči. Štetje ni dovoljeno, čutenje prav tako ne. Seznam prepovedanih stvari se nezadržno daljša. Ampak nedovoljeno me draži, tu ni kaj, nedovoljeno predstavlja močan motiv. Podlage pa so po drugi strani tu zato, da bi nam bi bilo udobno, udobno kolikor je sploh mogoče. Ne pomnim, da bi mi bilo sploh kdaj zares udobno. Še sploh ne tu, v tej temi in ob odvratnem, pritajenem sopenju neznancev, ki me odbija. Misel preudarno pogoltnem.

Ker: tisti, ki sodi, je višji od mene.

V tišini čakamo nadaljevanja. Tišina je prvovrstna, tišina je Vse. Oči imamo zaprte, od nas kljub prevezam zahtevajo, da mižimo. Mižanje je za rajo (deja vu: kako primerno- a ne zame). Sama pač veliko raje čutim, kot vidim. In čutim neprimerno raje kot govorim. Mislim, da sem idealna kandidatka. Poslanec Najvišjega ni te sorte. Nezaslišano zgovoren je, navsezadnje za naprezanje dobi plačilo. Mi bomo plačani drugače.

On mora, končno se mi posveti, dodatno utrditi naše prepričanje, ker meso je včasih pač šibko. Proti temu nič ne moremo. Lahko pa pripomore on, nastaviti nas mora v sozvočje z Najvišjim (njegove besede). Silnice navaja kot osnovo. Pri tem je sila vztrajen, a monoton. Skoraj hipnoza.

Zaenkrat še vedno kljubujem gravitaciji, dobro mi gre od rok. Napenjam, mišice, oči, obraz, naskrivaj premikam prste. Ne smem zaspati! Napenjam vse delčke telesa, ki si jih uspem domisliti in ki jih zmorem čutiti. Čeprav je otopelost seveda odločilna. Zanjo uporabljajo drugo besedo, njeno diametralno nasprotje. Ampak jaz vem. Zato me ne moti. Od nekdaj vem, da so besede nekaj posebnega. Svet lahko dobesedno postavijo na glavo. Lahko ga tudi zavrtijo. Neredko obstane v času. In včasih zadošča en sam moment.

Veke tiščim skupaj, vendar tako, da tu pa tam ujamem rahlo svetlobo, ki pronica skozi kako špranjo, lino, kaj pa vem. Drugi bržkone ne. Napeta sem kot struna, mene zagotovo ni moč uglasiti.

Poslanec Najvišjega s prijetnim glasom (to mu navsezadnje moram priznati) zatrjuje, da smo zdaj že na isti frekvenci z voljo Najvišjega. In obenem z našo voljo. Pajade! Zame to že ne bo držalo. Kljubujem brez besed. Kot vedno. To je moj stav. Tudi to je lahko stav, brezhibno mi služi.

Manever sam po sebi ne zahteva nobene posebne spretnosti, vse poteka bolj ali manj mehansko. Ko ti je dovoljeno, narahlo pripreš oči, veke ostanejo rahlo priprte, potem zalebdiš. Popolna predaja je nujna. Trans.

Ko bomo osvojili to stanje, (in kot nam obljublja, smo tik pred tem), nas bodo spustili na prosto. Strašna je pomisel, da bomo postali kot avtomobili na mehansko vodenje. Mali ima doma točno takega.

Pade zagotovilo: spremenili bomo konstelacijo sveta. Z verižnim pokom eksplozij, umetelnimi ognjemeti pred katedralami, šolami, na tržnicah, … ki jih bodo ocenjevale druge oči s svojimi svetovi vred. Mi bomo zgolj posredniki.

Končno smo pripravljeni. Vsak posebej stopamo k poslancu, in s pomočjo nekoga (zagotovo preobilnega, saj sope, vsakič, ko naredi par korakov), ki nas za roko vodi, pridemo do cilja. Ne obotavljamo se, no, ne obotavljajo se. Vsi, razen mene. Tam je več ljudi, čutim njihovo toploto, dihanje, mrzlične gibe. Na vsakega navežejo skrbno določeno mero razstreliva, potem nas enega za drugim puščajo na prosto.

Priznam mu, z besedami je velik, obljubil nam je in nas prepričal (mene sicer ne), da bomo omogočili Novo vstajenje. Ni pa višji od Najvišjega.

Zunaj se dela dan, na to pomislim brez patetike. Čeprav je povsem možno, da je svetlo že ves čas. Človek v posebnih razmerah izgubi orientacijo za prostor in čas. Strpajo me v avto, vsakega bodo, logično, poslali na svoj konec.

Roke se mi potijo, v grlu čutim utrip. Zverzirana sem, končno se me za to urili v dokaj pasjih razmerah. Ampak meso je tu pa tam šibko, tu ni kaj. Nenavadno, da sem na eni sami misiji na to pomislila že dvakrat. Staram se. Okaram se.

Zaukažem si globoko zadihati, delam kot stroj. Postanem spet hladnokrvna, vseeno pa nekje v malih možganih utripa drobno upanje; da je moj tim izsledil frekvence in bo Jordan še pravočasno blokiral signal.

  

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  

Mirjam Gostinčar – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

         

Mirjam Gostinčar
O avtorju
Mirjam Gostinčar (1969), po srcu in tudi poklicu socialna delavka, se je po preizkušanju na različnih področjih socialnega dela, (za zdaj) našla na Društvu za nenasilno komunikacijo. S srcem je seveda še pri marsičem; literaturi, filmih, glasbi in umetnosti nasploh ter neštevilnih drugih hobijih, ki ji osmišljajo življenje in ga delajo (skoraj) popolnega.