/ 

Nedotakljivi

    
Mirjam Gostinčar  – brezdomci v karanteni – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

  

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Brezdomec Taubi.

    

Odgovorni urednik portala, ki ga ravnokar prebirate, me je s predlogom, da prispevam članek o brezdomcih v času epidemije korona virusa, dobil docela nepripravljeno. Delno zato, ker skoraj dve leti nisem več del tima društva Kralji ulice in nimam novic iz prve roke (razpolagam le s poročili medijev), delno zaradi subjektivno zoožene perspektive (vpliv vsesplošne panike je do temeljev pretresel mojo običajno cono udobja), delno pa, ker v tem času delam od doma in to povsem druge stvari.

Znašla sem se v zagati, priznam, ampak Igor je med drugim dodal, da distanca zagotovo predstavlja nekakšno prednost. Morda pa res. Ne samo morda. In ja, morda bi šlo skozi.

Recimo, da bi običajnemu človeku, ki ima streho nad glavo, zastavila vprašanje, kdo je zanj brezdomec. Odgovor bi se v taki ali drugačni varianti glasil- oseba, ki spi pod milim nebom. No, nebo ni vselej milo, bi ob tem pomislila sama. Pričakovala bi še kaj več, ni pa nujno, da bi to tudi dobila. Nemara splošne opazke o nadležnih, včasih tudi duhovitih žicarjih pred štacunami, onih, ki postopajo po parkih in javnih površinah in si podajajo litrco, pa o narkomanih, ki odmetavajo igle tudi tam, kjer je to najmanj primerno in verbalno ali kako drugače napadajo mimoidoče. O ljudeh, ki vse svoje imetje prenašajo s sabo ali prevažajo okoli v nakupovalnih vozičkih in se ob mraku zavlečejo v kdove kako luknjo. Bolj sočutni bi morda priznali, da tu in tam komu tudi kaj »donirajo« … Včasih celo nasmeh ali besedo.

In ko smo že pri tem; kdor še nikoli ni načel pogovora z brezdomcem, ne more vedeti, s kako lahkoto je to moč storiti in kako hvaležnega, pa tudi iskrenega sogovornika s tem pridobiš. Točno na to sem računala, ko sem za potrebe prispevka skušala ujeti utrip pouličnega »post-apokaliptičnega« življenja brezdomnih …

V vsakem mestu obstajajo prostori, kjer se brezdomni pogosteje zadržujejo; bodisi gre za bližino dnevnih centrov ali zavetišč, bodisi za nekatere javne prostore (parki,tržnice,). Ljubljana ni pri tem nobena izjema; Prešerc, Metelkova, Miklošičev (sodniški) park, park Zvezda, park pri Ambrožovem trgu,Štacjon, med tednom tudi podhod pod Maxijem, med vikendom pa centralna tržnica. Upala sem, da bom v Miklošičevem parku naletela na Toneta, starosto ljubljanskih brezdomcev. Njegova klopca, prekrita z dekami, je žalostno samevala, vozička nikjer, je pa zato vizavi nje posedal, tako se mi je vsaj predstavil, Stevo. Voljan mi je bil razodeti svojo preteklo zgodovino, ki pa je med drugim vključevala tudi varnostne ukrepe za ta čas. Iz zdelanega nahrbtnika je namreč, da bi se prepričala na lastne oči, potegnil razkužilo in vlažilne robčke. Iz pogovora sem slutila, da sodi v tisti odstotek brezdomcev, ki niso nikjer obravnavani, ker se nikamor ne obrnejo po pomoč. Razlogi za to so različni; od nezaupanja v institucije, slabih preteklih izkušenj z le-temi, do duševnih bolezni in celo intimnega odnosa, ki so ga vzpostavili do lastne situacije (sram, prepričanje, da so si vse skupaj sami zakuhali, tudi nezmožnost, da bi se podredili vsaj minimalnim »zahtevam« institucij ali nevladnih organizacij, »samozadostnost«, ter ne nazadnje ponos oziroma osebno dostojanstvo, kot ga razumejo). Povprašala sem ga, kje spi, pa je odvrnil, da tam, kot prej, v podhodu pod Vilharjevo. O Covidu 19 ni vedel skoraj nič, kar pa je bilo povsem v sozvočju s samotarsko ulično držo, ki jo očitno zavzema. Prostodušno je priznal, da se je zanj situacija spremenila le v toliko, da zunaj ni veliko ljudi, kar mu v vseh pogledih ustreza. »Pa voda, wc?« Res me je zanimalo, saj so, kot obveščeni bralci verjetno vedo, javna stranišča in javni pitniki zaprti. »Eh, vidiš, vse, kar rabim, si kupim s penzijo,« je odločno dodal. »Polno invalidsko!« Prepričevati prepričanega je nemogoče, to je povsem jasno. Zanesljivo pa ni bil v tej zgodbi le on tako prepričan. S svojo izjavo je podobno držo izkazal tudi neznani avtor, ki jo je zapisal z alkoholcem na ploščice v sanitarijah na Knobleharjevi: »Virus nam nič ne more.« Ni smešno, če ne veš, kaj je Knobleharjeva (obnovljen objekt mestne občine Ljubljana -nekoč samski dom, kjer se nahajajo nujne bivalne enote. Kar nekaj “Kraljev ulice”, je na tem naslovu našlo začasno streho nad glavo). Eden med njimi je Taubi (vzdevek ima precej raje kot svoje ime), ki se še vedno ponosno predstavi za klošarja, ima celo mikico na kateri je belo na črnem izpisano: Jst sm klošar. Pa čeprav zdaj že nekaj časa živi »po propisima«. Mesec pregura s pomočjo socialke, poleg tega redno prispeva družbeno kritične članke v časopis Kralji ulice in vodi Ture po Nevid(e)ni Ljubljani. Tu in tam pripravi tudi primerno začinjeno monodramo. Verjetno je jasno, da je bil on tisti, ki mi je v smehu prenesel slogan. Brezdomni po mesecih ali letih bivanja na prostem pač okrepijo imunski sistem, kakor se že čudno sliši(morda je bolj res,da redkeje zbolijo, seveda pa to ne velja na dolgi rok): »Kaj nam pol more en tak virus?« je poduhovičil. Odkar veljajo dodatni (zdravstvenohigienski) ukrepi, so tudi na Knobleharjevi druga pravila: »Se bojim, da bo šipa dol padla od vseh tistih listov z navodili.« Tako Taubi. Nekatera pravila so namreč nerazumna oziroma niso prilagojena prostorom, ki jih imajo na razpolago. »Kuhinje so skupne, prav tako sanitarije in tuši,« razlaga. »Pa res, v sanitarije so dodatno montirali pršilo z razkužilom, v katerem se gladina sploh ne zniža,« v smehu doda, »medtem ko so tekoče milo vmes že večkrat refilali. Eno izmed navodil se glasi, naj bi v predprostoru odlagali kontaminirana oblačila, da se prezračijo čez noč, ampak saj nobena enota nima svojega predprostora, obstaja le skupni hodnik. Pa razumi, če lahko,« sklene svojo pripoved.

Po neobičajno osameli Čopovi prinese Metoda. V resnici mu ni tako ime, svojega uličnega vzdevka ne mara. Že kakih osem let koristi usluge zavetišča za brezdomne uživalce prepovedanih drog Šent. V zavetišču lahko prespiš, čez dan si zunaj. Tako preprosto. »Do pred kratkim je bilo odprto od 18.00 do 9.00, po novem«, pravi, »(od 7.4.) se je termin skrajšal na 19.00 do 9.00.« Malce skeptičen je, kako se bodo vsi zvrstili za tuširanje in britje. Sicer pa je z ukrepi dobro poskrbljeno. V hiši je vedno strokovni delavec, oskrbijo jih z maskami in ob prihodu v zavetišče je obvezno umivanje rok. Dnevno jim tudi izmerijo temperaturo. »Pa še nekaj,« se popraska po glavi: »Po metadon ali substitol v metadonski center ti zdaj ni treba hodit vsak dan, ampak na 6 dni. Svojo dozo dobiš celo, če s sabo nimaš izkaznice, kar prej absolutno ni bilo možno.« Seveda me zanima, kako nanj vpliva korona. Hudomušno se nasmehne: »Kakor vzameš; busi ne vozijo, ampak se gor tut ne moreš nalest. Ne moreš verjet, da sem zadnjo soboto na tržnici dobil za celih 43 € donacij od ljudi, večino od tistih mojih stalnih. Seveda je pogoj, da nosim rokavice in masko. Tega se držim.« Kakopak, v to nisem niti za hip podvomila.

Za sklepni del pa Park Zvezda. Aleks me izčrpno informira o Rimski 3. To ni kar nek naslov, ampak Zavetišče za brezdomce, ki je začelo na polno delovati 3.4. popoldne (in bo menda delovalo vse do preklica ukrepov). Prostore je Mestna občina Ljubljana po prvem šoku, ko so bili brezdomci malodane prepuščeni milosti in nemilosti , dala na razpolago Društvu Kralji ulice. Pisarniške prostore je bilo potrebno prilagoditi ‒ opremiti s posteljami, brisačami, posteljnino… »Tam smo lahko cel dan,« navdušeno pripoveduje Aleks, »topla voda, v vsakem nadstropju kopalnica. Pravo razkošje.« Zgoraj so menda tri sobe, vsaka za 4 osebe, spodaj dve sobi s podobno kapaciteto. In kuhinja, vendar zaenkrat bolj za kavo. Če njegov izračuni držijo, je v hiši ta čas 17 ljudi, dve od teh ženski. »Za mesto si se lahko pofočkal pri Kraljih ulice ali pa na Vincencijevi zvezi dobrote,« še doda. V hiši je osebje prisotno ves čas, 2 strok. delavca v dopoldanski, 2 v popoldanski izmeni, 1 v nočni. Prav tako lahko na Pražakovi, kjer se sicer nahaja dnevni center Kraljev (v tem času je sicer zaprt za obiskovalce), dobiš oblačila iz garderobe, pribor za injiciranje… »Spremenilo se je najbolj to, da se ne moremo družiti. Na henganje smo pa mi kar navajeni. Če se nas slučajno več nabere pred Mercatorjem (blizu Metelkove, kjer je sicer metadonski center), stanovalci takoj kličejo policijo. Od policajev kazni zaenkrat še nisem dobil, vendar pa čedalje bolj opozarjajo, da se to lahko zgodi. Pa še nekaj je ‒ opažam, da mi ljudje, zadnje čase dajo večje donacije, kot je bilo to prej.«

Ker je omenil Vincencijevo zvezo dobrote (njihovo zavetišče se sicer nahaja v podhodu pred parkom Zvezda), se pozanimam, kakšna je situacija tam. Osebje jim vsak dan pripravi topel obrok, ki ga razdelijo zunaj, med 16.00 in pol 18.00 pa se lahko stuširajo in oddajo v pranje oblačila, ter jih čez dan, dva prevzamejo.

Za konec pa še uporabna informacija o cestnem časopisu Kralji ulice; zainteresirani ga bodo menda lahko kupili v elektronski verziji (če temu ni že sedaj tako ‒ prodajalec Kraljev ulice Ibro tega ni zanesljivo vedel), zbrano kupnino pa bodo razdelili med aktivne prodajalce.

  

Napis na ploščicah v sanitarijah na Knobleharjevi.

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Mirjam Gostinčar  – brezdomci v karanteni – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
 

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Mirjam Gostinčar
O avtorju
Mirjam Gostinčar (1969), po srcu in tudi poklicu socialna delavka, se je po preizkušanju na različnih področjih socialnega dela, (za zdaj) našla na Društvu za nenasilno komunikacijo. S srcem je seveda še pri marsičem; literaturi, filmih, glasbi in umetnosti nasploh ter neštevilnih drugih hobijih, ki ji osmišljajo življenje in ga delajo (skoraj) popolnega.