/ 

Dotiki

Mirjam Gostinčar o poslani zgodbi

Delo v sociali ima nemalokrat za posledico nespečnost, katere vzrok je tuhtanje o različnih dilemah, moralnih zadržkih in paradoksih, s katerimi se hote ali nehote srečuješ. Tokrat sem se lotila družinskega nasilja, ki s sabo prinese vprašanja kot so: kako daleč je posameznik pripravljen in/ali sposoben iti, ko brani svoje življenje ali življenje bližnjih, kaj se v takih primerih dogaja s človeškim dostojanstvom, kako opraviti s sramom in krivdo, in nenazadnje kateri so mehanizmi preživetja v nefunkcionalnih odnosih, ki žal ohranjajo status quo.

   

***

   

Stisnjena v klobčič ležim na postelji v samici. Skozi zamazano okno, ki ga oklepajo rešetke, sili jutranja svetloba. Dan izgleda skrajno neprijeten. Iz bližnjih dimnikov se dviga umazan dim, meglice prepredajo nebo.

Sreda, 15. april 2023. Glede na vreme si lahko obetamo lepo poletje, pomislim. Ampak na to nočem misliti. Takrat me ne bo več. Morda pa? Tistih 21 gramov, ki neznano kam spolzijo iz telesa ob smrti, lahko pomeni, da se bom pojavila kje drugje, v povsem drugačni obliki. Morda bom kaktus, ali pa kondor med gorami, ki jih ljubim. Takrat se ne bom več spomnila kdo sem bila.

Noč sem prebedela. Poslušala sem glasbo na mp3ju, Girls just want to have fun, Woman in love in podobno. Komadi so me ponesli nazaj. Resda bi si zlahka nabavila tiste tablete za spanje, ki jih Mia iz prvega nadstropja preprodaja v kompletu po štiri za 10 dolarjev. Ampak svojo zadnjo noč na zemlji sem želela ostati zbrana in prisebna.

Iz žepa potegnem zvezčič. Vanj trudoma zapišem datum in ime dneva – sreda. Sreda je na sredi tedna in kot taka mnogo obeta, zato sem jo vedno imela najraje. Številkam dodam en sam stavek: Danes me bodo usmrtili. Misli, ki se ob tem porajajo, me oklepajo okoli vratu kot rešetke jetniško okno. S težavo lovim sapo.

Na hodniku zaslišim korake, ki se bližajo, nekdo pogleda skozi lino. V ključavnici zaškrta ključ. Preden vstopi, paznica obzirno potrka. Ve, kaj me čaka, zato je prijazna. DeeDee, debela črnka s svedrastimi lasmi, spetimi v čop, ki ji salo napenja gumbe na srajci, da ji na vseh koncih sili iz uniforme, se ustavi na pragu. V rokah nosi pladenj s kosilom, ki sem si ga smela sama izbrati. Odločila sem se za lazanjo, ki jo je moja mama pripravljala ob rojstnih dnevih, zahvalnemu dnevu in božičih. Takrat se je zbrala vsa družina, pravili smo si vice, se smejali in pili chianti. Kje je že to. Zraven lazanje zdaj stoji skledica zelene solate in kozarec soka. Ta lazanja ne bo tako slastna, me obide. Sicer pa mi ni do hrane. »Dober tek,« reče DeeDee in potihoma doda: »Drži se, Anabelle.« Potreplja me po rami in ima me, da bi jo objela. V vseh teh letih sem tako pogrešala dotike. Dosti bolj kot besede. Obvladam se, ostati moram dostojanstvena. Zdi se mi, da to pritiče smrti.

Zdaj sem spet sama s sabo. Ozrem se na uro. Preostalo mi je še dve uri in petnajst minut. Zato sem raje nekje drugje. S sosedovim Jimmyjem, s kolesi brziva v najin skrivni kotiček, kjer s fračo streljava v konzerve. Vedno ga premagam. Ko zrasteva, mu pokažem prsi, on me poljublja in dovolim mu, da hlastno opravi svoje. Jimmy je moj najboljši prijatelj.

Potem se zalotim, da v veliki beli učilnici srednje šole pišem zaključne teste. Zabičam si, da moram biti dobra, ne samo dobra, najboljša, da bom sprejeta na kolidž, ki sem ga izbrala. Vidim se sedeti v predavalnici, kjer s sošolci rišemo akte in se smejimo. Po koncu zmeraj zavijemo na pijačo. In že sem v pisarni, kjer oblikujem oglase za reklame. Dobra sem v tem, šef me treplja po rami. Vem, da kot ženska ne bom nikoli glavna, pa kaj. Dobro se počutim v svoji koži. Potem zagledam Normana. Skupaj delava pri isti firmi. Norman je šef za stike z javnostjo. Lep je, pameten in stasit. Pravi Adonis. Povabi me na večerjo in v kino. Vse kolegice mi ga zavidajo. Poročiva se. Vržem šopek, ki ga ujame Jimmy, moj najboljši prijatelj. Kdove katera srečnica ga bo dobila. Skupaj z Normanom razreževa torto. Ampak Norman ima skrivnosti, ki jih ne morem zaupati nikomur. Kadar se domov vrne prenapet, me zmerja in žali. Za svoje izpade se kasneje opravičuje s šopki vrtnic in romantičnimi večerjami… Samo bog ve, kako sovražim vrtnice. Norman se sčasoma nad mano začne izživljati na druge načine. Vsi ti udarci, modrice in vožnje na urgenco. Nič več se ne opravičuje. Lažem, da sem padla po stopnicah, se udarila v kuhinjsko omarico, … Policaj Peter mi vsakič znova, ko pride v intervenco, namiguje naj ga prijavim. Ampak kako le? Lažje je vztrajati pri lažeh. Dneve, tedne, mesece, leta. Rodi se nama David in kasneje še Sara. Rožnata obrazka, dišeča koža, nedolžnost. Ne morem ju zaščititi. Nikakor! Ne morem, ne smem se ločiti! Mama je vedno govorila, da je treba potrpeti.

Pride dan, ko … zaradi tega dneva sem tu in čakam na smrt. Ne, ni mi žal in ničesar ne obžalujem. Samo bog je tisti, ki bo sodil. Norman se tega dne ves razjarjen vrne se iz službe. Brez besed odvrže aktovko na sredo sobe, si razrahlja kravato in sede za mizo. Zaviha si rokave srajce, pripravi se, da bo jedel, ampak jaz vem. Previdno čakam in dočakam. Ves zaripel se požene izza mize in krožnik s kosilom silovito trešči ob steno. Razburja se, kako si mu drznem postreči take pomije! Njemu, ki služi denar in skrbi za vse nas! Poberem črepinje in brez besed pospravim ostanke hrane, ki s stene počasi mezijo na tla. To ga samo še bolj razburi. Dobro vem, kaj sledi. Približa se mi izza hrbta, na vratu čutim njegovo vročo sapo, divji utrip srca. Prelevi se v zver. Udarci letijo z vseh strani. Ko me podre na tla, padajo brce. Kri lije, lije. Ne morem vstati. Za hip zavlada smrtna tišina, objame me popolna tema. Ko se zavem, na pragu zagledam Davida. Pet let ima in trese se. Histerično joka. Norman ju skupaj z malo Sari odpelje ven. »Mamica ni bila pridna,« jima razlaga. Zvijam se v klobčič in ihtim brez solz. Te so že dolgo tega usahnile. Vse me boli, ko se trudoma plazim do omarice in se s skrajnimi napori postavim na noge. Zdaj je dovolj. Zgrabi me sveta jeza. Dovolj! Mirno, kot še nikoli doslej, se napotim proti sefu. V njem Norman hrani svoj kolt 303. Kupil ga je zaradi vlomilcev. Ampak jaz vem, da ni bilo samo to. Neštetokrat je zahteval, da ga opazujem, ko ga je razstavljal pred mano in čistil. Vse samo zato, da bi vedela, kaj me čaka, če se uprem.

Mirno zagrabim pištolo, tako tuje izgleda v moji roki. Ta je zmerom samo ljubkovala in božala. Spoštujem življenje, ker nam ni dano brez načrta. Ampak to, ki ga živim, je drugačno. To ni življenje, je samo obup. Obup, ki se mora končati.

Smuknem v kabinet, v katerem Norman mirno sedi pred računalnikom in gleda v ekran. Sedi tako sproščeno, kot bi se pravkar nič ne zgodilo in srka viski. David in Sara se na vrtu igrata s psičko, vidim ju skozi okno. Sram me je, da bom za vedno prekinila to igro. Sram me je svoje sebičnosti, tega, da jima bom nepovratno spremenila življenje. Ampak v tem sem nemočna. Ravnodušno dvignem cev in namerim, kot v počasnem posnetku pritisnem na petelina. Norman me začudeno pogleda, tega ni pričakoval. Zasmeji se. Krohota se in krohota. V meni vidi ponižno Anabelle. Tisto Anabelle, ki nikoli ne bi bila sposobna sprožiti. Tisto od Byrona.

Ne ve, da Anabelle ni več ponižna. Da je pripravljena in odločna. Da strelja kar povprek. Strelja kot zblaznela. Naboji pristajajo v njem in v zidu, računalniku, vsepovsod. Anabelle sprazni šaržer. Smrad po pečenem mesu ji napolni nosnice. Kri brizga, brizga. Ni si niti predstavljala kako kruta je smrt. Hladna in dokončna. Anabelle odloži orožje in pokliče policijo. Peter, ki prihiti na kraj zločina reče: »Lahko bi bilo drugače, Anabelle.« Saj ve, oh, kako dobro ve. Ampak zdaj je prepozno.

Dvorana, v kateri mi sodijo je hladna in polna ljudi. Ne morejo razumeti, da sem ubila očeta svojih otrok. Odkimavajo z glavo in me obsojajo. Zagrešila sem smrtni greh. Brezčutno in premišljeno. Ne vedo, da sploh nisem razmišljala. Storila sem, kar sem morala. Obvarovala sem sebe in Davida, še najbolj pa malo Saro. Ljudje na sploh težko definirajo ljubezen. Sovraštvo še težje.

Zdaj sem pred razsodniki. Vidim jih čez šipo. Napravljena sem v svežo oranžno uniformo, ki mi jo je DeeDee zloženo v ličen svitek dostavila v celico. Počakala je, da si jo nadenem in me brez besed pospremila v tisto sobo. Posadili so me na posteljo in me vpeli v okove, kot da jim bom sicer zbežala. Kako neumno. Od tu nimam kam bežati. Opazim, da rabelj na glavi nima kapuce. Povsem običajen človek je, ki se bo po eksekuciji vrnil domov k ženi, na večerjo. Vse bo opravil kot kak robot. Pritisnil bo na gumb, injekcija se bo vsadila v moj laket in brizgnila strup, ki bo šinil po ožilju, vse do srca.

Želim si, da bi bilo čim prej mimo. Ne, ne bojim se. Vem, da si zaslužim smrt. Nihče ne sme vzeti življenja, jaz pa sem prekršila pravilo. Otroka je odpeljala socialna služba. Sovražila me bosta, ker sem jima vzela očeta. S tem ne bi mogla živeti.

Na drugi strani šipe sedijo Normanovi starši. Opazovali bodo usmrtitev, prepričani, da si zaslužim smrt. Tam je tudi nekaj njegovih prijateljev, ki ne razumejo, zakaj sem to storila. Komaj čakajo, da bom kaznovana. Med njimi znenada zapazim očetov obraz. Ne more biti v resnici tam, že nekaj let je pod rušo. On je moj rabelj. Z mamo je počel vse tisto, kar je Norman z mano.

Končno sem povsem mirna. Začutim zlat križec, ki visi nekje nad srcem. Tolaži me. Še sekunda in…

O avtorju / avtorici
(Fotografija Aleksander Petrič) Mirjam Gostinčar (1969), po srcu in tudi poklicu socialna delavka, se je po preizkušanju na različnih področjih socialnega dela, (za zdaj) našla na Društvu za nenasilno komunikacijo. S srcem je seveda še pri marsičem; literaturi, filmih, glasbi in umetnosti nasploh ter neštevilnih drugih hobijih, ki ji osmišljajo življenje in ga delajo (skoraj) popolnega.